Jedro

Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanskega zakonika.

Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno.

Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pripada lastninska pravica na parceli št... - vodotok v izmeri 305 m2, vpisani v vl. št..., k.o..., tožniku, kar so tožene stranke dolžne priznati in tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice sposobno listino. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi pritožbenega sodišča uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju revidenta glede na izvedene dokaze ne more biti dvoma, da je tožnik skupaj s svojimi predniki užival sporno parcelo 60 let. Da je parcela nastala z nanosi reke B., potrjuje ugotovitev Instituta za geologijo, geotehniko in geofiziko v Ljubljani. Vsem je bil znan opisani način uporabe parcele. Tudi v reviziji je potrebno omeniti, da so zaslišane priče sorodniki, ki niso s tožnikom v dobrih odnosih in zato niso hoteli povedati, kar jim je dejansko znano. Vsi, tudi tožnikov oče, so vedeli, da gre za vodni svet, ki pa je bil dejansko pridobljen s pogodbo o prenosu lastništva. Ta pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena, je pa bila realizirana. Sodišče je torej napravilo napačne zaključke in zato napačno zavrnilo tožbeni zahtevek. Dejansko stanje bi bilo potrebno dopolniti z ogledom in zaslišanjem prič na kraju samem ter ponovno presoditi tožnikove trditve o uporabi sporne parcele in načinu njene pridobitve.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz prej povzetih revidentovih navedb kljub opredelitvi, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, izhaja, da vsebinsko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Take so njegove trditve o obstoju pogodbe med njegovim očetom in občinskimi možmi v letu 1933, ki je bila tudi realizirana, o dokazanosti 60-letnega uživanja sporne parcele, o dokazanosti načina njenega nastanka, o neverodostojnosti izpovedi zaslišanih prič, izpodbijanje dejanskega stanja pa predstavlja končno tudi dokazni predlog za ogled na kraju samem in zaslišanje prič na kraju samem. Glede na navedeno zakonsko določbo tožnik teh trditev v reviziji ne more uspešno uveljaviti, saj je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko podlago, ki sta jo ugotovili nižji sodišči v dosedanjem postopku. Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanjskega zakonika. Trditev v reviziji, da naj bi zatrjevani način nastanka izkazovalo mnenje navedenega instituta, je zato neupoštevna, pa tudi sicer zmotna, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje. V svojih razlogih je pravilno zavrnilo tudi tožnikovo pritožbeno trditev o tem, da naj bi šlo za naplavino, ker tožnik v postopku na prvi stopnji tega ni niti zatrjeval niti dokazal, zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila paragrafa 411 bivšega Občnega državljanjskega zakonika. Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno. Končno je sodišče prve stopnje opozorilo na skladne izpovedi več prič, da je bila sporna parcela v naravi neploden vodni svet, porasel z grmičevjem in trnjem ter zato neprimeren za kakršnokoli rabo, pa tudi na tožnikovo izpoved, da so vsi in tudi njegov oče vedeli, da gre za vodni, javni svet. Zato ni verjelo tožniku, da je imel parcelo ves čas v dobroverni posesti. Pritožbeno sodišče je ob povzemanju tožnikove trditve o vodnem javnem svetu k razlogom prvega sodišča dodalo, da je priposestvovanje javnega dobra izključeno.

Po določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o vodah (Ul. SRS št. 38/81, 29/86, 15/91 in 23/93 - 81. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), ki je veljala v času nastanka spora in tudi v času sojenja, so naravni vodotoki, naravna jezera, naravni viri, obalno morje, javni vodnjaki in tudi vodna zemljišča dobrine v splošni rabi in družbena lastnina. Da je bila sporna parcela "vodni javni svet", v postopku sploh ni bilo sporno, kot javno dobro pa se je vodila tudi v zemljiški knjigi vse do izdaje ustrezne upravne odločbe v letu 1990 (priloga B6 spisa). Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet. Po obrazloženem tožnik ni dokazal nobene od več zatrjevanih dejanskih podlag za pridobitev lastninske pravice (pravno pravilo paragrafa 412 Občnega državljanskega zakonika, člen 73 Zakona o obligacijskih razmerjih, člen 28 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Zato sta bili odločitvi prvega sodišča o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in pritožbenega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe materialnopravno pravilni.

Uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.