Jedro

Sodišče mora, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika. Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemeljeno poseči v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) in kontradiktornosti (22. člen Ustave) druge stranke. Kadar sodišče po opravljenem strogem testu sorazmernosti ugotovi, da je postavitev začasnega zastopnika utemeljena, nato po četrtem odstavku 82. člena ZPP stranki postavi začasnega zastopnika med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Med druge strokovno usposobljene osebe spadajo tudi pravne osebe, torej tudi CSD. Te osebe lahko odklonijo zastopanje le iz upravičenih razlogov. Sodišče pa mora temeljito pretehtati in tudi obrazložiti, zakaj je glede na okoliščine posameznega primera in naravo postopka, upoštevajoč nujnost kakovostnega varovanja pravic in koristi stranke, utemeljena postavitev določene (pravne) osebe za začasnega zastopnika.

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD, vendar mora sodišče izbiro opraviti glede na to, kaj je predmet zahtevanega sodnega varstva in kakšno strokovno znanje je potrebno za kakovostno zavarovanje pravic prizadete osebe in to tudi obrazložiti. V obravnavani zadevi Vrhovno državno tožilstvo ni izpostavilo vprašanja, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za posebni primer, niti, ali je sodišče pravilno ocenilo, zakaj bo glede na okoliščine primera in potrebno strokovno znanje CSD najbolje zavaroval koristi dolžnika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Upnik je na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika predlagal izvršbo z rubežem denarnih sredstev za plačilo zapadlih terjatev iz naslova dobavljene električne energije. Sodišče je med postopkom ugotovilo, da je bilo že v drugi izvršilni zadevi VL 87101/2017 ugotovljeno, da dolžnik ni pravdno sposoben, zato je pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pozvalo, naj dolžniku na podlagi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) postavi skrbnika za posebni primer in ga opozorilo, da bo sicer na podlagi 212. člena ZZZDR kot skrbnika za posebni primer samo postavilo CSD.

2. CSD je sodišču odgovoril, da nima zaposlene osebe, ki bi bila dovolj strokovno usposobljena za zastopanje dolžnika v izvršilnem postopku, da pa tudi nima zagotovljenih sredstev, da bi za zastopanje najel odvetnika. Zato je predlagal, naj sodišče na podlagi 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžniku postavi začasnega zastopnika izmed odvetnikov.

3. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu CSD in je s sklepom VL 633427/2017 z dne 13. 6. 2018 dolžniku kot skrbnika za posebni primer postavilo CSD Maribor. Zoper odločitev se je pritožil CSD Maribor in ugovarjal, da nima ustreznega strokovnega znanja za zastopanje dolžnikovih interesov v izvršilnem postopku in da bi interese dolžnika veliko bolje varoval odvetnik. Sodišče druge stopnje je pritožbo CSD zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, potrebna le takrat, ko skrbnika na podlagi 179. člena ZZZDR postavi CSD. Navedlo je, da je CSD kot skrbnik za posebni primer v enakem položaju kot vsaka druga stranka v postopku, ki si lahko, če meni da sama nima ustreznega znanja, zagotovi strokovno pomoč. Tako je odločilo, da se CSD Maribor nalogi, ki mu jo je zaupalo sodišče, ne more upreti.

4. Zoper to odločitev Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367a. člena ZPP, saj gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče na vprašanje, ali lahko sodišče stranki sodnega postopka na podlagi 212. člena ZZZDR v primerih iz 211. člena ZZZDR postavi kot skrbnika za posebni primer CSD, ki je samostojen nosilec javnih pooblastil, ne da bi upoštevalo odločbe o skrbništvu iz 178. do 200. člena ZZZDR. Opozarja, da je praksa višjih sodišč različna: višje sodišče v Ljubljani je v zadevah II Cp 203/2012, II Cp 1399/2013, I Cp 2128/2016 in II Ip 1718/2017 odločilo, da se CSD skrbništvu za posebni primer v sodnem postopku ne more upreti, višje sodišče v Mariboru pa v zadevi I Cp 663/2018, da sodišče CSD ne more postaviti za skrbnika za posebni primer brez njegovega soglasja. V slednji je sodišče svojo odločitev utemeljilo z načelom prirejenosti upravnega in sodnega postopka ter z ustavnim načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 81. člena ZPP, 212. člen v zvezi z 211. členom ZZZDR in določbe od 178. do 200. člena ZZZDR.

