Jedro

Ne glede na dogovor, po katerem sta pravdni stranki preostanek obveznosti tožene stranke do tožeče izrazili v DEM, tožeča stranka zahteva plačilo samo v SIT. Ker je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v nemških markah, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka F.K. je dolžan plačati tožeči stranki J.S., znesek 31.224,00 DEM z 8% obrestmi od 1.11.1994 dalje do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 239.501,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 2.12.1999 dalje do plačila, vse v roku petnajst dni, da ne bo izvršbe" z a v r n e . Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 95.000,00 SIT, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 31.224,00 DEM z 8% letnimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 dalje (prvi odstavek izreka) in povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (drugi odstavek izreka). Ocenilo je, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi o delu, opravljenega dela (izdelava stavbnega pohištva in notranje opreme za gostinski lokal) pa tožena stranka ni v celoti plačala. Preostanek dolga je razviden iz zapisa z dne 25.5.1994 (A2) in znaša 31.224,00 DEM. Odločitev o 8% obrestih je naslonilo na določilo 277. člena ZOR. Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 339. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uradnega preizkusa iz 2. odstavka 350. člena ZPP, torej glede določenih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. V tem okviru je ugotovilo, da je prvostopno sodišče s tem, ko je toženo stranko obsodilo na plačilo določenega zneska v nemških markah (DEM), zmotno uporabilo materialno pravo. Po določilu 71. člena Zakona o banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1) se vse denarne terjatve iz poslov, sklenjenih v Sloveniji, izvršujejo v valuti RS, po določilu 2. odstavka 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP, ibid.) pa se plačila po pogodbah, sklenjenih med domačimi osebami na ozemlju Slovenije, izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju na dan plačila, če se stranki glede tečaja ne dogovorita drugače. Tako ZBS kot ZDP sta predpisa javnega prava. Njune določbe so zato prisilne narave, razen v primeru izrecnega upravičenja strankam pravnega posla, da se lahko dogovorita drugače, kot to določa zakon (npr. tisti del določbe 2. odstavka 5. člena ZDP, ki se nanaša na uporabo tečaja). Zato lahko ne glede na dogovor z dne 25.5.1994 (A2), po katerem sta pravdni stranki preostanek obveznosti tožene stranke do tožeče izrazili v DEM, tožeča stranka zahteva plačilo samo v SIT (71. člen ZBS). Ker je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v nemških markah, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da toženi stranki ni priznalo niti nagrade za konferenco s stranko, niti za pregled spisa, saj gre za opravili, ki sta vsebovani v edinem poslu, ki ga je pooblaščenec tožene stranke opravil v tem postopku, to je sestava pritožbe.