Jedro

Določbo 421. člena OZ je treba interpretirati v skladu z načelnim izhodiščem o nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. To pomeni, da je treba navedeno določbo razlagati v smeri, da lahko dolžnik proti prevzemniku, poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi ugovore proti odstopniku, ki so bili utemeljeni pred njegovim zavedanjem o cesiji. Za časovno razmejitev glede obstoja napake ni odločilen element njena pojavnost, ampak njen vzrok.

Med tem ko je učinek cesije v spremembi pripadnosti obligacijske pravice oziroma v njenem prehodu iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega, pa je učinek nakazila kot dvojne pooblastitve in sprejema nakazila zgolj v nastanku direktnega zahtevka asignatarja do asignata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 522,82 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. I Ig 2003/00454 z dne 26.1.2004, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 17.351,16 EUR (4.158.033,16 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 2.939,28 EUR (704.368,60 SIT) ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.290,44 EUR (4.862.401,80 SIT) od 1.12.2003 dalje, skupaj z izvršilnimi stroški 208,91 EUR (50.064,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 dalje.

(2) Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da nepripoznan tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožeča stranka vtožuje plačilo terjatev do tožene stranke, ki jih je od JHJ s.p. odkupila s pogodbo o odkupu terjatve št. 4254/0 z dne 3.10.2002 (A5) in so navedene v 1. členu pogodbe o odstopu terjatve št. 4254 z dne 3.10.2002 (A6, nadalje: cesijska pogodba). Gre za terjatve, ki so bile opredeljene z: začasno situacijo št. S33/2003 (A7), ki je bila izdana v skladu s Pogodbo št. 49/02 za izvedbo tlakarskih del na objektu A. in avtoservis TNC L v znesku 800.302,57 SIT, začasno situacijo št. 38/2002 (A9), ki je bila izdana v skladu s Pogodbo št. 128/02 za izvedbo tlakarskih del na objektu prenova športne dvorane na B. III. in IV. faza v znesku 2.386.250,92 SIT ter začasno situacijo št. S 35/2002 (A8), ki je bila izdana v skladu s Pogodbo št. 24/02 za izvedbo parketarskih del na objektu stanovanjska hiša H na S L v znesku 971.479,67 SIT.

(6) Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je napačna stroga gramatikalna razlaga 2. odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami, nadalje:OZ), po kateri bi dolžnik proti prevzemniku, poleg ugovorov, ki jih ima nasproti njemu samem, lahko uveljavljal zgolj ugovore, ki jih je pred odstopom terjatve že uveljavljal proti odstopniku terjatve. Meni, da je treba upoštevati tudi ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. V zvezi s tem navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je iz dopisa z dne 25.7.2003 razvidno, da so se na objektih, ki jih je gradil odstopnik (Y) ob koncu gradnje pojavile napake, kar vpliva na plačila po potrjenih situacijah. Čeprav so se napake pojavile po koncu gradnje, pa vzroki izvirajo iz časa pred potrditvijo situacij.

(7) Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik pravilno opozarja, da je treba določbo 421. člena OZ interpretirati v skladu z načelnim izhodiščem o nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. Ta se zagotavlja predvsem s pravico, da lahko dolžnik proti cesionarju uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti cedentu. To pomeni, da je treba navedeno določbo razlagati v smeri, da lahko dolžnik proti prevzemniku, poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi ugovore, ki so bili utemeljeni proti odstopniku pred njegovim zavedanjem o cesiji. Za časovno razmejitev glede obstoja ugovora ni odločilen element njegova pojavnost, ampak njegov vzrok (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 590).

(8) Vendar pa v konkretnem sporu to ne spremeni odločitve v zadevi. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da so se na objektih po končani gradnji pojavile napake, vendar pa so bile njene trditev glede vrste in obsega napak povsem nekonkretizirane. Ker je bilo glede teh navedb trditveno breme na njeni strani (212. člen ZPP), temu pa ni zadostila, tudi s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

(9) Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožeči stranki, da so bile začasne situacije potrjene s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako odločilo po vpogledu v listine v spisu (začasne situacije, kontne kartice, dopis z dne 25.7.2003,...) ter sledilo izpovedbam prič DR, NŠ in JU. Izpovedba priče JU, da lahko pri toženi stranki začasne situacije potrdi v pogodbi določen vodja gradbišča ima še toliko večjo težo, saj gre za pričo, ki je zaposlena pri toženi stranki. Nenazadnje pa trditev tožeče stranke potrjuje tudi dopis z dne 25.7.2003 (A13), saj tudi iz tega dopisa, ki ga je sestavila tožena stranka, izhaja, da gre za potrjene situacije. Po presoji pritožbenega sodišča je torej dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, odločitev pa sposobna preizkusa. S tem, ko je sodišče obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbam zgoraj navedenih prič, se je smiselno opredelilo do izpovedbe priče tožene stranke. Dokazna ocena je s tem dovolj obrazložena, sodba pa ima razloge tudi o tem odločilnem dejstvu (potrjenih začasnih situacijah). Zato absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

(10) Tožena stranka nadalje graja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka o asignaciji z I obveščena po 4.10.2002 oziroma po tem, ko je bila seznanjena s sklenjeno cesijsko pogodbo. Ta ugovor se nanaša na asignacijsko pogodbo št. 1/10-2002, sklenjeno med YHJ s.p. kot asignantom, toženo stranko kot asignatom in I d.o.o. kot asignatarjem. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna. Tožena stranka je vložila v spis dva izvoda asignacijske pogodbe, ki je datirana na dan 1.10.2002 (B14 in B 18), pri čemer je izvod pogodbe na B18, ki je bil dne 28.10.2002 po faxu poslana asignatu, podpisan samo s strani asignatarja. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v navedeni listini (obrazložitev v 2. odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe) zato pravilno sklenilo, da asignacijska pogodba ni bila sklenjena pred 28.10.2002. Tudi v navedenem delu je sodba sodišča prve stopnje sposobna preizkusa.

(11) V tem delu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka s pritožbo ne bi mogla uspeti, tudi če bi dokazala, da je bila asignacijska pogodba sklenjena dne 1.10.2002. Nakazilo namreč ni izpolnitev (1. odstavek 1041. člena OZ), zato zgolj zaradi asignacije asignantova terjatev do asignata ne preneha. Ta preneha šele tedaj, ko asignat opravi izpolnitev asignatarju. Z izpolnitvijo asignata ugasne dvoje pravnih razmerij, in sicer razmerje med asignantom in asignatarjem, ker je s plačilom poravnana asignatarjeva terjatev do asignanta ter razmerje med asignantom in asignatom, ker je s tem izpolnjena asignantova terjatev do asignata.

(12) Nakazila zato ni mogoče enačiti s cesijo, ki kot razpolagalni posel obligacijskega prava neposredno učinkuje na premoženjsko pravico. Povedano drugače. Med tem ko je učinek cesije v prehodu obligacijske pravice iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega, pa je učinek nakazila kot dvojne pooblastitve in sprejema nakazila zgolj v nastanku direktnega zahtevka asignatarja do asignata (1. odstavek 1036. člena OZ).

(13) To pa pomeni, da terjatev JHJ s.p. do tožene stranke s samo sklenitvijo asignacijske pogodbe ni ugasnila. Z ugovorom, da terjatev ne pripada tožeči stranki kot cesionarju, ker v času sklenitve cesijske pogodbe (3.10.2002), ta ni (več) pripadala YHJ s.p. kot cedentu, torej tožena stranka ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je bila zato tudi v tem delu pravilna.

(14) Pritožnik izpodbija še odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so bili stroški odmerjeni na podlagi predloženega stroškovnika. Zato je odločitev sodišča tudi v tem delu sposobna preizkusa, saj je iz stroškovnika razvidno, kateri stroški so bili tožeči stranki priznani in v kakšni višini.

(15) Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo drugih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

(16) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1.odst. 154.čl. ZPP v zvezi z 1.odst. 165.čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo po specificiranem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 750 točk za sestavo odgovora (1. tč. Tar. št. 21 OT), kar znaša 344,25 EUR, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter stroške sodne takse 101,45 EUR, skupaj 522,82 EUR stroškov, ne pa tudi stroške konference s stranko, saj so ti zajeti v priznanih stroških. Navedeni znesek je dolžna tožeči stranki plačati tožena stranka v roku 15 dni.