5. V nadaljevanju Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema navedene določbe ZZZDR, ki dajejo tako sodišču kot CSD zakonsko pooblastilo za imenovanje skrbnika za posebni primer v sodnem postopku. Meni, da iz navedenih določb ne izhaja, da bi lahko sodišče v sodnih postopkih kot skrbnika za poseben primer postavilo tudi CSD. Opozarja, da so CSD samostojni nosilci javnih pooblastil (49. člen Zakona o socialnem varstvu, v nadaljevanju ZSV) in so pooblaščeni za vodenje upravnih postopkov v zvezi s skrbništvom in za imenovanje skrbnikov ter za izvajanje nadzora nad njihovim delom. Vrhovno državno tožilstvo meni, da ni pravne podlage za širjenje njihovega delovnega področja. Poudarja, da bi bile, če bi obveljalo stališče iz izpodbijanega sklepa, CSD odvzete pravice, ki jih ima sicer skrbnik po določbah ZZZDR, saj se v sodnem postopku postavitvi skrbništva ne bi mogel upreti. Opozarja, da je bilo to vprašanje obravnavano tudi v strokovnih prispevkih Alenke Križnik „Skrbnik za poseben primer in samostojnost odločanja v Pravni praksi št. 35/2016 in Nade Caharijaz Ferme „Ko je isti center za socialno delo stalni skrbnik tožene stranke in skrbnik za posebni primer tožnika“ v Pravni praksi št. 44/2018. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP. 1

8. Po oceni Vrhovnega sodišča je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, saj so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Vrhovno državno tožilstvo je izkazalo neenotnost prakse višjih sodišč glede izpostavljenega pravnega vprašanja, ki je pomembno zlasti z vidika zagotavljanja kakovostnega varstva osebnostnih pravic oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju same niso sposobne zavarovati svojih pravic in koristi.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju uporabili določbe tedaj veljavnega ZZZDR. Ta je (tako kot sedaj veljavni Družinski zakonik, v nadaljevanju DZ) poleg skrbništva za odrasle in skrbništva nad mladoletnimi (po novi ureditvi skrbništva za otroke), urejal tudi skrbništvo za posebne primere. Za razliko od skrbništva za odrasle in otroke, ki je namenjeno celovitemu varstvu koristi posameznika, kateremu (še)nedosežena zrelost, nerazsodnost ali bolezen onemogoča učinkovito varstvo lastnih pravic in koristi, je skrbništvo za posebne primere načeloma namenjeno varstvu osebe, ki sicer ima splošno poslovno sposobnost, vendar zaradi posebnih okoliščin le prehodno ne more ustrezno varovati svojih koristi.2

10. ZZZDR je v 211. členu tako določal, da CSD postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Dva takšna primera sta nato urejena v 213. členu (kolizijski skrbnik) in 214. členu (varovanje koristi tujega državljana) ZZZDR. V 212. členu ZZZDR določa, da sme v primerih iz 211. člena ZZZDR postaviti skrbnika, ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi organ, pred katerim teče postopek. Ta organ pa mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo. Center za socialno delo ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. 11. V obravnavani zadevi je sodišče s stopnjo zanesljivosti ocenilo, da dolžnik ni procesno sposoben. Ustavno sodišče je v zadevi Up-752/07 obrazložilo, da pravilno zastopanje procesno nesposobnih strank kot oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, ni le v interesu prizadete stranke same, temveč tudi v javnem interesu in je izraz načel socialne države. Vrhovno sodišče še ni zavzelo stališča o tem, ali je pravilno ravnanje sodišč, ki v tovrstnih primerih večinoma po določbi 212. člena ZZZDR za skrbnika za poseben primer postavljajo CSD.

12. Omejitev poslovne in s tem tudi pravdne sposobnosti namreč predstavlja enega najhujših posegov v osebnostne pravice posameznika, zato mora biti odločitev sprejeta po temeljito izvedenem dokaznem postopku, v katerem so posamezniku zagotovljene ustrezne postopkovne varovalke. Sodišče mora zato, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. 13. Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika.3 Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemeljeno poseči v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) in kontradiktornosti (22. člen Ustave) druge stranke. Kadar sodišče po opravljenem strogem testu sorazmernosti ugotovi, da je postavitev začasnega zastopnika utemeljena, nato po četrtem odstavku 82. člena ZPP stranki postavi začasnega zastopnika med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Med druge strokovno usposobljene osebe spadajo tudi pravne osebe, torej tudi CSD. Te osebe lahko odklonijo zastopanje le iz upravičenih razlogov.4 Sodišče pa mora temeljito pretehtati in tudi obrazložiti, zakaj je glede na okoliščine posameznega primera in naravo postopka, upoštevajoč nujnost kakovostnega varovanja pravic in koristi stranke, utemeljena postavitev določene (pravne) osebe za začasnega zastopnika.

14. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pravilnost izpodbijane odločbe lahko preizkuša le v okviru razlogov, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpostavilo vprašanja, ali je v primeru verjetne izkazanosti, da stranka ni pravdno sposobna, sploh mogoče uporabiti določbe ZZZDR o postavitvi skrbnika za posebni primer, ali pa bi lahko sodišče v takšnem primeru lahko postavilo kvečjemu začasnega zastopnika po 82. členu ZPP. Nosilna teza v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da sodišče stranki sodnega postopka na podlagi 212. člena ZZZDR v primerih iz 211. člena ZZZDR kot skrbnika za posebni primer nikoli ne more postaviti CSD, ker je ta samostojen nosilec javnih pooblastil. 15. To stališče pa je napačno.5 Splošne določbe šestega dela od 178. do 200. člena ZZZDR o skrbništvu, ki urejajo namen skrbništva in skrbnika, namreč veljajo za vse tri oblike skrbništva. ZZZDR pa v drugem odstavku 182. člena izrecno določa, da je skrbnik lahko tudi pravna oseba, pravne osebe pa so tudi CSD in drugi javni socialno varstveni zavodi. ZZZDR tudi ne določa, da je mogoče pravno osebo postaviti za skrbnika le ob njeni privolitvi, kot je to določeno za fizične osebe v 180. členu ZZZDR.6 Kadar so torej podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD, vendar mora sodišče izbiro opraviti glede na to, kaj je predmet zahtevanega sodnega varstva in kakšno strokovno znanje je potrebno za kakovostno zavarovanje pravic prizadete osebe in to tudi obrazložiti. Kot rečeno pa v obravnavani zadevi Vrhovno državno tožilstvo ni izpostavilo vprašanja, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za posebni primer, niti, ali je sodišče pravilno ocenilo, zakaj bo glede na okoliščine primera in potrebno strokovno znanje CSD najbolje zavaroval koristi dolžnika.

16. Ker razlogi, zaradi katerih Vrhovno državno tožilstvo izpodbija sklep sodišča druge stopnje, niso podani, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v povezavi z 378. členom ZPP zahtevo za varstvo zavrniti.

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. 2 M. Mladenović, Porodično pravo, Knjiga II, Privredna štampa Beograd, 1981, str. 546 in. K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, 1999, str. 185. 3 Po 77. členu ZPP je stranka pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti. 4 Primerjaj z A. Galič, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. 356 in 357. 5 Res pa je, da sodišče iz tega razloga ne more s sklepom naložiti centru za socialno delo, naj postavi skrbnika za posebni primer, kar je bilo izpostavljeno v članku N. Caharijaz -Ferme, Samostojnost odločanja na področju skrbništva, Pravna praksa št. 29-30/2013. Vendar v tu obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. 6 DZ pa sedaj v 244. členu celo izrecno določa, da sodišče lahko odloči, da se osebi za skrbnika imenuje CSD. Ta pooblasti svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva. Tudi DZ ne določa, da sodišče to lahko stori le ob soglasju CSD.