Jedro

V točki g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1 je pravni temelj zahtevek za objavo sodbe. Glede na 2. odstavek 121. člena ZIL-1 mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera in odločiti tako, da je vzpostavljena sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interesom imetnika pravice. Ta določba se nanaša le na odstranitvene zahtevke in glede na zakonsko besedilo, izrecno le na zahtevke iz točk b) do f) iz 1. odstavka 121. člena ZIL-1. Ne nanaša se torej na zahtevek za objavo sodbe, ki je urejen v točki g). Pri tem zahtevku sodišču ni potrebno opraviti tehtanja, ali bo ukrep sorazmeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženi strank v točki izreka prepovedalo uporabo vrste obeležij, ki kažejo na povezavo tožene stranke z znamko R. in se nahajajo na objektu ali dvorišču sedeža tožene stranke, izreka prepovedalo uporabo obcestne table z znakom R. in napisom ..., ki se nahaja ob ...; izreka naložilo odstranitev vseh obeležij, navedenih v točkah I. in II., izreka naložilo izročitev nepoškodovanih obeležij, navedenih v točki I izreka, izreka objavo sodbe v dveh dnevnih časopisih in izreka plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

3. V pritožbi meni tožena stranka, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev določb pravnega postopka, ker se ni izjavilo o navedbi tožene stranke, da že 2 leti ne posluje več (ne opravlja gospodarske dejavnosti), da nekatera obeležja ne obstajajo več ali da so poškodovana in da nekatera obeležja sploh nikoli niso bila v lasti ali posesti tožene stranke. Pritožba še posebej izpostavlja, da je za odločitev v tej zadevi (po njenem mnenju) bistveno, da tožena stranka več ne opravlja dejavnosti, saj so dejanja, ki se ji očitajo, protipravna le, če so storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

4. Poleg tega očita pritožba prvostopenjski sodbi še, da je odločila o objavi sodbe v dnevnih časopisih (točka V izreka) ne da bi navedlo okoliščine, zaradi katerih je objava sodbe potrebna; zgolj sklicevanje na zakonske določbe ni zadostna obrazložitev za takšno odločitev. Objava sodbe v medijih naj bi bila povsem nepotreben ukrep, ki po mnenju pritožbe ne služi ničemur drugemu kot dodatnemu izčrpavanju tožene stranke. Pritožba očita izpodbijani sodbi še, da ni v zvezi z odločitvijo o objavi sodbe obrazložila svoje odločitve, zakaj gre za dejanje nelojalne konkurence, čeprav je oprlo svojo odločitev tudi na 26. člen ZVK.

5. Pritožba je neutemeljena.

I. Točke I do IV izreka

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje: tožeča stranka in A., d.o.o., sta 19. 9. 2003 sklenila Pogodbo o koncesiji, s katero je tožeča stranka prenesla pravico do uporabe znamke R. na A., d.o.o., in ji tudi dovolila sklepanje podlicenčnih pogodb. A., d.o.o., je 30. 9. 2003 sklenila s pravnim prednikom tožene stranke pogodbo z imenom „Pogodba z agentom „R. Servis“. Na temelju te pogodbe je pravni prednik tožene stranke prejel podlicenco za uporabo znamke R. Ta zadnja pogodba (pogodba z dne 30. 9. 2003) je bila pravilno odpovedana in je prenehala dajati učinke 1. 7. 2009 (str. 6 prvostopenjske sodbe). Tega pravnega stališča tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ga je po uradni dolžnosti preizkusilo in se z njim strinja.

7. Obveznosti tožene stranke po prenehanju pogodbe je urejala točka 7.4a pogodbe. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo ob prenehanju pogodbe na koncesionarjevo zahtevo ali na zahtevo tožeče stranke odstranila in predala napise ali predmete z zaščiteno znamko (prvostopenjska sodba, str. 3). Prav to je za odločitev o delu zahtevkov odločilno. Točka 7.4a je določala, da se agent R. „obvezuje, da bo ob prenehanju pogodbe nemudoma predal ali odstopil in odstranil vse napise, predmete ali dokumente z zaščiteno znamko“. Poleg tega je bilo določeno še tole: „V nasprotnem primeru in predvsem z namenom, da preprečita možnost zavajajoče reklame, imata Koncesionar in R. pravico do vseh potrebnih ukrepov, da preprečita vsako nevarnost zmote glede dejanskega položaja v odnosu do znamke.“

8. V pogodbi je bilo torej jasno določeno, da mora ob prenehanju pogodbe tožena stranka napise z znamko R. odstraniti in predati. Tožeča stranka je torej za svoje zahtevke v točkah I. do IV. izreka imela svoj pravni temelj kar v Pogodbi z agentom „R. Servis“. Ta pogodba pa je kot edino predpostavko za uveljavljanje takšnih zahtevkov postavila prenehanje pogodbe. Prenehanja dejavnosti kot predpostavke za uveljavljanje teh zahtevkov ni postavila. Prvostopenjskem sodišču torej niti ni bilo treba podati razlogov o ugovoru tožene stranke. Zahtevek je bil utemeljen že na navedenem pogodbenem določilu.

