Jedro

Splošno znana dejstva v pomenu iz četrtega odstavka 214. člena ZPP so le tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Navedeno pomeni, da za opredelitev dejstva kot splošno znanega ni dovolj, da je znano le sodišču in strankama ali krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša. Okoliščina, da sporno pot vsakodnevno uporabljajo mnogi, tako ne zadostuje za sklep, da gre za splošno znano dejstvo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan opustiti vsakršno rabo, posest ali poseganje v parcelo ... 552/1, še posebej pa opustiti vožnjo po navedeni nepremičnini s kamioni, gradbeno mehanizacijo in drugimi vozili, povzročati prekomeren hrup, vibracije, onesnaženje in škodo, in da mu je v bodoče prepovedano kakršnokoli vznemirjanje solastninske pravice tožnice glede navedene nepremičnine (I. točka izreka). V delu, v katerem je tožnica tožbo umaknila, je postopek ustavilo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je drugi toženec dolžan povrniti stroške postopka tožnici, tožnica pa prvemu tožencu (IV. in V. točka izreka).

2. Drugi toženec v pritožbi zoper I. in IV. točko navedene odločbe uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker v tožbi ni navedeno, da on uporablja pot, ki teče po parceli ... 552/1, je tožba nesklepčna.

Sporna pot je javna pot. Tako tožnica kot toženca so navajali, da so jo od nekdaj uporabljali vsi – tako sprehajalci kot avtomobili. Ni bilo ovir za vožnjo s kamioni in gradbeno mehanizacijo. Gre torej za splošno znano dejstvo. Sodišče bi ga lahko ugotovilo tudi iz ostalih predloženih dokumentov. Že več kot 30 let jo uporablja prvi toženec, ki ima prijavljeno dejavnost s težko gradbeno mehanizacijo in pridobivanjem peska. Tako on kot njegov oče sta jo uporabljala vsaj od 1986. Ker sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, je zamudna sodba v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poleg tega je najemnik parcel ... 553 in ... 556/2 nekdo drug in ne drugi toženec. Peta in šesta alineja v 10. točki obrazložitve tako nista resnični in v nasprotju s predloženimi dokazi.

Podana je tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je na več mestih ugotovljeno, da iz izpovedb prič in drugih dokazov izhaja, da je bila na zgornji parceli že 1980 zgrajena delavnica za popravilo kamionov, poleg tega pa, da kamioni niso vozili po sporni poti. Ti dve ugotovitvi sta si v nasprotju. V nasprotju s prvo ugotovitvijo je tudi ugotovitev v 34. točki, da se je namembnost zgornje parcele bistveno spremenila. Neskladna z njo je tudi ugotovitev v zvezi z asfaltiranjem ceste. V nasprotju z zapisnikom o izpovedbi priče A. A. je zapis v sodbi, da je izpovedal, da je toženčev oče vozil sedemtonski tovornjak. Izpovedal je namreč, da o teži kamionov, ki so vozili po sporni poti, ni prepričan.

3. Tožnica v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in navedeni točki izreka spremeni tako, da je drugi toženec dolžan tožnici povrniti vse priglašene stroške postopka, prvi toženec pa svoje trpi sam.

Tožnica je v pravdi dosegla želeno varstvo pred vznemirjanjem njene lastninske pravice, ki sta ga povzročila toženca. Zahtevek je postavila kot enoten zahtevek, uperjen k skupnemu cilju preprečiti vznemirjanje lastninske pravice, ki sta ga skupno povzročila toženca, prvi s tem, ko je dovolil drugemu porabljati tožničino nepremičnino brez njenega soglasja, drugi pa z uporabo tožničine nepremičnine. Sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi je tožnica upravičena zgolj do povrnitve polovice stroškov. Ker je vložila enotno tožbo z enotnim oziroma povezanim zahtevkom, ni mogla priglasiti stroškov ločeno za vsakega od tožencev. Oba toženca sta nastopala skupno. Odločitev ni obrazložena, niti nima zavrnilnega dela.

Ker je prvi toženec kriv, da je prišlo do samovoljne in neupravičene uporabe tuje nepremičnine, ni upravičen do povrnitve stroškov. Po krivdnem načelu je celo soodgovoren za vse stroške, ki so nastali tožnici v tej pravdi. V II. točki izreka je sicer zahtevek, ki se glasi na prvega toženca, zavrnjen, vendar pa z njim niso nastali dodatni stroški. Prvi toženec se ni branil zoper njega, marveč je podajal ugovore zoper zahtevek za prepoved vznemirjanj, uperjen proti drugemu tožencu. Prvi toženec je s poskusom zastopanja drugega toženca in naknadnim odgovorom na tožbo tudi močno zavlekel sodni postopek. Ker je prvi toženec povzročil vse stroške, bi moral ne le kriti svoje stroške, ampak tudi skupaj z drugim tožencem odgovarjati za vse tožničine stroške.

Priznan bi ji moral biti strošek za pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2019. 4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Prvi toženec ni odgovoril na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi drugega toženca

6. Pravilno je pritožbeno stališče, da je zamudno sodbo dopustno izdati le, če iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka in če zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ni pa utemeljen pritožnikov očitek, da navedeni predpostavki v obravnavani zadevi nista podani.

7. Tožbeni zahtevek temelji na 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik v primeru protipravnega vznemirjanja s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Po ugotovitvah v izpodbijani sodbi, ki imajo podlago v tožbi, je tožnica trdila, da je solastnica parcele ... 552/1, da drugi toženec vozi po poti, ki teče po njej, s težko gradbeno mehanizacijo, povzroča na zemljišču škodo, onesnaženje potoka, vibracije in precejšen hrup in da nima njenega dovoljenja za uporabo te nepremičnine. Iz teh navedb izhaja utemeljenost zahtevka za opustitev poseganja v nepremičnino na opisan način in prepoved bodočega vznemirjanja tožničine solastninske pravice.

8. Očitek, da tožnica ni zatrjevala, da drugi toženec uporablja sporno pot, ni utemeljen.

9. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo stališče o nasprotju med zatrjevanimi in splošno znanimi dejstvi. Kot je navedel že sam, so splošno znana dejstva v pomenu iz četrtega odstavka 214. člena ZPP le tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Navedeno pomeni, da za opredelitev dejstva kot splošno znanega ni dovolj, da je znano le sodišču in strankama ali krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša. Okoliščina, da sporno pot vsakodnevno uporabljajo mnogi, tako ne zadostuje za sklep, da gre za splošno znano dejstvo. Še manj tak sklep utemeljuje navedba, da jo uporablja prvi toženec, pred njim pa vrsto let tudi njegov oče. V prvem primeru gre za omejeno skupino ljudi, ki po pritožnikovih trditvah pozna način rabe nepremičnine. Raba sporne nepremičnine s strani prvega toženca in njegovega pravnega prednika pa temelji oziroma je temeljila na (so)lastninskih upravičenjih. Poleg tega iz trditve o "uporabi mnogih" ne izhaja sklep, da je sporna nepremičnina javno dobro.

10. Ker zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da dve od ugotovljenih dejstev nista resnični.

11. Pritožbeni očitki o nasprotjih med ugotovitvami v sodbi in predloženimi dokazi se nanašajo na del izpodbijane odločbe, ki niso pomembni za presojo zamudne sodbe. O njihovi utemeljenosti se zato ni treba izreči. O tožničini pritožbi

12. Očitek, da sodišče ni ovrednotilo tretje pripravljalne vloge (z dne 18. 11. 2019) ni utemeljen. Sodišče je med potrebnimi stroški tožnice upoštevalo štiri pripravljalne vloge.

13. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti odločitve, da je dolžna povrniti stroške postopka prvemu tožencu in da sama ni upravičena od njega zahtevati povrnitve svojih stroškov postopka. Odločitev temelji na ugotovitvah, da je tožnica uspela z zahtevkom, naslovljenim na drugega toženca, ne pa tudi z zahtevkom, ki se je nanašal na prvega toženca, in da je oba zahtevka opredelila z eno vrednostjo spora.

14. Argument, da je bilo ravnanje tožencev povezano in da je zato z ugoditvijo zahtevku za opustitev poseganja in prepoved bodočega vznemirjanja dosegla želeni cilj, ne zadostuje za sklep o povezanosti zahtevkov. Zoper vsakega od tožencev je postavila samostojen zahtevek. V razmerju zoper drugega toženca je uspela, z zahtevkom zoper prvega toženca pa ne. Odločitev o tem, da ni upravičena zahtevati povrnitve svojih stroškov, ki so nastali v razmerju do prvega toženca, in da je dolžna prvemu tožencu povrniti njegove stroške temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

15. Dvom o pravilnosti odločitve ni vzbujen niti glede odločitve o deležu stroškov, ki so nastali v razmerju med tožnico in prvim tožencem. Zaradi tožničine enotne opredelitve vrednosti spora je obravnavana situacija podobna primerom, urejenim v drugem odstavku 154. člena ZPP, tj. delnemu uspehu v pravdi. Sodišče je zato utemeljeno upoštevalo vse pomembne okoliščine primera. Ker je tožnica obe procesni razmerji ovrednotila z eno vrednostjo spora in ker ni navedla okoliščin, ki bi nudili podlago za večjo vrednost enega v primerjavi z drugim, je pravilna ocena, da je upravičena od drugega toženca zahtevati povrnitev polovice stroškov in da je dolžna prvemu tožencu povrniti polovico stroškov, ki sta jih (enotno) priglasila toženca.

16. Na drugačno odločitev ne more vplivati trditev, da je bilo ravnanje prvega toženca razlog za tožbo. Za porazdelitev stroškovnega bremena je ključna odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zastopanju drugega toženca po prvem tožencu in uveljavljanju ugovorov. Uveljavitev procesnih pravic in potek časa, povezan z odločitvijo o njih, namreč ne utemeljuje uporabe prvega odstavka 156. člena ZPP o povrnitvi krivdno povzročenih stroškov.

O odločitvi

18. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker tožnica in drugi toženec s pritožbama nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z njuno vložitvijo. Drugi toženec pa je dolžan povrniti tožnici stroške, nastale z vložitvijo odgovora na njegovo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena). Ti znašajo 279,99 EUR, in sicer gre za strošek odgovora na pritožbo (375 točk), pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Strošek za posvet s stranko je vključen v strošek za sestavo odgovora na pritožbo. Ker se odgovor na pritožbo nanaša le na razmerju do enega od obeh tožencev, je upravičena do povrnitve polovice priznanih stroškov, tj. 140 EUR.

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.