Jedro

Delavka, ki namerava uveljavljati pravico do odmora zaradi dojenja, mora delodajalca obveščati o tem, da doji otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 3. 2010 in da na njeni podlagi delovno razmerje med tožečo in toženo stranko po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2007 ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2007, jo prijaviti v sistem zavarovanj in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v višini 2.650,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davke, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 723,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je med strankama nesporno, da sta dne 29. 9. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorica hotela E. za obdobje 12 mesecev. Dejansko sta stranki časovno omejili trajanje opravljanja dela vodje hotela in vse pripadajoče pravice delavke za obdobje 12 mesecev, to je do konca septembra 2008. Obe stranki sta se strinjali, da bosta z dnem 1. 10. 2008 podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za enako ali drugo delovno mesto. Tožena stranka je tožnici pravočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 9. 2008, vendar na prostem delovnem mestu v turistični agenciji E.T., za katero je tožnica izpolnjevala pogoje. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi vrnila v popravo zaradi netočnih osebnih podatkov in ne zato, ker se sicer z njo ni strinjala. Tožena stranka je popravljeno pogodbo poslala tožnici, ki jo je sprejela, očitno pa ne podpisala. Takoj zatem je tožnica nastopila bolniški in porodniški dopust in pri delodajalcu ni več opravljala dela. Sicer pa sta se stranki za prenehanje delovnega razmerja iz poslovnih razlogov sporazumno dogovorili in sicer na željo tožeče stranke in direktor tožene stranke bi v zvezi s tem dogovorom prepričljivo in verodostojno pojasnil vse okoliščine in razmere, ki so do tega dogovora in sklenitve pogodbe pripeljale. Tožnica pa tudi ni ravnala pošteno, ravnala je goljufivo in se ni držala dogovora, ki ga je sama izprosila ter tako na nepošten in zavržen način izigrala nasprotno stranko. Slednje bi se izkazalo za resnično, če bi sodišče zaslišalo predstavnika tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni kršila določbe 1. odstavka 115. člena ZDR, ki se nanaša na varstvo doječe matere pred odpovedjo, kot zmotno ugotavlja sodišče. Tožena stranka je dne 1. 3. 2010 izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi, dne 24. 2. 2010 je bila tožnica obveščena o nameravani odpovedi, zdravniško potrdilo o dojenju pa je tožnica pridobila šele 10. 3. 2010, takrat ko ji je bila odpoved že vročena, odpovedni rok pa v teku. Tožnica tožene stranke ni pravočasno seznanila z razlogi, ki so na njeni strani pred odpovedjo. Tudi če bi tožena stranka prejela dopis tožeče stranke z dne 29. 1. 2010 oziroma elektronsko sporočilo z dne 20. 2. 2010 (pa ju ni) pa je takšno obvestilo v smislu notifikacije oziroma obvestilne dolžnosti delavke preveč pavšalno in neizkazano ter nezadostno. Tožnica je svojo obvestilno dolžnost izpolnila šele s poslanim potrdilom pediatrinje z dne 10. 3. 2010, ki pa ga je tožena stranka prejela prepozno, da bi ga lahko upoštevala, saj ji je bila odpoved že vročena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Iz dokaznih zaključkov sodišče prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanega dela obsega, z njim povezane racionalizacije in reorganizacije dela, ki se je odražala v oddaji prostorov turistične agencije in ukinitve opravljanja te dejavnosti (A4), vendar iz izpodbijane odpovedi ni razvidno, za kakšno delovno mesto v turistični agenciji je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker tožnica pogodbe o zaposlitvi za ponujeno delovno mesto prodajalke v turistični agenciji ni podpisala (A2 in B4), niti ga ni nikoli opravljala, iz odpovedi pa tudi ni razvidno, na katero delo v turistični agenciji se nanaša prenehanje potreb (poslovni razlog), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za opravljanje del direktorice E. za obdobje 12-ih mesecev in še pred potekom 12-ih mesecev, je tožena stranka ponudila tožnici v podpis novo pogodbo, in sicer za opravljanje prodajalke v turistični agenciji E.T., ki pa je tožnica ni podpisala in na tem delovnem mestu tudi nikoli ni delala. Pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela direktorice hotela v septembru 2008 je namreč nastopila bolniški stalež, ki se je nadaljeval s porodniškim dopustom in se je iztekel v mesecu februarju 2009. Tožnica je na toženko že dne 28. 1. 2009 naslovila prošnjo za koriščenje pripadajočega letnega dopusta iz leta 2009 in sicer da se ji v mesecu februarju (17. 2. 2010) izteka porodniški dopust in ker že več mesecev ni dobila odgovora ali lahko koristi pripadajoči letni dopust za leto 2009 pred povratkom na delovno mesto, prosi, da ji odobrijo koriščenje le-tega. Obenem je prosila, da ji v skladu s 193. členom ZDR (pravica doječe matere) omogočijo oziroma odobrijo odmor za dojenje novorojenčka in sicer od 11.00 do 12.00 ure, v kolikor je to mogoče (A7). Iz elektronske pošte, ki je potekala med toženo stranko in tožnico glede koriščenja starega dopusta, je razvidno, da je tožnica dne 20. 2. 2010 ponovno na toženo stranko naslovila zahtevo, da ji omogoči pravico do odmora za dojenje med delovnim časom (A8). Tožena stranka je tožnici dne 24. 2. 2010 poslala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2010 s 30-dnevnim odpovednim rokom. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka kršila določbo 1. odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj kot delodajalec tožnici ne bi smelo odpovedati pogodbe o zaposlitvi ves čas, ko doji. Zaključilo je, da čeprav je tožena stranka trdila, da dopisa tožnice z dne 29. 1. 2010 poslanega z navadno pošto ni prejela, pa je nedvomno prejela elektronsko sporočilo tožnice z dne 20. 2. 2010, v katerem je toženo stranko obvestila, da ima kot doječa mati pravico do odmora za dojenje.

Po 1. odstavkom 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Po 2. odstavku istega člena delavcem v času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Glede doječe delavke iz besedila 115. člena ZDR ne izhaja izrecno, da mora o tem seznaniti delodajalca, oziroma da je dokaz (zdravniško potrdilo) o dojenju dolžna predložiti takoj, ko je to mogoče, oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh. Vendar pa si varstva delavke in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, tudi v tem primeru ni mogoče predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka doji otroka. Že splošno načelo oziroma obveznost delavcev je, da morajo obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (1. odstavek 34. člena ZDR). Tudi uresničevanje splošne določbe o varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva po 3. odstavku 187. člena ZDR – da mora delodajalec delavcu omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti – si ni mogoče predstavljati brez predhodne seznanitve delodajalca. Iz 193. člena ZDR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, smiselno izhaja, da mora delavka, ki namerava uveljavljati pravico do odmora zaradi dojenja, obveščati delodajalca o tem, da doji otroka, kar je tožnica tudi storila.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji o tem, da je bilo tožnici varstvo po 115. členu ZDR zagotovljeno, saj je že pred prejemom obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2010, toženo stranko z dopisom z dne 29. 1. 2010 in elektronskim sporočilom obvestila (z dne 20. 2. 2010), da ima kot doječa mati pravico do odmora za dojenje. Odločilno za presojo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica delodajalca seznanila s tem, da doji otroka in da je delodajalec za to vedel. Tožnica je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 4. 3. 2010 in toženi stranki tako predložila zdravniško potrdilo z dne 10. 3. 2010, iz katerega izhaja, da je doječa mati. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je bilo tožničino obvestilo, da doji otroka, prepozno. Tožena stranka je že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vedela, da je tožnica doječa mati, saj jo je prosila, da ji omogoči opravljanje dela tako, da bo med 11.00 in 12.00 uro lahko dojila otroka, potrdilo zdravnika z dne 10. 3. 2010, da je doječa mati, pa je predložila takoj po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in v času odpovednega roka, ki je začel teči 3. 4. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.