Jedro

Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. in naslednjih členov ZD, predvsem pa ne po njenem naslovu. Odločilno je namreč, kakšen namen sta hotela izročevalca doseči s pogodbo: ali sta hotela podariti svoje premoženje, ali pa sta si želela v starosti zagotoviti pravico do stanovanja, do pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnikoma pripada nujni delež po pokojni materi L. Ž. in pokojnem očetu V. Ž., vsakemu do 1/16 premoženja, ki sta ga starša, sicer z izročilno pogodbo z dne 15.11.1970, izročila toženki. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka iz naslova nujnega deleža dolžna izplačati tožniku A. Ž. 5.110.000 SIT, tožnici M. M. pa znesek 5.000.000 SIT.

Tožnika sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnika sta vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi sodišč druge in prve stopnje nista navedli pravne podlage, na katero sta oprli svojo odločitev.

Uporabiti pa bi bilo treba določbe zakona o dedovanju, ki se nanašajo na dedno-pravne pogodbe (106. do 111. člen zakona). Sicer pa obrazložitev izpodbijane sodbe nasprotuje dokazom v spisu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni namreč res, da je pravna narava izročilne pogodbe z dne 15.11.1970 v njeni odplačnosti, saj je celo sama tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je ta pogodba po svoji vsebini le delno prodajna. Bistvena je torej volja pogodbenih strank ob sklepanju izročilne pogodbe, ki pa ni bila v tem, da starša pravdnih strank toženki posestvo izročita odplačno. Iz zapisa pogodbe izhaja, da se izročnina poračunava postopno. Gre za obligacijsko-pravne elemente, vendar z dedno-pravnimi učinki, kar pomeni, da je z izročenim premoženjem zaradi prikrajšanja nujnega deleža treba ravnati kot z darilom. Tožnika se z izročitvijo posestva toženki nista strinjala, zaradi česar je treba premoženje, izročeno toženki, šteti za darilo in z njim ravnati kot z darilom (110. člen Zakona o dedovanju). V tem obsegu izpodbijana sodbena odločitev nasprotuje tudi določbi 38. člena Zakona o dedovanju.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na določbah Zakona o dedovanju (ZD), ki se nanašajo na prikrajšanje nujnega deleža z upoštevanjem oporočnih razpolaganj in daril zaradi dopolnitve nujnega deleža (34. člen). Pri tem poudarja dedno-pravne elemente izročilne pogodbe, sklenjene med starši pravdnih strank in toženko dne 15.11.1970 (106. in naslednji členi ZD), pri čemer dopušča tudi nekatere obligacijsko-pravne učinke pogodbe. Vendar pa sodišče, ko odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni vezano na pravno podlago, ki jo stranke ponujajo. Odločilne so namreč dejanske ugotovitve, ki opredelijo pravno naravo sklenjenega pravnega posla, posebej - kar velja za obravnavani primer - pravo pogodbeno voljo strank ob njegovi sklenitvi. Sodišče prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta sporno pogodbo, ki ima sicer naslov izročilna pogodba opredelili kot pogodbo obligacijskega prava z uporabo splošnih načel civilnega prava glede na čas njene sklenitve (17. poglavje Občega državljanskega zakonika). Vsebinsko enake določbe vsebujeta tudi kasnejši Zakon o obligacijskih razmerjih in sedaj veljavni obligacijski zakonik. Pravna presoja sporne izročilne pogodbe torej v ospredje postavlja razlago njenih obveznih sestavin: soglasje volj, predmet in dopustno podlago, sposobnost pravdnih strank in obličnost. Revizija za to neutemeljeno očita izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje, da nista navedli pravne podlage za svojo odločitev. Navedena pravna podlaga je v obeh sodbah obširno obrazložena in podprta z dejanskimi ugotovitvami.

Res je, da ima sporna pogodba tudi elemente izročilne pogodbe, kakor je opredeljena v ZD, saj gre za ozko sorodstveno razmerje med pogodbenima strankama, premoženje pa je prešlo na toženko že za časa življenja njenih staršev. Vendar pa pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. in naslednjih členov ZD, predvsem pa ne po njenem naslovu. Odločilno je namreč, kakšen namen sta hotela starša pravdnih strank doseči s pogodbo: ali sta hotela podariti svoje premoženje, ali pa sta si želela v starosti zagotoviti pravico do stanovanja, do pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje. Ugotovljena dejstva dejanskega stanja, v katerih sklop spada tudi presoja teksta sporne izročilne pogodbe, ne dajejo podlage za ugotovitev, da je bila sklenjena izročilna pogodba v skladu z določbami dednega prava. V tem okviru na revizijski stopnji v ugotovljena dejstva dejanskega stanja glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP niti ni mogoče posegati. Tako je v sporni pogodbi dogovorjeno, da se izročnina v celoti poračuna z denarno ovrednotenimi dajatvami, ki jih je toženka do sklenitve pogodbe že dajala staršema, z v denarju ovrednotenimi dajatvami do brata in sestre, z denarno ovrednotenimi obveznosti do staršev, ki jim jih bo morala izpolnjevati v bodoče in v razliki do ocenjene višine s pogodbo izročenega premoženja z gotovinskim izplačilom zneska v višini takšne razlike staršema. Pogodbeni namen ob sklepanju izročilne pogodbe torej ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je za sprejem dokazne ocene, ki utemeljuje opisano pravno sklepanje, imelo na razpolago vrsto dokazov, ne nazadnje tudi izvedenske cenitve.

Revizijska pravna razlaga, po kateri bi bil odločilen le formalni naziv pogodbe, kar bi posledično samo po sebi utemeljevalo uporabo določb 34. in 38. člena ZD, ob ugotovljenih dejstvih ni sprejemljiva. Dedno-pravni učinki z uporabo določb ZD o prikrajšavi nujnega deleža bi prišli v poštev le ob dejanski ugotovitvi, da sporna pogodba ni bila v celoti odplačna: v tem slučaju bi se namreč neodplačni del upošteval kot darilo, ki bi ga bilo treba upoštevati pri izračunu nujnega deleža tožnikov. Vendar pa temu ni tako, saj je bil že pogodbeni namen strank pogodbe z dne 15.11.1970 v njeni popolni odplačnosti, kar se je realiziralo z dolgoletnim izvrševanjem pogodbe.

Brez podlage je tudi revizijska trditev, da je izpodbijana sodba zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Katera so tista dejstva in tisti dokazi, ki nasprotujejo sprejeti dokazni oceni in s tem utemeljujejo napačno pravno razlago, revizija konkretno niti ne pove. Trditev pa, da je toženka v odgovoru na tožbo priznala delno neodplačnost predmeta sporne pogodbe, je lahko le predmet presoje v skladu z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP. Sodišče namreč presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa deloma zanikala. Sodišči nižjih stopenj sta očitno izhajali iz ugotovljenih dejstev, upoštevajoč spremenjeno trditveno podlago odgovora na tožbo.

Izkazalo se je, da je sporna izročilna pogodba kljub naslovu vsebovala odplačne elemente in da ni šlo za daritev premoženja. V sodbi sodišča prve stopnje so natančno opisane vse dejanske okoliščine, ki so podlaga opisanemu spoznanju, sodišče druge stopnje pa je to dokazno oceno sprejelo in pravno presojo, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, še dodatno utemeljilo. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. člena v zvezi z določbo 155. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške sama, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.