Jedro

Ker je sestavni del dejanskega stanja pogodba, ta pa je v nemškem jeziku in v spisu ni overjenega prevoda, postopek ni tekel v slovenskem jeziku (1. odst. 6. čl. in 2. odst. 226. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. 2196/97 z dne 31.8.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 4.7.1997. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice C. z dne 3.10.1996. Z njo je bil zavržen ugovor tožnika zoper zapisnik z dne 22.11.1995 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 22.11.1995. Vrednost blaga je bila prijavljena na podlagi fakture prodajalca ... in je znašala 1.106.479,00 SIT oziroma 12.902,40 DEM. Faktura je glasila na kupca A. d.o.o. P. Carinarnica je ugotovila, da podatki iz deklaracije in priloženih listin o vrednosti ne ustrezajo stanju blaga. Sestavila je zapisnik in ugotovila carinsko osnovo 1.842.280,00 SIT oziroma 21.482,40 DEM. Po ugotovitvah tožene stranke je iz pogodbe med prodajalcem in kupcem z dne 4.4.1995 razvidno, da cena v fakturi ne vključuje vseh plačil, ki jih je moral kupec izvršiti v zvezi z uvozom blaga v Slovenijo. Pogodba se nanaša na prodajo uporabe recepture za izdelavo jagodnega soka, tožeča stranka pa je z njo pridobila pravico do ekskluzivnega uvoza in prodaje v Sloveniji. Izvajala se je tako, da je podjetje G.I. prodajalo podjetju I.C. blago po izstavljenih fakturah na račun pri R. v G. Določa, da bo kupec plačal mesečno pavšalni znesek 36.500 DEM za odjem 34.000 litrov soka, če bo odjem večji pa bo plačal še sorazmerno večji znesek. To se je po priloženih fakturah tudi realiziralo. Iz zapisnika Deviznega inšpektorata Republike Slovenije z dne 12.2.1996 nesporno izhaja, da gre za povezane osebe in da je pogodba namenjena prikrivanju odliva denarja v tujino, s čimer je bilo prodajalcu omogočeno izdajanje faktur na nižjo vrednost. Gre za fiktivno pogodbo o prodaji jagodnega soka.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbe 34. člena Carinskega zakona (CZ SFRJ), ki se je uporabljal v času uvoza in po kateri je carinska osnova, od katere se plačajo carinske dajatve, vrednost blaga. To je dogovorjena (transakcijska) cena, ki je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo in vključuje vse stroške in druge izdatke v zvezi s prodajo in nabavo blaga. Za carinsko osnovo se v skladu z določbo 41. člena CZ SFRJ vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi. Če faktura ni priložena oziroma, če je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost, ki je navedena v fakturi, ne ustreza dejanski vrednosti, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbo iz 34. do 45. člena zakona. Po pogodbi sklenjeni med prodajalcem in kupcem (tožečo stranko) z dne 4.4.1995 je tožeča stranka pridobila pravico do ekskluzivnega uvoza in prodaje soka v Sloveniji. Za to se je zavezala plačevati mesečni pavšal 36.500 DEM za nakup 34.000 litrov soka, v primeru večjega odjema pa sorazmerno višji znesek. Zato je carinarnica k fakturni ceni, ki je bila prijavljena v deklaraciji, prištela še sorazmerni del licenčnine, ki jo je prodajalec fakturiral s posebnimi računi, kupec pa dejansko tudi plačal za uvoženo blago. V 9. točki 38. člena CZ SFRJ, v kateri so navedeni stroški in nadomestila v zvezi s pravicami do uporabe patentov, modelov, znakov ali tuje tovarniške ali trgovske znamke, ki jo kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem, licenčnina ni navedena. Toda iz zakonskega teksta je mogoče nedvomno zaključiti, da gre za vse stroške in nadomestila, ne glede na to, kakšen izraz se za tak strošek uporabi. Licenčna pogodba, s katero je tožeča stranka pridobila pravico do ekskluzivnega uvoza jagodnega soka in s to pogodbo povezana licenčnina, ki je bila posebej zaračunana in je bila tudi odvisna od količine uvoženega soka, je brez dvoma strošek, ki se všteva v carinsko osnovo. Neutemeljen je ugovor, da ne gre za pogodbeni odnos, s katerim bi se pogojevala prodaja blaga in da je prodaja potekala neodvisno od licenčne pogodbe ter da plačilo licenčnine nikoli ni bil pogoj za nakup blaga. Iz same narave licenčne pogodbe izhaja, da je bil uvoz pogojevan s plačilom licenčnine.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. V 9. točki 38. člena CZ SFRJ licenčnina sploh ni omenjena. Prodaja blaga je potekala neodvisno od licenčne pogodbe in ni bila z njo v nikakršni povezavi. Bila je razvezana in del uvoza je bil opravljen po razvezi pogodbe. Tudi stroški prevoza in stroški seminarja in sejma se ne morejo všteti v carinsko osnovo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sestavni del dejanskega stanja, na podlagi katerega temelji odločitev sodišča prve stopnje, tudi pogodba med G.I. in tožečo stranko z dne 4.4.1995. Toda navedena pogodba, ki se sicer nahaja med priloženimi spisi, je v nemškem jeziku in iz spisov ni razvidno, da je bil opravljen prevod te listine in overjen prevod tudi vložen v spis. Postopek tako ni tekel v slovenskem jeziku (prvi odstavek 6. člena in 2. odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Zaradi navedenega izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Podana je tako bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj odpravi bistveno kršitev določb postopka, kot jo je ugotovilo pritožbeno sodišče.