Jedro

Tožnika v tem postopku ne glede obsega nedovoljene gradnje, ne glede izmer posameznega objekta, ne glede ugotovljene namembnosti obravnavanih objektov, ne moreta zatrjevati drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz izreka inšpekcijske odločbe.

Upravna organa sta pravilno pojasnila, zakaj ne gre za gradnjo, izvedeno znotraj gradbene parcele objekta na naslovu A., za gradnjo katerega je pravna prednica tožnikov (na podlagi Sanacijskega PUP) pridobila gradbeno dovoljenje (zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na Lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da del parcele 402/13 predstavlja del stavbnega zemljišča objekta na naslovu A.), in da gradnja po pravnomočnem gradbenem dovoljenju z dne 15. 2. 2002 ni bila izvedena, zato gre za nedovoljeno gradnjo, kar ne nazadnje izhaja tudi iz navedene pravnomočne inšpekcijske odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikoma zaradi nelegalne gradnje objektov na zemljišču s parc. št. 402/13 k.o. ... odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, in sicer za 1. gradnjo dvoapartmajskega počitniškega objekta P+1 na parc. št. 402/13 k.o. ... v višini 10.256,00 EUR, 2. gradnjo vhodnega objekta ob JV fasadi osnovnega objekta, pritlične izvedbe, trapezne oblike, v višini 1.808,00 EUR, 3. gradnjo armiranobetonskega nadstreška ob JV fasadi vzhodnega objekta v višini 3.016,00 EUR, 4. gradnjo zidane shrambe s kurilnico ob JV robu nadstreška iz prejšnje točke na parc. št. 402/13 k.o. ... v višini 3.616,00 EUR, 5. gradnjo zidane shrambe ob SV fasadi shrambe s kurilnico iz prejšnje točke v višini 1.808,00 EUR, 6. gradnjo armiranobetonskega stopnišča, zgrajenega med dvema shrambama iz prejšnjih točk v višini 1.744,00 EUR in 7. gradnjo garaže na vzhodnem vogalu parc. št. 402/13, delno tudi na parceli št. 402/10, obe k.o. ..., v višini 3.616,00 EUR, kar v skupnem znesku znaša 25.864,00 EUR, ki ga morata tožnika vsak do ene polovice plačati na tam navedeni račun v roku 30 dni.

2. Iz obrazložitve odločbe, izdane na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izhaja, da je ta izdana po uradni dolžnosti, po tem, ko je toženka prejela pravnomočno (inšpekcijsko) odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Koper - Nova gorica št. 06122-1086/2003-9 z dne 11. 6. 2013. 3. Na podlagi podatkov inšpektorata (zapisnika o ogledu z dne 23. 4. 2013 in priloge - skice posameznih objektov), lokacijske dokumentacije št. LD-505/96, ki jo je izdala Občina Piran za osnovni objekt (v nadaljevanju lokacijska dokumentacija), podatkov iz občinskega plana in pridobljenih upravnih dovoljenj za gradnjo je toženka ugotovila, da je obravnavno območje predvidene gradnje v letu 1990 in prej prestavljalo enovito parcelo št. 402/4 k.o. ... v skupni površini 5.000 m, ki je bila v planu od leta 1972 opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Leta 1993 je takratni urbanistični inšpektor tožnikovima pravnima prednikoma naložil, da morata odstraniti nelegalno zgrajen stanovanjski objekt etažnosti P + 1. Leta 1996 je pravna prednica pridobila lokacijsko dovoljenje za njegovo legalizacijo s pogojem sanacije po takrat sprejeti Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Piran (Uradni list RS, št. 62/94, v nadaljevanju Sanacijski PUP). Z lokacijskim dovoljenjem z dne 19. 8. 1996 je bilo objektu tudi določeno funkcionalno zemljišče v površini 435 m2. Površina in lega slednjega je razvidna iz lokacijske dokumentacije. Za določeno funkcionalno zemljišče skupaj s stavbiščem 690 m2 je bila z odločbo upravnega organa z dne 3. 3. 1997 odmerjena tudi odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Leta 1999 je pravna prednica tožnikov na podlagi lokacijskega dovoljenja za predmetno stavbo pridobila še gradbeno dovoljenje z dne 7. 1. 1999 za zgrajen stanovanjsko poslovni objekt. Pridobljeni upravni dovoljenji sta bili podlaga za določitev stavbnega zemljišča, zaris pa je bil označen tudi v občinskem planu v merilu 1 : 5000. Določeno stavbno zemljišče v planu tako predstavlja gradbeno parcelo, določeno takrat legaliziranemu stanovanjsko poslovnemu objektu na naslovu A. Kasneje se je parcela 402/4 večkrat delila in so danes na nekoč enoviti parceli nastale zemljiške parcele št. 402/19, 402/20, 402/18, 402/10, 402/13 (predmet odločanja) in 402/21 vse k.o. ... Stanovanjsko poslovni objekt, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, danes leži na parceli 402/18. Dne 15. 2. 2002 je pravna prednica tožnikov pridobila tudi novo gradbeno dovoljenje za gradnjo novega gospodarskega objekta na zemljiščih obravnavanega območja. Zanj je bilo določeno tudi novo funkcionalno zemljišče za potrebe kmetije v površini 2.000 m (ki je vključevalo tudi del parcele 402/13), vendar predvidena gradnja po izdanem gradbenem dovoljenju ni bila izvedena oz. je bil zgrajen objekt v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, kar danes predstavlja nelegalen objekt. Za slednji objekt je bila že izdana odločba o degradaciji in uzurpaciji z dne 7. 3. 2016, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2016. 4. Glede na navedene ugotovitve in skice objektov, ki jih je izdelal gradbeni inšpektor na ogledu 23. 4. 2016 nesporno izhaja, da ležijo obravnavani objekti na parceli 402/13 k.o. ..., izven zarisa funkcionalnega zemljišča, ki je bilo določeno k stanovanjskemu poslovnemu objektu, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Del garaže na vzhodnem vogalu parc. št. 402/13 k.o. ..., pa leži na parc. št. 402/10, vendar tudi ta del ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k navedeni stavbi. Tako v obravnavanem primeru zgrajeni nelegalni objekti predstavljajo gradnjo na prvem območju kmetijskih zemljišč, saj se niso izvajali znotraj gradbene parcele obstoječega objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja. Toženka se pri kriterijih izračunavanja višine nadomestila v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZGO-1 sklicuje na Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba).

