Jedro

Tudi ob predpostavki obstoja očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to v danih okoliščinah ne pomeni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zaradi česar je odpoved nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2005, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 9. 2005, temveč da še traja z vsemi pravicami, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 9. 2005 naprej vpisati delovno dobo v delovno knjižico, da jo je dolžna prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, in od njih poravnati vse prispevke in davek, ki se plačujejo od bruto plač, ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice v celoti ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne gre za enkratno neopravičeno odsotnost tožnice, temveč za ponavljajoče dogajanje - kombiniranje bolniškega staleža zaradi lastne bolezni, z bolniškim staležem zaradi varstva ter nege druge osebe in z letnim dopustom. Odnosi med strankama so bili porušeni, nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se z internimi pravili ravnanja in določitvijo, da je lahko pet dnevni izostanek iz dela razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni odpovedala možnosti, da iz istega razloga poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - če se neopravičena odsotnost izmenjuje z opravičeno odsotnostjo, če delavka ne upošteva pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter so odnosi porušeni. Tožnica tožene stranke ni obvestila, da je zdrava in sposobna za delo, s čimer je kršila 34. člen ZDR, kar pomni, da je z neopravičeno odsotnostjo z dela hkrati kršila tudi obveznost obveščanja. To je dodaten dokaz, da so medsebojni odnosi med strankama porušeni. Višje sodišče ni upoštevalo 34. člena ZDR in je s tem napačno uporabilo materialno pravo. V zadevi Pdp 1813/2003 je odločilo, da začne teči petnajst dnevni rok iz 110. člena ZDR šele naslednji dan, ko naj bi delavec podal svoj zagovor. Petnajst dnevni rok ni bil zamujen, saj je bila tožnica drugič vabljena 14. 9. 2005. Ravnanje delodajalca, da delavcu kljub zavlačevanju omogoči razgovor, je „šteti za pozitivno“ in ga sodišče v primeru spora glede zamude rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more šteti v njegovo škodo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ko so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni tudi, da je revizijsko sodišče pri materialno pravni presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

7. Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar jih revizijsko sodišče ni ugotavljalo.

8. Tožena stranka je tožnici dne 15. 9. 2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neopravičeno izostala z dela od 8. 8. 2005 do 15. 8. 2005, dejansko pa le pet delovnih dni - do 12. 8. 2005, saj sta bila 13. in 14. 8. 2005 sobota in nedelja, 15. 8. 2005 pa dela prost dan.

9. ZDR v 110. členu določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. ZDR v drugi alineji prvega odstavka 111. člena določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, kar je po 110. členu ZDR pogoj za zakonitost izredne odpovedi, ne da bi se posebej opredelilo tudi do vprašanja, ali je tožnica sploh kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi ob predpostavki obstoja takšne kršitve (kot v odpovedi) je namreč ugotovilo, da izostanek tožnice v danih okoliščinah ne zadošča za izredno odpoved. Pri tej opredelitvi se je oprlo na ugotovitve, da iz Pravil o obveznostih delavcev družbe - tožene stranke izhaja, da je 5-dnevni izostanek z dela (od 8. 8. do 12. 8. 2005) lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je bila tožnica v bolniškem staležu pred 8. 8. 2005 (prvim dnem neopravičene odsotnosti) odsotna že pet let in da je bila od 16. 8. 2005 dalje do izredne odpovedi zopet v bolniškem staležu, da je izostala z dela v času kolektivnih dopustov, da za delo v tem času sploh ni bila predvidena, da je na delo tudi niso pričakovali in da dejansko ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč da je bila za delo nesposobna. Zaradi tega odnosi niso mogli biti tako porušeni, da bi to zadoščalo za izredno odpoved.

11. Sodišče druge stopnje je pri navedeni presoji pravilno izhajalo iz Pravil o obveznostih delavcev tožene stranke, ki predstavljajo splošni akt delodajalca. V tem aktu je tožena stranka sama in na podlagi predhodnega mnenja reprezentativnega sindikata v družbi določila obveznosti delavcev in pri nekaterih tudi sankcije za kršitev le teh. Tako je v 15. alineji 3. člena Pravil določila, da se delavcu, ki neopravičeno izostane z dela zaporedoma 5 dni, ali petkrat v šestih mesecih redno (in ne izredno) odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. S tem je v svojem aktu na splošno in v naprej opredelila težo navedene kršitve oziroma pretehtala, da neopravičen izostanek z dela zaporedoma 5 dni (še) ne predstavlja takšne (tako hude) kršitve, ki bi imela za posledico izredno odpoved. To sicer samo po sebi ne pomeni, da delavcu tudi v primeru neopravičenega izostanka zaporedoma pet delovnih dni ne bi bilo mogoče izredno odpovedati delovnega razmerja, vseeno pa kaže na določeno (samo)omejevanje delodajalca pri tem.

12. Glede na to je sodišče druge stopnje pri presoji poleg navedene določbe Pravil pravilno upoštevalo tudi druge dejanske okoliščine, ki utemeljujejo presojo o tem, da tudi ob predpostavki, da je tožnica storila očitano kršitev, ta ne zadošča za izredno odpoved.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe o (neupravičenem) kombiniranju tožničinega bolniškega staleža zaradi lastne bolezni (fizične in psihične), s staležem zaradi varstva in letnim dopustom, saj to ni predmet očitane kršitve. Tudi v razlogih odpovedi tožena stranka teh okoliščin ne omenja, kakršnakoli dejstva v zvezi tem pa tudi niso bila ugotovljena v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje.

14. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 34. člen ZDR, v zvezi z dolžnostjo tožnice, da toženo stranko obvesti o tem, da bo sposobna za delo v spornem obdobju, pa tega ni storila – kar naj bi dodatno utemeljilo pravilnost in zakonitost izredne odpovedi. Gre namreč za zatrjevanje dodatnih dejstev, ki v dokaznem postopku pred sodiščema druge in prve stopnje niso bila ugotovljena, saj sodišče prve stopnje, razen da je v zvezi s tem povzelo izpoved tožnice (da je zaključen bolniški list prinesla in izročila vratarju, in kar naj bi bilo običajno), dejanskega zaključka o resničnosti ali neresničnosti teh dejstev sploh ni naredilo. Izven ali mimo dokaznih ugotovitev pa tudi revizijsko sodišče ne more in ne sme presojati resničnost revizijskih navedb o dodatnih dejstvih, saj bi s tem nedovoljeno poseglo, dopolnjevalo oziroma spreminjalo dejansko podlago odločitve. Kot že navedeno tožena stranka v zvezi s tem ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, temveč izrecno zatrjuje, da to predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

15. Vse ostale dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (o neprekinjeni petletni odsotnosti tožnice pred tem, ponovni bolniški odsotnosti po 16. 8. 2005, izostanku z dela v času kolektivnih dopustov, da za delo v tem času sploh ni bila predvidena, da je na delo tudi niso pričakovali in da dejansko ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč da je bila za delo nesposobna) utemeljujejo presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

16. Na revizijske navedbe glede začetka teka petnajst dnevnega roka iz 110. člena ZDR revizijsko sodišče ne odgovarja, ker izpodbijana sodba ne temelji na tem razlogu (ob predhodni ugotovitvi, da so v zvezi z rokom za odpoved dejstva tudi nepopolno ugotovljena).

17. Glede na navedeno uveljavljeni revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.