Jedro

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Storilka mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1191/2021 z dne 20. 6. 2022 razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo storilke (ki jo je vložila po zagovornikih) ugodi in se odločba o prekršku (s katero je prekrškovni organ Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana, storilko spoznal za odgovorno storitve prekrška po 14. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih; ZNB) ustavi (točka I izreka) in stroški postopka bremenijo proračun (točka II izreka). Po prejemu sodbe je storilka po zagovornikih na sodišče podala predlog za povrnitev stroškov in odmero nagrade, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ZSV 1191/2021 z dne 24. 10. 2022. Odločilo je, da se storilki povrnejo stroški postopka: nagrada za opravljene storitve zagovornika in materialni stroški v znesku 153,00 EUR, kar znaša skupaj s pripadajočim 22 % DDV 186,66 EUR (točka I izreka); v preostalem delu se predlog za odmero nagrade in povrnitev stroškov postopka zavrne (točka II izreka); A. d.o.o. je zavezanka za plačilo DDV (točka III izreka); prekrškovni organ izvrši plačilo priznanega zneska nagrade in izdatkov zagovornika iz svojih proračunskih sredstev na fiduciarni račun odvetniške pisarne v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa (točka IV izreka).

2. Proti sklepu vlaga storilka po zagovornikih pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ji prizna nagrado in stroške za opravljene storitve v celotni priglašeni višini oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in prvostopenjskemu sodišču vrne zadevo v ponovno odločanje ter ji povrne stroške te pritožbe.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o prekrških (ZP-1) o storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku (torej tudi o stroških postopka), prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon, torej ZP-1. 5. Pravica do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo je urejena v določbah 66. člena ZP-1. Po prvem odstavku 66. člena ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona. Na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 5/2021 s 14. 1. 2021, pa zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona (med drugim tudi storilec in njegov zagovornik) vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

ZP-1 kot specialni predpis, ki ureja postopek o prekršku, je tako posebej uredil pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, pri čemer je dopustnost pritožbe omejil le na določene primere. Iz navedenega drugega odstavka 66. člena ZP-1 jasno in nedvoumno izhaja, da pritožba zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

6. O stroških postopka, torej o tem, kdo je stroške dolžan plačati, o višini stroškov in koliko je kdo dolžan plačati, se praviloma odloči s sodbo ali sklepom, s katerim se postopek o prekršku konča (prvi odstavek 145. člena ZP-1). Drugi odstavek 145. člena ZP-1 pa določa izjemo od pravila, določenega v prvem odstavku, s tem, ko omogoča, da sodišče izda o stroških postopka po pravnomočno končanem postopku o prekršku poseben sklep. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, odločilo je, da se storilki povrnejo stroški postopka (nagrada za opravljene storitve zagovornika in njegovi materialni stroški).

7. Zahteva za sodno varstvo je urejena v 9. poglavju ZP-1, pri čemer je odločanje okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo urejeno v 65. členu ZP-1. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 pa se, kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Odločanje o stroških v postopku s pravnimi sredstvi je urejeno v določbah 147. člena ZP-1; na podlagi prvega odstavka tega člena o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena tega zakona.

8. Ustavno sodišče RS je v odločbah P-3/23 z dne 18. 5. 2023 in P-12/22 z dne 19. 1. 2023 navedlo, da je že v odločbah št. P-5/21 in št. P-6/21 z dne 20. 1. 2022 pojasnilo: (1) da se v hitrem postopku o prekršku glede stroškov postopka smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, to je 143. do 149. člen ZP-1, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 58. člena ZP-1), (2) da se (kolikor ni v devetem poglavju ZP-1 določeno drugače) v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (tretji odstavek 59. člena ZP-1) in (3) da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143. do 146. členom ZP-1 (prvi odstavek 147. člena ZP-1). Sprejelo je stališče, da iz navedenih določb izhaja, da je o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, pristojno odločiti to sodišče v skladu s 143. do 146. členom ZP-1. Če ob sprejetju odločitve sodišča o zahtevi za sodno varstvo za ugotovitev stroškov ni zadostne podlage, sodišče izda poseben sklep o stroških postopka (smiselna uporaba drugega odstavka 145. člena ZP-1). Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da takšna razlaga zakonskega besedila ne poraja pomislekov z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj iz te pravice ne izhaja, da bi moralo biti zoper odločitev o stroških postopka, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno zagotovljeno novo pravno sredstvo.

9. Ustavno sodišče pa je že v odločbi U-I-56/06-31 z dne 15. 3. 2007 navedlo, da je odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu; z odločanjem v enotnem upravno-kaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo; po vseh svojih značilnostih pa opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola (17. točka obrazložitve navedene odločbe).

10. Poleg tega je Ustavno sodišče RS v sklepu Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 navedlo, da iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred sodiščem druge stopnje, moralo biti dopustno pravno sredstvo in da z vidika navedene ustavne pravice zadošča, če je zagotovljen dvostopenjski sodni postopek - postopek pred sodiščem prve stopnje in (v pravdnem postopku) možnost pritožbe na višje sodišče; res je, da 25. člen Ustave RS takšne omejitve izrecno ne vsebuje, vendar je pravico do pravnega sredstva nujno obravnavati tudi v primerjavi z ostalimi ustavnimi procesnimi jamstvi - med drugim tudi z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave RS. Ustavno sodišče RS je v navedenem sklepu (drugi odstavek v točki 2 obrazložitve) zapisalo, da je pravica do vlaganja pravnih sredstev nujno omejena, kar je treba upoštevati tudi ob obravnavanju problematike pravnih sredstev zoper odločitev o stroških. Pravica do povračila stroškov je stranska terjatev, ki nastaja med postopkom in zaradi postopka, zato je nujno, da je odločanje sodišča na vsaki stopnji povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora to sodišče tudi odločiti. To ne more pomeniti, da je zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo. Sicer bi se lahko vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu povzročilo novo - in prvo - odločitev o nadaljnjih stroških.

11. Glede na takšna stališča Ustavnega sodišča RS v navedenih odločbah tako tudi iz ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS ne izhaja, da bi moralo biti tudi zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo dopustno pravno sredstvo.

12. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi z drugim, šestim in osmim odstavkom 66. člena ter drugim odstavkom 161. člena ZP-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. S takšno odločitvijo je višje sodišče upoštevajoč navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS, sprejeti 19. 1. 2023 in 18. 5. 2023, odstopilo od dosedanje sodne prakse (npr. v zadevi PR 633/2022 z dne 27. 10. 2022).

13. V skladu z določbo tretjega odstavka 147. člena ZP-1 se sodna taksa določi tudi, če je bila pritožba zavržena. Prvostopenjsko sodišče je v pravnem pouku sklepa sicer navedlo, da je zoper sklep dovoljena pritožba na Višje sodišče v Ljubljani, vendar je storilka vložila pritožbo po zagovornikih, torej po prava uka strankah, zato ji je sodišče naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR, ki jo bo morala plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjala.