Jedro

Če je predlagani dokaz neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, sodišče obsojencu z zavrnitvijo dokaznega predloga, podprto s prepričljivimi razlogi, ne krši pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso 300 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je D. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Določilo mu je poseben pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi plača znesek 31.096,41 EUR, obsojencu pa je v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Celju zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, v smislu določb 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik obširno navaja svoj pogled na potek inkriminiranega dogajanja, poudarja, da tedaj, ko je bil izstavljen sedmi račun za sedmo pošiljko lesa, niti prvi račun še ni zapadel v plačilo, da obsojenec ni imel goljufivega namena, pač pa se je njegova družba znašla v finančnih težavah. Vložnik nadaljuje, da je „ob tako ugotovljenem dejanskem stanju mogoče ugotoviti, da D. B. ni storil kaznivega dejanja poslovne goljufije. V ravnanju obdolženca sploh niso podani znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj obdolžencu res ni mogoče očitati goljufivega namena, prav tako ne prikrivanja dejstev, da obveznosti ne bodo izpolnjeje. Samo dejstvo, da se je obdolženčeva gospodarska družba znašla v finančnih težavah, pa seveda ne izpolnjuje nikakršnih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije.“ Obsojenčev zagovornik še navaja, da se je obsojenec trudil poravnati svoje obveznosti, kar kaže njegovo naknadno ravnanje, ko je oškodovancu predlagal pobotanje terjatve z materialom, kar je ta zavrnil. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič M. V., G. K. in M. Z. po mnenju vložnika predstavlja kršitev pravic obrambe obsojenca. Vložnik zaključuje s kritiko sodbe višjega sodišča, ki da je v točki 14 v enem odstavku opravilo z očitki pritožbe glede tega, da je v postopku sodišče bistveno premalo pozornosti posvetilo temu, kakšno je bilo dejansko poslovanje obsojenčeve družbe v času storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma v času sklepanja poslov z oškodovano družbo. Meni tudi, da ni jasno, na podlagi česa naj bi imel obsojenec že v času, ko je naročal blago pri oškodovani družbi izdelano strategijo, da ne namerava s to družbo očitno v letu 2005 poslovati na trgu. Po mnenju vložnika gre za površne in pavšalne ocene izpodbijane sodbe, v katere se pritožbeno sodišče ni poglobilo. Obsojenčev namen ni bil preslepiti in ogoljufati direktorja oškodovane družbe K. d.o.o., saj je šlo za dejansko zanesljivega podjetnika, ki nikoli ni imel težav s poslovanjem in plačili, pri obsojencu je šlo za urejenega človeka, ki je s svojim podjetjem pač zabredel v finančne težave, dejstvo pa je, da ni imel namena nikogar preslepiti in ogoljufati.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da vložnik oporeka s strani sodišča ugotovljenemu dejanskemu stanju, ko zatrjuje, da obsojenemu ni mogoče očitati goljufivega namena, zaradi česar meni, da niso podani znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Obramba tako ne očita, da v izreku ne bi bil konkretno opisan kateri od znakov kaznivega dejanja. Nestrinjanje z zaključki sodišča o obstoju goljufivega namena pa ne predstavlja uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, pač pa uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Državna tožilka se tudi ne strinja, da je zavrnitev dokaznih predlogov obrambe z zaslišanjem treh prič predstavljalo kršitev pravice do obrambe in da bi to vplivalo na izid kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev dokazov navedlo razumne razloge v 4. točki obrazložitve sodbe, kar je preverjalo in dodatno utemeljilo tudi pritožbeno sodišče v 7. točki obrazložitve svoje sodbe. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahteva zakonitosti ni utemeljena.

4. Zagovornik obsojenca je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, v kateri se ne strinja z njenim stališčem, podanim v odgovoru in vztraja, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije, kot je že navedeno v sami zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložnik tudi vztraja pri tem, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo ključne dokazne predloge za zaslišanje treh prič. Če bi sodišče predlagane priče zaslišalo, bi lahko prišlo do zaključka, da se je obsojenec po svojim močeh trudil za poplačilo terjatve oškodovane gospodarske družbe. Predlagane konkretne kompenzacije so bile povsem izvedljive in bi to potrdile tudi priče, če bi bile v postopku zaslišane. Vložnik vztraja pri predlogu, kakršnega je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Stališče zahteve, da obsojeni D. B. ni storil kaznivega dejanja poslovne goljufije vložnik opira na svoje ugotovitve glede posla obsojenca z M. N. oziroma družbo K. d.o.o. Vprašanja, ali je obsojenec prikrival dejstvo, da obveznosti ne bodo izpolnjene in ali je imel že od vsega začetka goljufivi namen, kot tudi ali se je resnično trudil, da bi prišlo do poplačila terjatev oškodovane družbe, so dejanska vprašanja, na katera sta odgovorili sodišči prve in druge stopnje. Nestrinjanje vložnika z odgovori sodišč na ta vprašanja oziroma z dejanskim stanjem, kakršnega sta ugotovili sodišči, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

6. Med ta vprašanja dejanskega stanja sodi tudi vprašanje obsojenčevega ponujanja kompenzacije, po njegovem zatrjevanju naj bi oškodovancu namreč ponujal namesto plačila lesa material - keramične ploščice. Takšna ponudba pravno ne predstavlja kompenzacije, ampak le nadomestno izpolnitev, ki je upnik ni bil dolžan sprejeti. Obramba je v teku postopka predlagala, naj se kot priče zaslišijo G. K., M. Z. in M. V., te priče naj bi izpovedovale o ponudbi obsojenca oškodovancu, da poplača dolg s pomočjo kompenzacij. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi tak dokazni predlog zavrnilo kot neprimeren za ugotavljanje obstoja oziroma neobstoja goljufivega namena pri obsojencu, med drugim tudi zato, ker naj bi navedene osebe izpovedovale o nečem, kar se je dogajalo po tem, ko je bilo kaznivo dejanje že storjeno oziroma ko je lahko šlo le za odpravljanje posledic kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič utemeljeni in da je sodišče druge stopnje očitke pritožbe v zvezi s tem utemeljeno zavrnilo. Vložnikove ocene obsojenca kot urejenega solidnega podjetnika, ki je pač zabredel v finančne težave in ni imel namena nikogar preslepiti ali ogoljufati, ki jih vložnik podaja v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravic obrambe, predstavljajo trditev o dejstvih, ki jih sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili in jih vložnik glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP sedaj ne more uveljavljati.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva vložena predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, o dolžnosti plačila sodne takse pa odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP.