Jedro

V pravdi zaradi motenja posesti tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Res je večinska sodna praksa drugačna, saj dopušča tožnikom, da v tovrstnih sporih uveljavljajo tudi ugotovitvene dele tožbenih zahtevkov, vendar pa nikoli kot samostojne zahtevke, temveč zgolj v povezavi z restitucijskimi in prepovednimi zahtevki.

Ob trditvi, da je drugo oviro postavil nekdo od tožencev, drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost restitucijskega in prepovednega dela tožbenega zahtevka proti tožencem. Tožba nato sicer ni dosledna, saj tožeča stranka v III. točki tožbe v nadaljevanju svojih trditev tudi navaja, da „so postavili tri pokonci položene vrtne betonske plošče in dva dela cestnega robnika“, pri čemer pa ni pojasnjeno, koga ima tožeča stranka v mislih, ko govori o postavljanju druge ovire. Kljub nesklepčnosti tožbe pa ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne bi mogla odpraviti nesklepčnosti tožbe v tem delu niti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu, da so toženci motili tožnika v njuni posesti parc. št. 820 k.o. P. s tem, da so 15.5.2009 preko poti na tej parceli zabetonirali betonsko ograjo in s tem ovirali tožnika pri vožnji preko parc. št. 820 do parc. št. 83.S k.o. P. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje še zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s poti preko parc. št. 820 odstranijo vse ovire, zlasti pa tri betonske plošče in dva dela robnika ter omogočijo tožeči stranki neovirano hojo in vožnjo preko parc. št. 820, ob tem pa se v bodoče tudi vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da je ugotovitveni del zahtevka odvečen ali celo nedovoljen, ko gre za pravdo zaradi motenja posesti. To stališče je povsem osamljeno v bazi sodnih odločb, ki kažejo, da je ugotovitveni del redni del tožbenega zahtevka v motenjskih tožbah. Bistveno je, ali ima ugotovitveni del tožbenega zahtevka potrebno zakonsko podlago. Ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje, da bistvo sodne odločbe v motenjskih pravdah ni ugotovitev motilnega dejanja, ampak prepoved bodočega motenja in vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Pravni interes ugotovitve motenja daje tožeči stranki 33. čl. SPZ. Sodišče mora ugotoviti zadnjo dejansko posest in nastalo motenje. Pravno relevantne okoliščine dajejo tožniku pravni interes za vložitev ugotovitvenega dela tožbe, saj je šele po razčiščenju teh okoliščin možno odločiti o dajatvenem delu zahtevka. 34. člen SPZ določa le, kaj mora vsebovati izrek sodne odločbe v motenjski pravdi, to pa ne pomeni, da je ugotovitveni del zahtevka nedovoljen. Zgrešeni so tudi razlogi izpodbijanega sklepa o zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka. Tožeči stranki res še ni znano, kdo od tožencev je ponovno postavil oviro na poti, vendar to ne pomeni, da je tožba nesklepčna in da je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Dajatveni del tožbenega zahtevka je uperjen zoper vse tožence, saj je evidentno, da je bila ovira postavljena v korist vseh tožencev. Zato so vsi toženci pasivno legitimirani in je tožba sklepčna. Kdo od tožencev je dejansko postavil oviro, bi toženci odgovorili v odgovoru na tožbo ali najkasneje ob zaslišanju strank in še takrat ima tožeča stranka možnost spremeniti tožbeni zahtevek in podati ustrezne navedbe, trditve in dokazne predloge. Sodišče je očitno spregledalo določilo 32. čl. SPZ o roku za vložitev tožbe. Tožeča stranka bi lahko dopolnila svoje navedbe in odpravila nesklepčnost tožbe, če bi ta res obstajala.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V pravdi zaradi motenja posesti tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Res je večinska sodna praksa drugačna, saj dopušča tožnikom, da v tovrstnih sporih uveljavljajo tudi ugotovitvene dele tožbenih zahtevkov, vendar pa nikoli kot samostojne zahtevke, temveč zgolj v povezavi z restitucijskimi in prepovednimi zahtevki. V zvezi s prvim motilnim dejanjem – zabetonirana betonska škarpa oziroma ograja na parc. št. 820 k.o. P. – tožeča stranka glede na samopomoč, katere se je pri tem motilnem dejanju poslužila, ni uveljavljala restitucijskega zahtevka, vendar pa pri tem ni uveljavljala niti prepovednega zahtevka. Glede prvega motilnega dejanja torej zgolj ugotovitvena tožba tožeče stranke ni bila dopustna, ker niso izpolnjene predpostavke za ugotovitveno tožbo iz 181. čl. ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v ugotovitvenem delu je zato pravilna.

Glede drugega motilnega dejanja, to je postavitve betonskih plošč in robnikov, je ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčni tožbi pravilna. Tožeča stranka je trdila, da je to drugo oviro postavil nekdo od tožencev, pri čemer ni zatrjevala, da je ta ovira postavljena v korist vseh tožencev. Toženci so navadni sosporniki. Pogoji za zamudno sodbo oziroma zamudni sklep se zato presojajo ločeno in posebej za vsakega toženca. Ob trditvi, da je drugo oviro postavil nekdo od tožencev, drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost restitucijskega in prepovednega dela tožbenega zahtevka proti tožencem. Tožba nato sicer ni dosledna, saj tožeča stranka v III. točki tožbe v nadaljevanju svojih trditev tudi navaja, da „so postavili tri pokonci položene vrtne betonske plošče in dva dela cestnega robnika“, pri čemer pa ni pojasnjeno, koga ima tožeča stranka v mislih, ko govori o postavljanju druge ovire. Kljub nesklepčnosti tožbe pa ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje (ki je sicer neobrazložen in ga zato niti ni mogoče preizkusiti), da tožeča stranka ne bi mogla odpraviti nesklepčnosti tožbe v tem delu niti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odst. 318.čl. ZZP). Pritožbeno sodišče glede na doslej povedano meni, da bi bilo to nesklepčnost mogoče odpraviti, zato bi sodišče prve stopnje moralo ravnati po 3. odst. 318. čl. ZPP, namesto da je izdalo izpodbijani sklep.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa in v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v novo odločanje (3. točka 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ravnati v skladu s 3. odst. 318. čl. ZPP ter pozvati tožečo stranko, da odpravi nesklepčnost tožbe v navedenem delu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).