Jedro

Toženec, ki ima na makadamski poti služnostno pravico, lahko v okviru te pravice izvaja le vzdrževalna dela. Brez soglasja lastnice pa ni upravičen spreminjati kvalitete poti. Zato tudi če je izboljšal kvaliteto, a je to storil samovoljno, je s takšnim ravnanjem vznemiril tožničino lastninsko pravico, zato ima lastnica pravico zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Predlog tožeče stranke, da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na parc. št. 539/1, vpisani pri vl. št. 532 k.o. B., ki presega služnostno pravico peš poti, vožnje in živinogonje v korist parcel št. 539/2, 534 in 535, vse k.o. B. in se v prihodnje vzdržati takih in podobnih dejanj, tožencu je zlasti naložilo, da je dolžan s površine severovzhodnega in jugovzhodnega dela parcele št. 539/1, ki ga predstavlja vzdolžni pas v širini cca 3,5 m, odstraniti betonske tlakovce ter ves gradbeni in drugi material, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni je zahtevek je zavrnilo in tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Proti tej sodbi je vložil toženec pritožbo, v kateri očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je osnovno vprašanje v tej pravdi bilo, ali je toženec z utrditvijo kolesnic služnostne poti razširil svoja služnostna upravičenja ali ne. Nesporno se vzhodni del parcele tožeče stranke uporablja zgolj kot pot. Ta pot služi gospodujočemu zemljišču, ki je v lasti toženca in njegove žene in njunim ljudem. V soposesti pa je tudi tožnice, saj po njej vozi na južni del parcele, ki jo uporablja v kmetijske namene. S toženčevim posegom, ki dejansko pomeni le izboljšanje stanja na zemljišču, pa tožnica ni v ničemer ovirana v izvrševanju svoje posesti na tem delu zemljišča. Kakršenkoli poseg v služeče zemljišče je toženec opravil, s tem v ničemer ni okrnil tožničine pravice izvrševanja lastninske pravice, kot tudi ne posesti na tem zemljišču. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pravica toženca urediti to pot konzumirana v začetku, ko se je služnost ustanovila. Sodišče je očitno prezrlo, da je od prve utrditve poti preteklo že približno 25 let. V tem času se je pot morala večkrat utrjevati. Nanjo so navažali gramoz, ki pa ga je meteorna voda spirala. Če tega tožena stranka ne bi ves čas počela, bi postala površina, po kateri se izvršuje služnost, težko prevozen kolovoz, ki po eni strani služnostnemu upravičencu ne bi služil, na drugi strani pa bi tudi na služečem zemljišču nastajala večja in večja škoda. Toženec je mnenja, da je dodatek k služnostni pogodbi dovoljeval utrditev poti vselej kadar je bilo to potrebno. Če bi imel toženec že ob ustanovitvi služnosti dovolj sredstev, bi že takrat poskrbel za primerno in kvalitetno utrditev poti, ne pa to šele sedaj, ko mu gmotne razmere dovoljujejo. Poseg v služnostno pot zato po njegovem mnenju ne predstavlja takšnega širjenja služnosti ali kvarnega posega v služeče zemljišče, ki bi utemeljevalo ugoditev tožbenemu zahtevku. Toženec še vedno ugovarja tudi pasivni legitimaciji. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je bil predložen, je razvidno, da sta solastnika gospodujočega zemljišča toženec in njegova žena A.M. Poseg v tožničino lastninsko pravico pa je bil tudi storjen s strani solastnikov gospodujočega zemljišča in v korist gospodujočega zemljišča ter bi zaradi tega morala biti tožba naperjena zoper oba solastnika kot nujna sospornika. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpovedbe prič A.M. in K.M. glede okoliščin, kdo je bil tisti, ki je tlakoval služnostno pot. Zaradi vsega navedenega toženec predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na njene stroške zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, osporavala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter uveljavljala pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je vse za odločitev v tej pravdni zadevi pomembne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo. Da je toženec položil betonske tlakovce na služnostni poti, niti ni bilo sporno. Tudi če sta te tlakovce polagala z njim njegova žena in njuna hči, je toženec še vedno pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi in trditev, da bi morala tožeča stranka tožbo naperiti tudi proti njegovi ženi, ki je solastnica gospodujočega zemljišča, je pravno povsem zgrešena, saj gre v taj pravdni zadevi za varstvo lastninske pravice na služečem, ne pa na gospodujočem zemljišču. Pravni temelj tožničinega zahtevka je vznemirjanje njene lastnine, to je nesporno vznemirjal toženec, zato navedbe o enotnem sosporništvu niso relevantne. Sporna služnostna pot je bila utrjena in v skladu z dogovorom, ki je kot dodatek k služnostni pogodbi dovoljeval utrditev poti vselej, kadar je bilo to potrebno, bi toženec lahko to pot utrdil, tako da bi ponovno navozil gramoz, nikakor pa v okviru tako dogovorjenega utrjevanja ni imel pravice spreminjati kvalitete služnostne poti. Dejstvo je, da ima toženec na sporni poti ne glede na to, zakaj se ta del zemljišča tožeče stranke uporablja, samo služnost. Služnost pa mu zagotavlja vsebinsko le omejeno možnost uporabe, saj je služnost le omejitev lastninske pravice, ne pomeni pa prenosa lastninskopravnih upravičenj. Z ustanovitvijo služnosti se na toženo stranko niso prenesla upravičenja lastnika na tem delu zemljišča, kot očitno zmotno meni, ampak je nastala z dogovorom o ustanovitvi služnosti neka nova do tedaj neobstoječa pravica. V okviru te pravice pa toženec razen vzdrževanja poti nima kakšnih širših upravičenj, zato bi za drugačno kvaliteto utrditve poti moral doseči soglasje z lastnico, to je tožečo stranko. Ker tega ni dosegel, ampak je brez njenega soglasja oziroma celo proti njenemu soglasju pot tlakoval z betonskimi tlakovci, je s tem vznemiril tožnico v njeni lastninski pravici, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v okviru 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče ni priznalo tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj so v odgovoru le ponovljene navedbe iz pripravljalnih vlog tožnice med postopkom in sodbe, zato stroški nastali z odgovorom, pa čeprav je bil izzvan z vloženo pritožbo, niso bili potrebni (člen 155), saj odgovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi.