Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da ekonomičnost postopka, na katero se je prvostopno sodišče tudi sklicevalo, ne predstavlja niti zakonitega niti racionalnega razloga za prekinitev postopka. Okoliščina namreč, da oba zahtevka temeljita na enakem dejanskem stanju in da je zato treba v obeh zadevah izvesti enak dokazni postopek, ne upravičuje prekinitve postopka. Prav ima pritožba, da od takšne prekinitve postopka tudi ne bi bilo zanesljivih koristi, saj se lahko dokazi, izvedeni v drugem pravdnem postopku, upoštevajo le, če obe stranki s tem soglašata. Ekonomičnost postopka zaradi izvedbe istih dokazov zagotavlja drug procesni akt: združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje.

Pritožbeno sodišče po vpogledu v zadevo VII Pg 5942/2013 (I Cpg 113/2017) ugotavlja, da tožeča stranka (tožena stranka v citiranem postopku) ni specificirala, katero škodo po katerih računih je z unovčenjem bančne garancije pokrila, pač pa je uveljavljala škodo po vseh treh računih in tako prepustila sodišču, da odloči, če in do povračila katere konkretne škode je tožeča stranka upravičena. Kar pa pomeni, da je vprašanje obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke predhodno vprašanje v zadevi VII Pg 5942/2013, ker je zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije odvisen od njegove rešitve. Ne pa tudi obratno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do pravnomočne rešitve spora VII Pg 5942/2013, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da ni zakonskih razlogov za prekinitev postopka in predlaga višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki jo tožeča stranka kot najemodajalka uveljavlja od tožene stranke kot najemnice zaradi odprave napak (zamenjave ogrevalnega sistema) v poslovnih prostorih, ki so bili predmet najemne pogodbe in za katere je potrditvah tožeče stranke odgovorna tožena stranka. Tožeča stranka zahteva plačilo po treh računih: rn 19001199 z dne 8. 11. 2013 v znesku 875,33 EUR, rn 19001202 z dne 8. 11. 2013 v znesku 715,33 EUR (delno plačan dne 22. 11. 2013 v znesku 10.849,61 EUR), in rn 19001203 z dne 8. 11. 2013 v znesku 4.343,20 EUR.

5. V zadevi VII Pg 5942/2013 nastopata isti stranki v nasprotnih vlogah. Tožena stranka (tam tožeča stranka) zahteva od tožeče stranke (tam tožene) vračilo sredstev iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije, dane za zavarovanje obveznosti iz iste najemne pogodbe. Tožeča stranka je namreč garancijo unovčila v višini 10.849,61 EUR za pokritje škode zaradi zamenjave ogrevalnega sistema v najetih poslovnih prostorih. Prvostopno sodišče je na podlagi ugotovitve, da je bila v zadevi VII Pg 5942/2013 že izdana prvostopenjska sodba, postopek v tej zadevi prekinilo do pravnomočnosti v navedeni zadevi, ker bo s pravnomočnostjo rešeno vprašanje, ali je bila z unovčeno bančno garancijo pokrita vsa škoda tožeče stranke iz spornega razmerja.

6. Na podlagi 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari v tem postopku (13. člen ZPP). Pritožba utemeljeno opozarja, da ekonomičnost postopka, na katero se je prvostopno sodišče tudi sklicevalo, ne predstavlja niti zakonitega niti racionalnega razloga za prekinitev postopka. Okoliščina namreč, da oba zahtevka temeljita na enakem dejanskem stanju in da je zato treba v obeh zadevah izvesti enak dokazni postopek (zaslišanje prič, izvedenec), ne upravičuje prekinitve postopka. Prav ima pritožba, da od takšne prekinitve postopka tudi ne bi bilo zanesljivih koristi, saj se lahko dokazi, izvedeni v drugem pravdnem postopku, upoštevajo le, če obe stranki s tem soglašata. Ekonomičnost postopka zaradi izvedbe istih dokazov zagotavlja drug procesni akt: združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje na podlagi 300. člena ZPP, vendar se prvostopno sodišče zanj ni odločilo.

7. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbo, da vprašanje, ali je tožeča stranka imela pravico do unovčenja bančne garancije (ki se rešuje v zadevi VII Pg 5942/2013), ni predhodno vprašanje v tem sporu. Kot prvo zahteva tožeča stranka v tem sporu zahteva zgolj preostanek škode (5.933,86 EUR), ki naj bi ji nastala v višini 16.783,47 EUR (vsota vseh treh računov), pri čemer je znesek v višini 10.849,61 EUR že prejela ob unovčenju bančne garancije. Tožeča stranka v postopku VII Pg 5942/2013 sicer ni zatrjevala enako kot v predmetnem postopku, da je bil z unovčenjem bančne garancije delno plačan račun št. 19001202 z dne 8. 11. 2013. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zadevo VII Pg 5942/2013 (I Cpg 113/2017) ugotavlja, da tožeča stranka (tožena stranka v citiranem postopku) ni specificirala, katero škodo po katerih računih je z unovčenjem bančne garancije pokrila, pač pa je uveljavljala škodo po vseh treh računih in tako prepustila sodišču, da odloči, če in do povračila katere konkretne škode je tožeča stranka upravičena. Kar pa pomeni, da je vprašanje obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke predhodno vprašanje v zadevi VII Pg 5942/2013, ker je zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije odvisen od njegove rešitve. Ne pa tudi obratno. Sicer pa se brez združitve obeh postopkov v skupno obravnavanje okoliščini, da se isto dejansko stanje ugotavlja v obeh postopkih, ni mogoče izogniti. In tudi temu ne, da bi lahko v obeh zadevah prišlo do različnih odločitev glede obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke. Odločitev glede obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke, ki je predhodno vprašanje v zadevi VII Pg 5942/2013, ima namreč učinek le v zadevi, v kateri je bila sprejeta (2. odst. 13. čl. ZPP), kar pomeni, da ne bo postala pravnomočna.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (365. člen ZPP). Odločilo je še, da se o pritožbenih stroških odloči s končno odločbo. (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom).