Jedro

Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 4. 2014 in v odločbi št. ... z dne 4. 11. 2013 drugi stavek prvega odstavka in odloči, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine od 1. 2. 2013 dalje in naloži tožencu, da v roku 30 dni izda odločbo o višini in izplačilu vdovske pokojnine ter izplača razliko v znesku že izplačane in na novo odmerjene vdovske pokojnine, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila vsakomesečne pokojnine od dneva plačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu zahtevku skupaj s stroškovno posledico, vključno s povrnitvijo stroškov pritožbenega postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po prepričanju tožnice je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo kršitev določb postopka, tožnici pa so bile kršene tudi ustavno zagotovljene pravice. Poudarja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici vdovsko pokojnino pravilno priznal od 1. 3. 2013 dalje, ker da je bila že od 24. 12. 1993 dalje uživalka starostne pokojnine. Navaja, da je nesporno, da je imela že pred smrtjo moža pravico do starostne pokojnine, vendar pa ji pravica do izbrane vdovske pokojnine pripada že od prvega dne naslednjega meseca po smrti, to je od 1. 2. 2013 dalje. Tožničin mož je umrl 25. 1. 2013, kar pomeni, da bi tožnica vlogo za vdovsko pokojnino morala oddati v 6 dneh po njegovi smrti, da bi bila do nje lahko upravičena že od 1. 2. 2013. Po njenem ni in ne more biti ustavno dopustno, da je odmera vdovske pokojnine odvisna od golega slučaja datuma smrti žene ali moža. Nadalje vztraja, da bi toženec celotno pokojninsko dobo tožničinega moža moral upoštevati kot da je bila v celoti pridobljena v Republiki Sloveniji. Dejansko stanje med pravdnima strankama ni bilo sporno, niti toženec ni prerekal navedb oziroma stališča tožnice, da pokojni mož nikoli ni bil uslužbenec Republike Srbije, niti fizično nikoli zaposlen v Beogradu, temveč je del pokojninske dobe v Beogradu dopolnil zgolj zato, ker je bil Beograd glavno mesto skupne države, sicer pa je bil ves čas slovenski zavarovanec, kot diplomatski predstavnik skupne države. Sodišče prve stopnje navedenega pravno relevantnega dejstva ni ugotovilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Hkrati se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do dejstev, da bi pokojninska doba, kot da je bila v celoti pridobljena v RS, pomenila tudi višji znesek od vdovske pokojnine. Že pokojni tožničin mož je po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ob prevedbi starostne pokojnine le-to še naprej užival po odločbi z dne 20. 1. 2003, saj novo odmerjena starostna pokojnina in srbska pokojnina, nista dosegli zneska prej odmerjene slovenske pokojnine. Tožnica kot vdova tako ne bi smela biti v slabšem položaju zato, ker se je pri odločanju o vdovski pokojnini upoštevala zgolj pokojninska doba pokojnega moža, pridobljena v Sloveniji, oziroma pokojninska doba na podlagi prispevkov plačanih pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Toženec bi pri izdaji odločb moral upoštevati celotno pokojninsko dobo in ker je ni, bi to moralo storiti sodišče in tožencu naložiti, da ponovno odmeri vdovsko pokojnino in za nazaj tudi izplača razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožničin pokojni mož do smrti prejemal starostno pokojnino na podlagi odločbe z dne 20. 1. 2003, bi se ta, kljub določbam Sporazuma, morala upoštevati tudi za tožnico, ki je utemeljeno pričakovala, da se bo vdovska pokojnina izračunala na podlagi odmerjene starostne pokojnine pokojnega moža, kot jo je ta prejemal ob smrti. Meni, da je Sporazum v nasprotju z Ustavo RS in da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici niso bile kršene ustavnopravno zajamčene pravice. Z odločitvijo toženca in sodišča prve stopnje ji je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, pravica do socialne varnosti in pravica do človekovega dostojanstva. Ločevanje pokojninske dobe, dopolnjene v RS, od pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji, zgolj zato, ker zvezni pokojninski sklad nikoli ni obstajal, pomeni za tožnico kot vdovo, slabšo obravnavo in prizadetost v njenih pravicah. Glede na navedeno ni nikakršnega razloga, da za tožnico pri odmeri vdovske pokojnine, za katero je relevanten status umrlega, ne bi veljalo povsem enako, upoštevaje določbo 2. alineje prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po kateri je osnova za odmero vdovske pokojnine pokojnina, do katere je bil upravičen uživalec pokojnine ob smrti. Navedene določbe sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo. Stališče sodišča prve stopnje, da je pri določitvi osnove tožničine vdovske pokojnine potrebno upoštevati odločbo toženca z dne 6. 3. 2012, s katero mu je bila odmerjena starostna pokojnina v višini 858,68 EUR od 1. 12. 2010 dalje, ni pravilno. Meni, da ni in ne more biti pomembno, da je srbski nosilec zavarovanja izplačeval srbsko pokojnino tožencu, saj navedeno medsebojno razmerje posameznih nosilcev zavarovanje, ne sme vplivati na pravice tožnice. Materialnopravno povsem napačno, pa tudi protiustavno, se izkaže tudi stališče sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni mogoče upoštevati dobe, ki je bila upoštevana pri tujem nosilcu zavarovanja v Srbiji, češ da za tisto obdobje tožnica prejema družinsko pokojnino ter da je to dobo zato toženec pravilno izločil. Drži, da tožnica prejema tudi družinsko pokojnino, vendar bi bila ob upoštevanju celotne pokojninske dobe moža upravičena do višjega zneska vdovske pokojnine, kot pa znaša ta vdovska pokojnina po izpodbijanih odločbah in družinska pokojnina, ki jo prejema od tujega nosilca zavarovanja. Zgolj dejstvo, da tožnica na podlagi prispevkov, vplačanih tujemu nosilcu zavarovanja prejema družinsko pokojnino, ne pomeni, da ni bila prikrajšana v svojih ustavno zagotovljenih pravicah, saj ji je bila vdovska pokojnina odmerjena v prenizkem znesku, zaradi upoštevanja moževe pokojninske dobe, pridobljene le v RS, ne pa tudi v Srbiji, čeprav je bil njen mož ves čas slovenski zavarovanec. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. Predmet spora sta v obravnavani zadevi dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 11. 2013, s katero je toženec tožnici priznal pravico do vdovske pokojnine v višini 607,69 EUR na mesec in odločil, da se ji izplačuje od 1. 3. 2013 dalje. Sporna v tej zadevi je višina vdovske pokojnine ter osnova, od katere se vdovska pokojnina odmeri, sporen pa je tudi pričetek njenega izplačevanja.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP št. 9/2010, v nadaljevanju Sporazum), ki je stopil v veljavo 1. 11. 2010. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 4. 2. 2013 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po upokojencu pokojnem možu A.A., ki je umrl 25. 1. 2013. Tožničinemu pokojnemu možu je toženec z odločbo št. ... z dne 20. 1. 2003 priznal pravico do starostne pokojnine od 24. 8. 2002 dalje na podlagi skupne pokojninske dobe (dopolnjene v Sloveniji in Srbiji) v trajanju 40 let, 3 mesece in 15 dni (od tega 18 let, 1 mesec in 27 dni v Srbiji in v Sloveniji 22 let, 1 mesec in 18 dni).

7. Po uveljavitvi Sporazuma se je 9. 11. 2010 po uradni dolžnosti začel postopek za preračun pokojnine po 38. členu Sporazuma. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega Sporazuma tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. V petem odstavku citirane določbe 38. člena pa je izrecno določeno, da če bi bil z uporabo prvega odstavka tega člena seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po pravnih predpisih ene pogodbenice, pristojni nosilec te pogodbenice izplačuje upravičencu tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenih, tako kot je določeno v 1. točki. Po tej točki se upravičencu, ki je pokojnino že pridobil po pravnih predpisih ene pogodbenice in ima na dan ponovne odmere pokojnine stalno prebivališče v tej pogodbenici, pristojni nosilec pokojnino še naprej izplačuje v znesku, ki bi mu pripadal po pravnih predpisih te pogodbenice. V tem primeru pristojni nosilec druge pogodbenice izplačuje pokojnino neposredno pristojnemu nosilcu prve pogodbenice.

8. V primeru pokojnega tožničinega moža je šlo za prav takšen primer, saj mu je pristojni nosilec ene pogodbenice, to je ZPIZ Slovenije z odločbo z dne 20. 1. 2003 (to je v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega Sporazuma) priznal pokojnino tudi z upoštevanjem dobe druge pogodbenice, to je dobo, dopolnjeno v Srbiji. Preračun in odmerjena pokojnina, skladno z določbami Sporazuma, to je (le) na podlagi dobe dopolnjene v Sloveniji, je bila pokojnemu A.A. z odločbo št. ... z dne 6. 3. 2012 priznana v znesku 858,68 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje. Hkrati je bilo s citirano odločbo odločeno, da ker seštevek na novo odmerjene slovenske in srbske pokojnine ne dosega zneska prej odmerjene slovenske pokojnine, se pokojnina še nadalje izplačuje po odločbi št. ... z dne 20. 1. 2003, srbski nosilec zavarovanja pa srbsko pokojnino izplačuje Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

To pomeni, da se je pokojnemu tožničinemu možu skladno s petim odstavkom 38. člena Sporazuma, še naprej izplačevala starostna pokojnina, odmerjena še pred uveljavitvijo Sporazuma z odločbo z dne 20. 1. 2003 na podlagi skupne pokojninske dobe, ker seštevek pokojnine, odmerjene po Sporazumu na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji in pokojnine odmerjene v Srbiji, na podlagi dobe prebite v Srbiji, ni dosegal zneska prej odmerjene pokojnine (to je pokojnine, odmerjene z odločbo z dne 20. 1. 2003). Pokojnemu tožničinemu možu je bila namreč tudi v Srbiji od 1. 12. 2010 odmerjena in priznana starostna pokojnina na podlagi dobe, prebite v Srbiji, vendar se odmerjena in priznana pokojnina v Srbiji pokojnemu A.A. ni izplačevala, pač pa skladno s 1. točko petega odstavka 38. člena Sporazuma, neposredno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je pokojnemu tožničinemu možu izplačeval tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom obeh pokojnin.

9. Ne glede na to, da se je tožničinemu možu (še naprej) izplačevala starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 20. 1. 2003, ta pokojnina, pa čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo Sporazuma na podlagi 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) z upoštevanjem skupne pokojninske dobe (dopolnjene v Srbiji in Sloveniji) in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima Sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Bistveno v tej zadevi pa je, da bila pokojnemu tožničinemu možu starostna pokojnina odmerjena skladno s Sporazumom z odločbo z dne 6. 3. 2012. 10. Po 2. alineji prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 je osnova za odmero vdovske oziroma družinske pokojnine pokojnina ali sorazmerni del pokojnine, odmerjene po mednarodnih pogodbah, do katere je bil upravičen uživalec pokojnine ob smrti.

V primeru pokojnega tožničinega moža je bila pokojnina po Sporazumu (na podlagi dobe prebite v Sloveniji) odmerjena z odločbo št. ... z dne 6. 3. 2012. Do te pokojnine je bil pokojni tožničin mož upravičen tudi na dan smrti le, da se mu glede na zagotovljeno varstvo pridobljenih pravic, določen v petem odstavku 38. člena Sporazuma, pokojnina odmerjena po Sporazumu ni izplačevala, pač pa prvotno priznana pokojnina z odločbo z dne 20. 1. 2003. Do izplačevanja te pokojnine pa je bil glede na peti odstavek 38. člena Sporazuma, ki se sklicuje na prvi odstavek, upravičen le pokojni A.A., ker se je njemu pokojnina preračunala skladno s prvim odstavkom 38. člena Sporazuma.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožnici skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 odmerilo vdovsko pokojnino in upoštevalo kot osnovo pokojnino, ki je bila pokojnemu A.A. odmerjena (na podlagi slovenske dobe) po Sporazumu z odločbo št. ... z dne 6. 3. 2012. Da je takšna odločitev in interpretacija določb ZPIZ-2 in Sporazuma pravilna, dodatno dokazuje dejstvo, da je tožnica tudi v Srbiji na podlagi dobe, ki jo je pokojni mož dopolnil v Srbiji, pridobila pravico do družinske pokojnine, kar potrjuje v pritožbi in tega, da se ji ne bi izplačevala, ni zatrjevala tekom postopka, niti v pritožbi. V nasprotnem primeru, če bi se tožnici odmerila vdovska pokojnina od pokojnine, ki se je pokojnemu možu ob smrti izplačevala (to je pokojnina, odmerjena na podlagi dobe, prebite v Sloveniji in Srbiji), bi tožnica prejemala pokojnino v Srbiji za dobo, ki jo je pokojni mož dopolnil v Srbiji ter še v Sloveniji za isto dobo (prebito v Srbiji), in za dobo, ki jo je pokojni mož prebil v Sloveniji. Zato je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri določitvi osnove tožničine vdovske pokojnine odločbo toženca z dne 6. 3. 2012, s katero je bila tožničinemu možu priznana in odmerjena starostna pokojnina po Sporazumu in da ni možno upoštevati starostne pokojnine, ki je bila pokojnemu možu po odločbi z dne 20. 1. 2003 na dan smrti le izplačevana.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica na dan smrti moža uživalka svoje starostne pokojnine, ki ji je bila priznana z odločbo št. ... od 24. 12. 1993 in da je zato tožnica upravičena do vdovske pokojnine od 1. 3. 2013 dalje. Po 109. členu ZPIZ-2 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Sloveniji, lahko uživa eno od njih po lastni izbiri, razen če ZPIZ-2 določa drugače. Skladno s tretjim odstavkom citirane določbe pravica do izbrane pokojnine pripada zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vložila zahtevo za priznanje vdovske pokojnine 4. 2. 2013, se ji vdovska pokojnina lahko izplačuje od 1. 3. 2013 dalje. Tožnica je dne 4. 2. 2013 izbrala vdovsko pokojnino, ta pa se ji skladno s tretjim odstavkom 109. člena ZPIZ-2 pravilno izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, t. j. od 1. 3. 2013 dalje.