9. Imetniku znamke daje 1 odstavek 47. člena ZIL-1 izključno pravico do njene uporabe. Imetnik pravice je upravičen tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, preprečiti uporabo znaka, ki je enak znamki, za enako blago in storitve, ki so obseženi z znamko (točka a) 1. odstavka 47. člena ZIL-1). Tožena stranka je do konca 1. naroka za glavno obravnavo zgolj trdila, da je izpolnjevala obveznosti pooblaščenega serviserja do konca leta 2009. Ni pa trdila, da niti po koncu leta ni več opravljala servisne dejavnosti (7. 12. 2011, l. št. 46 in nasl.). Šele na 2. naroku za glavno obravnavo je tožena stranka začela navajati, da ne opravlja več dejavnosti servisa in prodaje vozil od junija 2012 (l. št. 130). Zakoniti zastopnik je na isti obravnavi zgolj trdil, da nima več servisa (l. št. 132). Niti v tem času tožena stranka ni trdila, da ne opravlja več nobene dejavnosti, ki bi bila povezana z znamko. Nikoli ni tožena stranka, ki je na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo obstajala kot gospodarska družba, trdila, da je nasploh opustila gospodarski promet. Še naprej se je vztrajno branila v gospodarskem sporu, katerega bistvo je bilo v zahtevi za odstranitev tabel z znamko R., čeprav po lastnih trditvah vozil ni več servisirala. Da tožena stranka ni več uporabljala znamke R., ni izhajalo niti iz njenih trditev. Zato je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi na 1. odstavku 47. člena in 1. odstavku 121. člena ZIL-1. 10. Da so nekatera obeležja že uničena ali poškodovana, tožena stranka do konca 1. naroka za glavno obravnavo ni trdila. Na 2. naroku za glavno obravnavo je zakonski zastopnik tožene stranke izpovedal, da je bilo nekaj tabel že zavrženih, nekaj tabel pa da naj bi se še nahajalo pri toženi stranki. Natančneje ni izpovedal, katere table naj bi bile zavržene, katere pa še pri toženi stranki. Da so bile navedbe povsem splošne je menilo že prvostopenjsko sodišče v rš. 24 in jih po pravici ni upoštevalo. Do navedb se je torej opredelilo. Pritožbeni očitek, da se ni, je torej očitno neutemeljen.

11. Pritožba očita tudi, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o ugovoru tožene stranke, da nekatera obeležja sploh nikoli niso bila v lasti tožene stranke. Na katera se naj bi to nanašalo, ne pove. Konkreten je le očitek tožene stranke glede obcestne table ob ..., za katero naj bi tožena stranka trdila, da je ni niti postavila, niti kupila, ali kadarkoli prevzela v posest od tožeče stranke ali tretje osebe, in da stoji na zemljišču tretje osebe. To naj bi s svojo izpovedjo potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tega zakoniti zastopnik ni potrdil, saj takšne izpovedi sploh ni dal (l. št. 132 in 133). Trditev je torej ostala nedokazana. Tudi trditve tožene stranke so bile drugačne, kot jih navaja pritožba (gl. l. št. 49). Tožena stranka je trdila, da za to tablo tožena stranka ne plačuje najemnine in da tabla ne stoji na nepremičnini tožene stranke. Lastnine tožena stranka ni zanikala. Ker pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se na tej tabli nahajata napisa „...“ in pa R. (prvostopenjska sodba, rš. 20), je jasno, da je tožeča stranka uveljavljala prepovedni, odstranitveni in izročitveni zahtevek glede na točko 7.4 a) Pogodba z agentom „R. Servis“ povsem po pravici.

II. Zahtevek na objavo sodbe

12. Pritožba meni, da prvostopenjska sodba nima razlogov, kolikor se opira zahtevek na objavo sodbe na 26. člen ZVK. Ta del pritožbe je utemeljen, vendar to toženi stranki ne bo pomagalo do uspeha. Prvostopenjsko sodišče je namreč svojo odločbo namreč oprlo na tudi na 121. člen ZIL-1. 13. V točki g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1 je pravni temelj zahtevek za objavo sodbe. Glede na 2. odstavek 121. člena ZIL-1 mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera in odločiti tako, da je vzpostavljena sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interesom imetnika pravice. Ta določba se nanaša le na odstranitvene zahtevke in glede na zakonsko besedilo, izrecno le na zahtevke iz točk b) do f) iz 1. odstavka 121. člena ZIL-1. Ne nanaša se torej na zahtevek za objavo sodbe, ki je urejen v točki g). Pri tem zahtevku sodišču ni potrebno opraviti tehtanja, ali bo ukrep sorazmeren. Sklicevanje na zakonsko besedilo torej zadošča. 14. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

15. Pri odločanju o stroških upošteva sodišče le za pravdo potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP). Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o tej zadevi. Kot takšen je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP). Stroške mora zato nositi vlagatelj odgovora na pritožbo sam.