Jedro

Samovoljno odrejanje in izbiranje kraja opravljanja dela ne utemeljuje izplačila stroškov, ki so vezani na prisotnost in opravljanje dela na pogodbeno točno določenem kraju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 141.163,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka toženke. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi premoženjske škode, ker naj bi toženka kot nadrejena delavka omogočila, da delavca A. A. in B. B. nista prihajala na delo in nista opravlja svojih delovnih obveznosti, zato naj ne bi bila upravičena do bruto plač in plačila stroškov prehrane in prevoza na delo od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013. Sodišče je ugotovilo, da sta omenjena delavca svoje delo v spornem obdobju opravljala pri toženki doma, v več javnih izobraževalnih ustanovah in tudi v prostorih tožeče stranke, zato nepravilno beleženje prisotnosti, ki ga je opravljala tožena stranka za ta dva delavca, in (pretežno) opravljanje dela izven prostorov delodajalca (še) ne pomenita nastanka škode kot elementa odškodninske odgovornosti toženke. Kraj opravljanja dela za njuno delo ni bil odločilen, delo je bilo opravljeno, zato škoda tožeči stranki ni nastala in je odškodninski zahtevek neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene ugovore glede protispisnih zaključkov in dokazne ocene v prvostopenjski sodbi. Ker je toženka nezakonito registrirala delovni čas za svojega sina in njegovo partnerico, je njeno protipravno ravnanje očitno izkazano. A. A. ni doktoriral, zato ni izpolnil delovne obveznosti raziskovalca iz pogodbe o zaposlitvi. Navajanje znanstvenih objav A. A. še ne dokazuje, da so objave plod dela v okviru delovnih obveznosti. Zaključek o 10-urnem delu je v nasprotju z evidenco prisotnosti za A. A. Delavka B. B. je morala opravljati administratorska dela, zato je nepomembno, kako se je udejstvovala na znanstveno-izobraževalnem področju, saj je bilo to izključno v njenem zasebnem interesu. Nobene podlage ni bilo, da bi svoje delo opravljala nekje drugje kot v prostorih tožeče stranke. Projekti, na katerih je sodelovala, niso imeli povezave z njenimi delovnim nalogami. Napačno je stališče sodišča, da delodajalec odreja delo preko svojih nadrejenih, zato da lahko sodišče verjame le toženki kot nadrejeni delavki. Toženka ni imela pristojnosti odrejati dela izven internih pravil tožeče stranke. Toženka, A. A. in B. B. so spreminjali svoje izpovedbe, zato jih sodišče ne bi smelo šteti za verodostojne. Delavca nista bila upravičena do povračila stroškov prevoza in prehrane, saj dela v prostorih tožeče stranke nista opravljala.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato se jo da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenih pritožbenih ugovorov, revizija pa konkretneje ne pojasni, v katerih delih naj se ne bi opredelilo in do katerih odločilnih dejstev. S tem v zvezi je tudi neutemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnosti - razen v razmerju do evidence prisotnosti, tožeča stranka določno ne obrazloži, sicer pa iz njenih navedb izhaja predvsem nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Evidenca prisotnosti za delavca A. A. in B. B. je bila resda neresnično prikazana zaradi lažne registracije prihoda s strani toženke za ta dva delavca, vendar sodišče tega dejstva materialnopravno glede nastanka škode ni upoštevalo, saj je ugotovilo, da sta delo dejansko opravila. Tako niti ne more iti za protispisnost, ampak je tako sklepanje lahko le predmet materialnopravnega preizkusa.

8. Toženka je kot vodja laboratorija za molekularno modeliranje za podrejena delavca A. A. (sin tožnice) in B. B. (partnerka A. A.) lažno registrirala prihode in odhode na delo in z dela pri toženi stranki, ker na delo nista prihajala. Vsem trem je bila zaradi tega utemeljeno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, kot je v delovnih sporih presodilo tudi Vrhovno sodišče.1 V tem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neutemeljeno obračunanih in izplačanih plač ter stroškov prevoza in prehrane za (ne)opravljeno delo s strani A. A. in B. B. za obdobje od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013. Ugotovljeno je bilo, da sta navedena delavca v spornem obdobju delo po pogodbah o zaposlitvi dejansko opravila, vendar sta ga opravljala predvsem izven prostorov tožeče stranke na toženkinem domu, doma in na različnih fakultetah. Do tega dokaznega zaključka je sodišče prišlo predvsem na podlagi zaslišanja toženke, navedenih delavcev, prič A. A., B. B. in C. C. in listin (zaključnem poročilu o usposabljanju mladega raziskovalca, izpisom iz baze Cobiss, letnih poročil tožeče stranke, bibliografskimi kazalci raziskovalne uspešnosti). Nestrinjanje s temi dejanskimi ugotovitvami predstavlja nedovoljen revizijski razlog izpodbijanja dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je zato neutemeljeno zahtevala povrnitev premoženjske škode po določbi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v zvezi z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ker naj bi toženka protipravno omogočila, da sta podrejena delavca prejemala plačo za neopravljeno delo v času od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013. Revizijsko sodišče, ki je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da škoda ni nastala, če je bilo delo opravljeno.

10. Delavca v pisni pogodbi o zaposlitvi nista imela določenega dela izven prostorov delodajalca, niti ta ni dal potrebne odobritve, saj "odobritev" toženke ni bila v skladu z organizacijo dela pri tožeči stranki. Ravno iz tega razloga so toženka, A. A. in B. B. prejeli izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa dejstvo, da delavca na delo nista prihajala, samo po sebi nima za posledico nastanka škode v višini njunih plač. Njuna plača ni bila odvisna od gole prisotnosti v prostorih delodajalca, temveč od naloženega in opravljenega dela. Glede na dejanske ugotovitve o njunem opravljenem delu škoda iz naslova izplačanih plač ni izkazana.

11. Utemeljena pa je revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišč nižjih stopenj glede odškodnine zaradi neutemeljeno izplačanih stroškov prevoza na delo in prehrane. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno šteli, da je lahko toženkina "odobritev" delavcema glede opravljanja dela izven prostorov delodajalca predstavljala pravno podlago za izplačilo stroškov prevoza na delo in prehrane. Toženka pristojnosti za odobritev opravljanja dela na drugih lokacijah ni imela. Smiselno ji je bila iz tega razloga tudi izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Opravljanje dela pri njej doma oziroma na domu navedenih delavcev in na fakultetah ni bilo predvideno v pogodbi o zaposlitvi. Povrnitev stroškov prevoza in prehrane vezana na kraj opravljanja dela, tj. v prostorih delodajalca. Sodišči sta na podlagi delovnih učinkov delavcev sicer sklepali o opravljenem delu izven prostora delodajalca, vendar pa ju to ne upravičuje do plačila stroškov prevoza in prehrane, saj je plačilo teh stroškov vezano na dejanski prihod na delo k tožeči stranki, na druge lokacije pa ju tožeča stranka ni napotila. Samovoljno odrejanje in izbiranje kraja opravljanja dela ne utemeljuje izplačila stroškov, ki so vezani na prisotnost in opravljanje dela na pogodbeno točno določenem kraju. Ker sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nista natančneje ugotavljali dejanskega obsega prisotnosti A. A. in B. B. v prostorih delodajalca v kritičnem obdobju, je dejansko stanje v tem delu ostalo še neugotovljeno.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugodilo reviziji (drugi odstavek 380. člena ZPP), razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi je moralo razveljaviti v celoti, ker iz njih ni razvidna višina posameznih prejemkov, zato dela zahtevka (o odškodnini zaradi plačila stroškov prevoza in prehrane), o katerem ni bilo pravilno odločeno, niti iz izreka niti iz navedb strank ni mogoče razbrati. Sodišče bo moralo v novem postopku oceniti dokaze glede prisotnosti na delu pri tožeči stranki A. A. in B. B. in ugotoviti, ali (če sploh) sta prihajala na delo v prostore delodajalca. Za dneve, ko ju na delo k delodajalcu ni bilo, do stroškov prevoza in prehrane ne moreta biti upravičena.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Glej zadeve VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017, VIII Ips 151/2016 z dne 20. 12. 2016 in VIII Ips 128/2016 z dne 20. 12. 2016.