Določba 109. člena ZPIZ-2 velja za primere, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker lahko uživa samo eno od njih po lastni izbiri, izbrana pravica do pokojnine zavarovancu pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Za primere, ko ima zavarovanec zgolj pravico do družinske ali vdovske pokojnine oziroma do ene pokojnine, se mu ta skladno s 111. členom ZPIZ-2 izplačuje od dneva smrti zavarovanca oziroma od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine. Ker je bila tožnica ob moževi smrti uživalka starostne pokojnine, gre pri njej za prvi primer. Določba 109. člena ZPIZ-2 velja samo v primeru, če ima zavarovanec pravico do dveh ali več pokojnin, tako kot tožnica in ne gre za nedopusten poseg.

13. Glede na takšno pravno ureditev, je sklicevanje pritožbe na to, da je tožnica upravičena do izplačevanja vdovske pokojnine od 1. 2. 2013, brez podlage. Nadalje je brez podlage tudi vztrajanje pritožbe, da bi toženec moral pokojninsko dobo njenega moža upoštevati, kot da je bila v celoti dopolnjena v Sloveniji. Bistveno je, da se v pokojninsko dobo šteje le čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu, to je pri tožencu. Ali je šlo za zavarovanje pri tožencu, pa je odvisen odgovor na vprašanje, ali so se prispevki plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji ali pa pri drugem nosilcu zavarovanja. Jedro pravice do pokojnine namreč pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in drugih z zakonom določenih pogojev, pridobi pravico do pokojnine. Samo v kolikor so se za celotno pokojninsko dobo plačevali prispevki pri tožencu, se pokojninska doba upošteva v celoti v Sloveniji.

14. Iz listinske dokumentacije, in sicer iz izpisa pokojninske dobe kot priloge, izhaja, da je bil pokojni tožničin mož v Sloveniji zavarovan v trajanju 22 let, 1 mesec in 8 dni, za preostalo obdobje v trajanju 18 let, 1 mesec in 27 dni pa v Srbiji. Slednje je razvidno tudi iz obrazca SRB/SI25, to obdobje pa se nanaša na zaposlitev v obdobju od 4. 6. 1973 do 31. 7. 1991. Za zavarovalno dobo v takšnem trajanju je srbski nosilec zavarovanja pokojnemu A.A. tudi priznal pravico do starostne pokojnine z odločbo z dne 6. 6. 2011. 15. Zmotno in brez pravne podlage je zato stališče pritožbe, da bi toženec in enako sodišče, moralo celotno pokojninsko dobo tožničinega moža upoštevati kot da je bila pridobljena v Republiki Sloveniji. Vprašanje, ali bi tožnica v primeru, da bi se celotna pokojninska doba štela, kot da je dopolnjena v Sloveniji, prejemala višjo pokojnino, je pravno irelevantno. Pravno je nesprejemljivo, da bi tožnica za isto dobo prejemala dve pokojnini. Prav tako ni nobene pravne podlage, da bi za tožnico, enako kot za njenega pokojnega moža, veljala določba petega odstavka 38. člena Sporazuma, saj v njenem primeru ni šlo za preračun pokojnin v smislu prvega odstavka 38. člena Sporazuma. V tožničinem primeru je pravna podlaga 2. alineja prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 in osnova za odmero vdovske pokojnine, starostna pokojnina odmerjena po Sporazumu in ne 1. alineja prvega odstavka 60. člena, za kar se zavzema tožnica.

16. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in tudi ni prišlo do očitanih kršitev ustavnopravnih pravic, in sicer pravica do enakosti pred zakonom, pravica do socialne varnosti in pravica do človekovega dostojanstva, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.