Jedro

Tožniku je bil 1. 3. 2011 v skladu z 29. členom ZIN poslan dopis, naj v roku 5 dni poda pisno pojasnilo in izjavo, katero vrsto del je opravljal za pravno osebo. Tožnik je ta dopis prejel po datumu 2. 3. 2011, ko je bila izdana izpodbijana odločba in tako ni imel možnosti, da bi se izjasnil o ključnih dejstvih, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ in sicer, da naj bi opravljal dejavnost zasebnega varovanja. Dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločitev v tej zadevi, tako ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 061-99/2010/65 (4-07) z dne 2. 3. 2011 se odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil, da mora prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanje identitete na recepciji pravne osebe A. d.d., v imenu in na račun pravne osebe B. d.o.o., Ljubljana, na naslovu naročnika storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, A., ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju: ZZasV), z rokom izvršitve takoj po vročitvi odločbe (1. točka izreka); pojasnil, da pritožba zoper ukrep iz 1. točke ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) ter v 3. točki, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (3. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpektor prej navedeno ugotovil v postopku izrednega inšpekcijskega nadzora, ki ga je opravil 19. 1. 2011 na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) ter prvega in drugega odstavka 60. člena ZZasV, o čemer je bil sestavljen zapisnik in po pregledu dokumentacije. Ugotovil je, da tožnik ni bil zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja v času izvajanja zasebnega varovanja, da je ukrepe izvajal brez ustrezne usposobljenosti in izdane izkaznice za varnostnika, kot to določa 20. člen ZZasV. V obrazložitvi nadalje organ navaja, da je bilo na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja, vsebine dokumentacije o varovanju (pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete osebe, ki je opravljala storitev zasebnega varovanja, ugotovljeno, da je tožnik opravljal dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18. člena, 20. člena, 31. člena ter 51. člena ZZasV, brez predpisane licence za varovanje ljudi in premoženja. Zato je izrekel ukrep iz 1. točke izreka, pri določitvi roka pa je upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi ugotovljene nepravilnosti.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožniku namreč ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo odločbe izrekel o dejstvih in okoliščinah, saj je bil šele z vlogo 1. 3. 2011 pozvan, naj se v petdnevnem roku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah ter navede vse dokaze, nato pa je prvostopenjski organ 2. 3. 2011, še preden je bila tožniku sploh vročena vloga z dne 1. 3. 2011, izdal izpodbijano odločbo. Ta vloga se nanaša na inšpekcijski nadzor, ki naj bi ga inšpektorja opravila 16. 2. 2011 in ne, kot bi bilo pravilno ugotovljeno, 19. 1. 2011. Teh kršitev ni odpravil niti drugostopenjski organ, saj tožnika ni zaslišal kljub njegovi izrecni zahtevi. Inšpektorja, ki sta 19. 1. 2011 opravila inšpekcijski nadzor, sta uvedla večje število postopkov zoper tožnika (zaradi očitkov o kričanju na njiju...). Glede na sporno dejansko stanje bi bilo potrebno uvesti ugotovitveni postopek. V pritožbi je tožnik predlagal tudi večje število pravno relevantnih dokazov in dokaznih predlogov, vendar upravna organa nista izvedla niti enega tožnikovega predlaganega dokaza. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice, ki določa, da je potrebno pred izdajo odločbe ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine. Tožniku niso bili nikoli dani na vpogled dokumenti, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, in sicer nekakšni računi, pogodbe in aneksi. Če je bil stranka v postopku, potem bi mu moral biti vročen zapisnik o inšpekcijskem nadzoru. Dokumente je tožnikova obramba pridobila šele pri družbi B. d.o.o., ki je tožniku posredovala aneks št. 3, iz katerega izhaja, da družba B. d.o.o. pri naročniku storitev, družbi A. d.d. ni opravljal nikakršnih nalog ali storitev zasebnega varovanja. Toliko bolj to velja za tožnika, kateri nikoli ni bil zaposlen v družbi B. d.o.o., prav tako nikoli ni opravljal nikakršnih nalog v imenu in na račun družbe B. d.o.o. Tožnik je v pokoju, ni nikoli in nikoli ne bo opravljal kakršnihkoli dejavnosti zasebnega varovanja. Tožnik se je na območju inšpekcijskega nadzora nahajal izključno kot občan, kar lahko potrdi tudi priča, ki jo tožnik predlaga. Inšpektorja sta med drugim tudi kršila 21. člen ZIN, saj nista pridobila dovoljenja lastnika oziroma posestnika prostora. Opravila sta nezakonit nadzor. Inšpektorja sta brez dovoljenja kogarkoli iz družbe A. d.d. vstopila v njihove poslovne prostore in na njihovo zemljišče ter tam izvajala legitimacije tam nahajajočih se občanov. Zoper tožnika je bila uporabljena psihična in fizična prisila s strani inšpektorja. Tožnik prav tako ni ničesar odnesel iz recepcije družbe A. d.d., kar je razvidno verjetno tudi iz videoposnetkov. Zoper ravnanje inšpektorjev naj bi bila podana tudi kazenska ovadba. Tožnik je miroljuben človek, ki ni naredil niti enega prekrška, je prijazen in takšnega postopanja, kot je bilo postopanje inšpektorjev 19. 1. 2011, še ni doživel. Bil je rezervni policist celo svojo aktivno dobo. O zadevi naj se izvede glavna obravnava in se izvedejo vsi predlagani dokazi. Sodišču tožnik predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki, tožniku pa naj se povrnejo stroški postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ popolno in pravilno ugotovil, da je tožnik opravljal delo varnostnika. Tožena stranka pojasnjuje, da je navedba tožnika, da se je nahajal 19. 1. 2011 na območju inšpekcijskega nadzora kot občan – kupec, v nasprotju z navedbami v inšpekcijskem zapisniku, ko je tožnik na vprašanje inšpektorjev kakšna dela opravlja v recepciji odgovoril, da opravlja delo receptorja, trenutno pa je tu slučajno, saj zamenjuje kolega, ki ga trenutno ni. Ker je iz plana in evidence dela za mesec januar 2011 razvidno, da je tožnik opravil 168 ur dela, prav tako pa iz drugih dokazov, pridobljenih pri inšpekcijskem nadzoru izhaja, da je tožnik pri družbi B. d.o.o. opravljal dejavnost varovanja ljudi in premoženja, je inšpektor utemeljeno zaključil in obrazložil v izpodbijani odločbi, da je pravna oseba B. d.o.o. dejavnost varovanja ljudi in premoženja opravljala v nasprotju z določbami 18. člen, 20. člen, 31. člen ter 71. člena ZZasV – brez predpisane licence za varovanje ljudi in premoženja, s tem, da je opravljala preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe (naročnika) z osebami, med katerimi je bil tudi tožnik.

