Jedro

Za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa zadošča že, da je dokazan obstoj ene od kvalifikatornih okoliščin, saj zakon ne zahteva, da morajo biti podane kumulativno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bil v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da je na kreditno kartico Magna izdajal račune - dobavnice za gorivo, čeprav goriva ni dobavil, temveč je stranki iz blagajne izročal gotovino (tako imenovano suho tankanje). Disciplinski organi tožene stranke so preklicali pogojno odložitev izvršitve že izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je odločitev disciplinskih organov spremenilo tako, da je tožnika oprostilo odgovornosti za eno od (treh) očitanih dejanj in kršitve izročanja gotovine stranki. Presodilo pa je, da je storil drugi dve očitani dejanji in mu zanju izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za dejanje, storjeno 23. 3. 2001, je bil tožnik spoznan za odgovornega že v prejšnjem disciplinskem postopku. Za preklic pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa ni bilo predpisanih pogojev, saj ni šlo za kršitve, storjene v poskusni dobi. Izročanja gotovine stranki tožena stranka ne v disciplinskem postopku ne v postopku pred sodiščem ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso podani elementi očitanih kršitev delovnih obveznosti. Tožniku se očita, da naj bi z njegovim ravnanjem delodajalcu nastala večja škoda, obenem pa je bil moten delovni proces. Takšna ugotovitev ne drži, saj gre za bagatelne zneske in tudi delovni proces ni bil prav nič moten. Upoštevana je lahko le večja škoda in moten delovni proces pri toženi stranki, ne pa pri podjetju J. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ko je štelo, da vodenje postopka ni zastaralo, ker naj bi tožnikovo ravnanje imelo značilnosti kaznivih dejanj. Tožniku očitano ravnanje nima znakov kaznivih dejanj, upoštevati pa je treba tudi ustavno načelo domneve nedolžnosti. Tožnik ni bil pravnomočno obsojen, zato mu ni mogoče očitati storitve kaznivih dejanj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po odločitvi disciplinskih organov in sodišča, ima ravnanje tožnika znake (elemente) štirih hujših kršitev delovnih obveznosti, določenih v Pravilniku tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti (19., 36., 39. in 45. točka 23. člena) oziroma dveh hujših kršitev delovnih obveznosti, določenih z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFJS, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR, 2. in 7. točka prvega odstavka 58. člena). Pri nobeni od teh kršitev večja materialna škoda ali moten delovni proces ni element kršitve delovne obveznosti. Za ugotovitev, ali je tožnik storil katerokoli od očitanih kršitev, zato teh dveh okoliščin ni bilo potrebno ugotavljati.

Pomembni pa sta ti okoliščini lahko pri presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) se lahko disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, tudi če je bila z njihovo storitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, če je bil ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces pri delodajalcu ali kako drugače oteženo poslovanje delodajalca.

Sodišče prve stopnje je potrdilo (stran 10 obrazložitve prvostopne sodbe) odločitev disciplinske komisije v delu, ki se nanaša na obstoj posebnih, tako imenovanih kvalifikatornih okoliščin. Disciplinska komisija je prepričljivo utemeljila v čem se kaže škoda in motnje v delovnem procesu. Tudi po enotni sodni praksi (na primer sodbe opr. št. VIII Ips 163/2003 z dne 4. 5. 2004 in VIII Ips 293/2002 z dne 9. 9. 2003), se škoda zaradi kršitev delovnih obveznosti ne kaže zgolj v materialni škodi. Lahko gre tudi za škodo zaradi krnitve poslovnega ugleda in posredno materialno škodo. Tudi če delovni proces na samem bencinskem servisu z ravnanjem tožnika ni bil z ničemer moten, pa je kot motnjo mogoče šteti posledice, ki so zaradi tožnikovega ravnanja nastale pri delodajalcu in jih je ugotovila disciplinska komisija. Res pa je, da so na podlagi 89. člena ZDR (1990) upoštevne le, kolikor so "bistvene". Vendar tudi v primeru, da ugotovljenih motenj delovnega procesa oziroma oteženega poslovanja ni mogoče opredeliti kot takega, za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa zadošča že, da je dokazan obstoj ene od kvalifikatornih okoliščin, saj zakon ne zahteva, da morajo biti podane kumulativno.

Stališča revidenta o razmerju med disciplinskim postopkom in disciplinsko odgovornostjo ter kazenskim postopkom in kazensko odgovornostjo, so pravno zmotna. To sodišče je v številnih odločbah (na primer: opr. št. VIII Ips 92/95 z dne 5.12.1995, VIII Ips 16/95 z dne 19.3.1996, VIII Ips 3/2000 z dne 20.6.2000 in VIII Ips 260/2000 z dne 19.6.2001, ta je objavljena v Zbirki odločb 2001-2002, VS RS Delovno-socialni oddelek, GV Založba, Ljubljana, 2003, s. 278, in tudi kasnejših) sprejelo stališče, da delodajalec in delovno sodišče imata pravico in dolžnost ugotavljati, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovnih obveznosti, znake kaznivega dejanja, če je kršitev delovnih obveznosti opredeljena tako, da za ugotovitev disciplinske odgovornosti delavca mora imeti dejanje znake kaznivega dejanja, ali če je od tega odvisna odločitev o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka. Takšna pravica delovnega sodišča temelji predvsem na določbah drugega odstavka 54. člena in drugega odstavka 67. člena ZTPDR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah (na primer: Up-79/96 z dne 7.3.1997, Up-173/96 z dne 4.11.1999 in Up-342/2000 z dne 16.10.2001) sprejelo takšno stališče tega sodišča, zaradi česar ustavnih pritožb ni sprejelo, jih le zavrglo ali zavrnilo. Takšno ugotavljanje ne pomeni poseganja v delavčeve ustavne pravice. Kazenski in disciplinski postopek potekata ločeno in imata vsak svojo pravno usodo, kar pomeni, da tudi ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev kazenske odgovornosti ne pomeni, da delavec ni disciplinsko odgovoren.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, da je zanje odgovoren in da so podane tudi okoliščine, ki utemeljuje izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ker je tudi po presoji revizijskega sodišča ravnanje tožnika imelo znake kaznivega dejanja, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Tožnik razen pavšalne navedbe, da njegovo ravnanje teh znakov nima, ne ponudi nobene utemeljitve, ki bi lahko vplivala na drugače ugotovitve in dokazne zaključke obeh nižjih sodišč v tem delu.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).