Jedro

Odločba o dovolitvi priglašenih del ne predstavlja pravnega naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njo ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na stavbi (ali posameznem delu stavbe). Predmet omenjene odločbe ni bilo odločanje o (lastninski) pravici, ampak je šlo za presojo skladnosti v odločbi priglašenih del s prostorskimi izvedbenimi akti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlagateljičin predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi št. 5, k. o. X, ki stoji na parcelni številki 2922/41 te k. o., kot tudi podredni predlog za ugotovitev obstoja zakonite stavbne pravice za isto stavbo.

2. Predlagateljica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek z navodilom, da določi pripadajoče zemljišče k sporni zgradbi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj zmotno ocenjuje, da odločba o priglasitvi del ne predstavlja pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1. Odločba o priglasitvi del je enakovredna gradbenemu dovoljenju. Razlika je le-ta, da za obravnavani objekt zaradi njegove arhitekturne narave gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Šlo je za enostaven objekt, ki je bil in je še vedno trajno spojen z zemljiščem, na katerem stoji. Zaradi trajne spojitve objekta z zemljiščem, je ribiška koča nepremičnina in ne premičnina, kot meni sodišče. Ker načelo povezanosti zemljišča s stavbo pred sprejetjem SPZ ni bilo uveljavljeno, so bili mogoči pravni položaji, ko sta bila lastništvo zemljišča pod objektom in lastništvo objekta ločena. Namen ZVEtL-1 je ravno v uskladitvi lastninskopravnih položajev, ki so nastali zaradi sprememb pravnih pravil in družbene ureditve. Sodišče je poleg dejstva, da je objekt predlagateljice nepremičnina, spregledalo tudi, da je nepremičnino zgradila z lastnimi sredstvi. Predlagateljica je postala lastnica stavbe na tujem zemljišču zaradi gradnje objekta. Objekt po skoraj 30 letih še vedno stoji in ne gre za začasen objekt v njeni lasti. Enako je menilo tudi upravno sodišče. Na predlagateljico je bila, kot dokazujejo listine, prenesena tudi pravica uporabe na nepremičnini. TOZD Gostinstvo A. in Gozdno gospodarstvo B. sta enoten pravni subjekt, kar je moč preveriti v uradnih evidencah, kar pomeni, da je imela pravico uporabe tudi TOZD Gostinstvo A. in ne samo Gozdno gospodarstvo B. Zato je predlagateljica upravičena do določitve pripadajočega zemljišča, podredno do določitve stavbne pravice, kar ji omogoča tudi določba 271. člena SPZ.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlagateljičin predlog za določitev pripadajočega zemljišča s parc. št. 2922/41, k. o. X, k stavbi št. 5, ki stoji na tej parcelni številki (ni pa stavba še vpisana v zemljiški knjigi), in podrejeni predlog za ugotovitev obstoja zakonite stavbne pravice za isto stavbo zavrglo, ker predlagateljica predloga ni dopolnila tako, da bi predložila pravni naslov, s katerim bi bil izkazan pravni temelj pridobitve lastninske pravice na obravnavani stavbi, kot tudi ne listin, ki verjetno izkazujejo pogoje za priposestvovanje lastninske pravice.

6. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se v skladu s 46. členom ZVEtL-11 postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred letom 2003, (med drugim) lahko začne na predlog osebe, ki ob smiselni uporabi določb ZVEtL-1 o pravnih naslovih izkazuje temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice na stavbi, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, ali na njenem posameznem delu (pridobitelj stavbe).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, da predlagateljica ni izkazala, da je pridobiteljica stavbe, ki v naravi predstavlja brunarico. Ni sporno, da je predlagateljica leta 1992 zamenjala dotrajano brunarico, ki je tam stala več let (po njenih trditvah od leta 1966), z novo tipsko brunarico.

8. Predlagateljica je navajala, da predstavlja pravni naslov, na podlagi katerega je pridobila lastninsko pravico na obravnavani stavbi, odločba o dovolitvi priglašenih del z dne 19. 12. 1991, s katero so se ji dovolila dela za zamenjavo dotrajane brunarice. Pravilno je razlogovanje izpodbijanega sklepa, da odločba o dovolitvi priglašenih del ne predstavlja pravnega naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njo ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na stavbi (ali posameznem delu stavbe). Predmet omenjene odločbe ni bilo odločanje o (lastninski) pravici, ampak je šlo za presojo skladnosti v odločbi priglašenih del s prostorskimi izvedbenimi akti. Gola pritožbena trditev, da je odločba o priglasitvi del enakovredna gradbenemu dovoljenju (z razliko v arhitekturno/gradbeni zasnovi), na pravilnost izpodbijanih zaključkov ne vpliva, saj (zgolj) s takšno odločbo pravica uporabe na predlagateljico ni mogla preiti. V tem oziru je pomembno tudi, da je odločbo izdala občina, predlagateljica pa ne trdi, niti ni razvidno iz listinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložila, da bi jo izdal organ pravne prednice nasprotne udeleženke.

9. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bila v času izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del takratna parcela št. 2922/1 (ki se je kasneje v letu 2015 delila na tri nove, na eni izmed njih s št. 2922/41 pa stoji sporna brunarica) v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe Gozdno gospodarstvo B. - TOZD Gozdarstvo A. (od leta 1975), v letu 1996 pa se je na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 2053/96 z dne 17. 6. 1996 lastninska pravica vknjižila v korist nasprotne udeleženke Republike Slovenije. Ker (kot rečeno) odločba o priglasitvi del ne predstavlja ustreznega naslova za pridobitev lastninske pravice oziroma v času družbene lastnine (ni predstavljala) naslova za prenos pravice uporabe, odgovor na vprašanje, ali brunarica predstavlja premičnino (kot meni prvostopenjsko sodišče) ali nepremičnino (kot meni predlagateljica), niti ni odločilen.2 Iz istega razloga ni bistveno niti pritožničino pojasnjevanje, da je sama zgradila/postavila novo brunarico oziroma dotrajano z lastnimi sredstvi nadomestila z novo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pred letom 2003 veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR),3 v skladu s katerim na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice ali (vsaj) pravice uporabe na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Zgolj z gradnjo na zemljišču družbene lastnine tako ni bilo mogoče pridobiti pravice, kot jo zatrjuje predlagateljica. Drži, da so bili pred sprejetjem SPZ4 mogoči tudi pravni položaji, ko sta bili lastništvo stavbe in lastništvo zemljišča pod in okoli stavbe ločena, in da je namen ZVEtL-1 v uskladitvi lastninsko pravnih položajev, ki so nastali zaradi sprememb pravnih pravil in družbene ureditve. Vendar pa (kot rečeno) sama (»zgolj«) gradnja stavbe na zemljišču v družbeni lastnini ne more predstavljati (izkazovati) pravnega naslova za pridobitev oziroma prenos pravice uporabe na predlagateljico (s strani v letu 1991/1992 nosilca pravice uporabe Gozdnega gospodarstva B. - TOZD Gozdarstvo A.), ki bi se nato na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico.

10. Katere druge listine naj bi izkazovale prenos pravice uporabe na stavbi s strani (zemljiškoknjižnega) imetnika pravice uporabe na predlagateljico, pritožba konkretno ne pojasni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da izjava imetnika pravice uporabe družbene lastnine - Gozdnega gospodarstva B., TOZD Gozdarstvo A. z dne 16. 6. 1992 (na prošnjo predlagateljice), da ne nasprotuje obnovi dotrajanega objekta - brunarice, nima vpliva na presojo (subjekta) imetnika pravice uporabe (oziroma ne pomeni morebitnega prenosa te pravice). Tudi sklep z dne 10. 3. 1989 Turistične hotelske organizacije D., TOZD Gostinstvo A., ne potrjuje predlagateljičinih navedb, da je bila na tej podlagi stavba prenesena v njeno last oziroma nanjo prenesena pravica uporabe, saj so se z omenjenim sklepom predlagateljici (ribiški družini A.) prenesli komunalni in stavbni objekti, ki se nahajajo v ..., zgolj v brezplačno upravljanje, kar pa ni istovetno prenosu pravice uporabe.5 A tudi, če bi ta sklep lahko predstavljal ustrezen temelj za prenos pravice uporabe, v konkretnem primeru ne bi mogel imeti takšnega učinka, saj je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da TOZD Gostinstvo A., ki je izdalo takšen sklep, ni bil imetnik pravice uporabe obravnavane parcele v družbeni lastnini (ampak je bilo to Gozdno gospodarstvo B., TOZD Gozdarstvo A.) in tako s pravico uporabe sploh ni mogel razpolagati. Pritožbene trditve, da sta Turistična hotelska organizacija D. - TOZD Gostinstvo A. in Gozdno gospodarstvo B. - TOZD Gozdarstvo A., en pravni subjekt, kar naj bi lahko sodišče preverilo s pridobitvijo podatkov iz uradnih evidenc, predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP6 v zvezi s 42. členom ZNP-17 oziroma 37. členom ZNP,8 ki se uporablja na podlagi 216. člena ZNP-1).

11. Tudi ponovno sklicevanje predlagateljice na sodbo Upravnega sodišča RS U 964/2003 z dne 7. 12. 2004 ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo omenjeno sodišče, je šlo v denacionalizacijskem postopku za vprašanje, ali se parcela 2922/1 lahko v celoti vrne v naravi ali ne, ni pa sodišče (niti drug upravni organ) odločalo o lastninski pravici predlagateljice.

12. Ker tožnica v tej fazi postopka v luči 46. člen ZVEtL-1 (kljub pozivu sodišča prve stopnje) ni z ustreznimi listinami izkazala, da je pridobiteljica stavbe (pravice na njej), je bil predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča in podredno za ugotovitev obstoja stavbne pravice, o čemer bi sodišče odločalo šele v nadaljevanju postopka ob podanem (izpolnjenem) pogoju, upravičeno zavržen (na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki se uporablja na podlagi 216. člena ZNP-1). Z izpodbijano odločitvijo pa predlagateljici ni onemogočeno morebitno uveljavljanje lastninske pravice na stavbi (in pripadajočem zemljišču oziroma pridobitve stavbne pravice na nepremičnini) v drugem ustreznem sodnem postopku (in/ali nato v ponovnem nepravdnem postopku določitev pripadajočega zemljišča).

13. Upoštevaje vse navedeno predlagateljičini pritožbi ni moč slediti. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je to sodišče na temelju 2. točke 365. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj njihove povrnitve stranki nista zahtevali.

1 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Glej 8. člen SPZ. 3 Uradni list SFRJ, št. 6/68, s kasnejšimi spremembami. 4 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 5 Glej dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011, str. 119 - 153 (glej npr. str. 131 - 133). 6 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19. 8 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.