V pripravljalni vlogi 23. 9. 2011 tožnik poda svoje naziranje o 21. členu ZIN. Ponavlja navedbo o zlorabi pooblastil inšpektorjev, da se je o inšpekcijskem nadzoru direktorja družbe A. d.d. obvestilo šele, ko sta inšpektorja že končala z ogledom. Tožnik opozarja na vzporedni prekrškovni postopek, ki se je končal v korist enega izmed varnostnikov, ki mu je bila izdana odločba tudi ob priliki inšpekcijskega ogleda.

Tožena stranka je na pripravljalno vlogo odgovorila in pojasnila, da je prekrškovni organ tožeči stranki v obvestilu 1. 3. 2011 uvedel postopek zaradi suma storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZZasV. Prekrškovni organ je ugotovil, da je zahteva utemeljena izključno zato, ker je domnevni kršitelj (tožeča stranka) opravljala dela in naloge za pravno osebo B. d.o.o. in ne kot posameznik. Ker se storitve pravne osebe B. d.o.o. po sprejetem aneksu št. 3 niso spremenile, očitana dejanja iz obvestila 1. 3. 2011 niso prekrški po 1. točki prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZZasV, ker so bila dejanja v imenu in za račun pravne osebe B. d.o.o.. ZZasV v 18. členu med drugim določa, da imetnik licence za opravljanje zasebnega varovanja lahko začne opravljati oblike zasebnega varovanja z dnem pridobitve licence.

V nadaljnjih pripravljalnih vloga tožnik ponavlja že svoje dosedanje navedbe, predvsem pa se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1145/2011 z dne 6. 12. 2010, ki je bila izdana zoper toženo stranko v zvezi s istimi očitki, ki bremenijo tudi tožečo stranko.

Tožba je utemeljena.

Med strankama je sporno dejansko stanje in upoštevanje pravil upravnega postopka ob iskanju odgovora na vprašanje, ali je tožnik 19. 1. 2011 izvajal dejavnost zasebnega varovanja v gospodarski družbi A. d.d. v imenu in za račun pravne osebe B. d.o.o. O opravljenem inšpekcijskem nadzoru na območju pravne osebe A. d.d. je bil sestavljen zapisnik št. 061-99/2010/19 z dne 19. 1. 2011. Tožnik je uveljavljal v pritožbi ugovor, da tožnik ni imel možnosti, da se izreče o očitkih oziroma dejstvih v zvezi z ugotovitvami in očitki iz zapisnika ter da bi se seznanil z evidencami in dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Res je ob priliki inšpekcijskega ogleda tožnik predčasno sam zapustil prizorišče (kar toženka komentira, da je imel možnost ostati in vpogledati zapisnik), vendar pa so dejstva, na katera toženka ni dala odgovora, naslednja: tožniku je bil 1. 3. 2011 poslan v skladu z 29. členom ZIN dopis, naj v roku 5 dni poda pisno pojasnilo in izjavo, katero vrsto del je opravljal za pravno osebo B. d.o.o. Tožnik je ta dopis prejel po datumu 2. 3. 2011, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Po presoji sodišča tako tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o ključnih dejstvih, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ in sicer, da naj bi tožnik opravljal dejavnost zasebnega varovanja. Tožnik je v tožbi poleg ostalega, kot že rečeno, uveljavljal ugovor, da ni imel možnosti seznanitve z dejstvi in očitki v postopku, ter da je bila prvostopenjska odločba nepravilno izdana brez njegovega zagovora (lahko tudi pisnega), vendar mu tudi tožena stranka v drugostopenjski odločbi na ta ugovor ni odgovorila. Zaradi navedenega sta upravna organa kršila določilo prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po katerih mora stranka imeti možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožena stranka pa je tudi določilo drugega odstavka 254. člena ZUP, po katerem mora drugostopenjski organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Ti dve kršitvi pomenita bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi navedenih bistvenih kršitev dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločitev v tej zadevi, ni bilo pravilno ugotovljeno.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 60 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezan na pravno stališče sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka, tožnika pa je zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) je sodišče tožniku prisodilo 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povečajo za 20 % DDV, torej skupaj 420,00 EUR.