5. Drugostopenjski organ je odpravil 6. točko I. odstavka izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z besedilom: „gradnjo AB stopnišča širine 1,2 m in dolžine 8,6 ki je zgrajeno med dvema shrambama iz prejšnjih dveh točk, 640,00 EUR“. Odpravil je tudi II. odstavek izreka izpodbijane odločbe in ga nadomestil tako, da je tožnikoma naložil plačilo nadomestila v skupnem znesku 24.760,00EUR, ki sta ga dolžna plačati vsak tožnik do ½ na navedeni prehodni podračun v roku 30 dni po izvršljivosti odločbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da je na podlagi izvedenih dokazov prvostopenjski organ pravilno zaključil, da ležijo objekti, za katere je z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo, izven funkcionalnega zemljišča stavbe na naslovu A. Kot nebistven šteje tožnikov ugovor, da prvostopenjski organ ni upošteval, da obravnavano zemljišče ni kmetijsko, saj je veljavno pravno stanje namenske rabe obravnavanega območja izkazano s pregledom pridobljenih dovoljenj, izvedenih posegov in natančnih podatkov o legi obravnavanih nedovoljenih gradenj. Da ležijo objekti, za katere je z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo, na prvem območju kmetijskih zemljišč, izhaja iz prostorskega akta in izdanih gradbenih dovoljenj in drugih odločb. Ker se gradnja po gradbenem dovoljenju z dne 15. 2. 2002 ni izvajala skladno s pogoji iz izdanega gradbenega dovoljenja in je izvedena gradnja nedovoljena gradnja, s sklicevanjem na navedeno gradbeno dovoljenje ni mogoče dokazati, da predstavlja parcela št. 402/13 zazidljivo stavbno zemljišče. Prav tako tožnika tega nista mogla dokazati s sklicevanjem na potrdilo Občine Piran z dne 22. 1. 2002 in soglasjem Ministrstva za obrambo z dne 7. 2. 2002, saj navedena dokumenta ne povesta ničesar o namenski rabi obravnavanih zemljišč ob izdaji izpodbijane odločbe. Iz istega razloga so nebistvene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izdano odločbo inšpekcijskih služb v letu 1993 in sklep v letu 1994. Poudarja, da je v zadevi pomembno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe, zato tudi izdana upravna dovoljenja za objekte, ki so bili zgrajeni in so obstajali pred gradnjo obravnavnih nelegalno zgrajenih objektov, niso relevantni za odločitev v tej zadevi. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila s Sanacijskim PUP spremenjena namenska raba celotne parcele 402/4, saj nima podlage v zakonu. Sklicuje se na četrti odstavek 16. člena in 11. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUN-ČG), iz katerega izhaja, da gre za območje tistih nedovoljenih posegov v prostor, za katere je predpisano lokacijsko dovoljenje po 50. členu ZUN in so investitorji teh posegov vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe. Iz predložene dokumentacije izhaja, da sta pravna prednika vložila zahtevo za odlog prisilne izvršbe po 11. členu ZUN-ČG v zvezi z nedovoljeno gradnjo gospodarskega stanovanjskega objekta „L“ izvedbe, maksimalne velikosti 17,8 x 12,8 m in da je bil poseg evidentiran pod zapisniško številko 261. Citirani Sanacijski PUP je nadomestil veljavni prostorski akt samo v območju konkretnega nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo kasneje na podlagi istega Sanacijskega PUP izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Kot neutemeljen pa ocenjuje tudi predlog pritožnikov, da se imenuje izvedenca, ki bo podal mnenje o namenski rabi obravnavanega zemljišča. Navaja, da je namensko rabo zemljišč mogoče ugotoviti z vpogledom v prostorske akte in dodatno zaradi zatrjevanj zavezanca, da gre za zazidana stavbna zemljišča obstoječih objektov, še z vpogledom v dokumente upravnih zadev izdaje gradbenih dovoljenj za obstoječe gradnje v obravnavanem območju. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zemljišča obravnavanih gradenj pravilno točkoval kot nezazidljivo zemljišče s T1=160 točk po 1. točki prvega odstavka 5. člena Uredbe.

6. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je bila večina delov objektov, navedenih v izpodbijani odločbi, zgrajenih pred letom 1993, da so bili predmet inšpekcijskih postopkov v letu 1993, nato pa predmet sanacijskega PUP ter da sta bili v letu 2002 izdani odločbi o priglasitvi del, s katerima je bila dovoljena obnova teh objektov. V zvezi s temi navedbami predlagata izvedbo tam navedenih dokazov. Nadalje navajata, da je bila odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo narejena na osnovi približnih izmer objekta, ki izhajajo iz odločbe gradbenega inšpektorja. Ta pa pri izdaji odločbe ni naročil, ali zahteval od strank v postopku, natančnega geodetskega posnetka, ki bi moral biti upoštevan pri odmeri tako zelo visokega nadomestila. Od sodišča zato pričakujeta, da bo zahtevalo ustrezen načrt objekta. Oporekata tudi ugotovljenim namenskim rabam objektov, ki jih je določil gradbeni inšpektor brez dokazov, in sicer navajata, da se je del objektov uporabljal na podlagi sklenjene pogodbe z nosilcem dejavnosti za pakiranje cvetja. Poleg tega deli objekta niso dokončani in se niso uporabljali za počitniške namene. Poudarjata, da imata dokaze, da se lokacije vseh delov objekta, ki so predmet izpodbijane odločbe, nahajajo na stavbnem zemljišču in ne na varovanem območju najboljših kmetijskih zemljišč. Pri tem se sklicujeta na lokacijsko informacijo. Poudarjata, da je bilo navedene objekte dovoljeno obnoviti na podlagi odločb o priglasitvi del z dne 10. 5. 2002. Predlagata razveljavitev izpodbijanih odločb. 7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. Obveznost plačila spornega nadomestila ureja ZGO-1 v 157. členu, ki določa: da je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt (prvi odstavek); da se vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek); da oseba iz prvega odstavka tega člena plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali njegove spremembe ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona (peti odstavek).

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v obravnavani zadevi postopek odmere nadomestila uveden po uradni dolžnosti, potem ko je upravni organ prejel odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-1086/2013-9 z dne 11. 6. 2013, ki je postala pravnomočna 20. 2. 2014, kar ni sporno, in s katero so bili tožnikoma izrečeni ukrepi na podlagi 152. člena ZGO-1. 12. Tožnika v tem postopku med drugim ugovarjata, da je bilo „večino delov“ objektov, za katere je bilo odmerjeno predmetno nadomestilo, dovoljeno obnoviti na podlagi odločb o priglasitvi del z dne 10. 5. 2002, s čemer smiselno ugovarjata, da ne gre za nelegalno gradnjo. Sicer zgolj pavšalno, in brez navedbe kakršnihkoli dejstev, pa oporekata tudi izmeram objekta, ki izhajajo iz odločbe gradbenega inšpektorja.

13. Glede navedenih tožbenih ugovorov sodišče navaja, da prav okoliščina, izpostavljena v petem odstavku 157. člena ZGO-1, da se odločba o nadomestilu izda po prejemu omenjene odločbe, vzpostavlja vezanost organa, ki odmerja nadomestilo, na dejansko stanje tako glede tega, kdo je inšpekcijski zavezanec, kot tudi na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, ki izhaja iz njenega izreka. Navedeno velja tudi za izmere objektov, ki izhajajo iz njenega izreka. Zato tožnika v tem postopku ne glede obsega nedovoljene gradnje, ne glede izmer posameznega objekta, ne glede ugotovljene namembnosti obravnavanih objektov, ne moreta zatrjevati drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz izreka inšpekcijske odločbe.

14. Zato sodišče ni izvedlo dokazov, s katerima tožnika skušata dokazati, da so deli obravnavanih objektov zgrajeni legalno (na podlagi odločb o dovolitvi priglašenih del). Poleg tega so ugovori tožnikov, da je bila odmera nadomestila narejena na osnovi približnih izmer, s katerimi tožnika smiselno zatrjujeta nepravilnost izračuna, kot rečeno, zgolj pavšalni in nekonkretizirani. Da bi toženka v izpodbijani odločbi ugotovila drugačne izmere objekta, kot izhajajo iz inšpekcijske odločbe, pa tožnika ne navajata. Povsem pavšalni in nekonkretizirani pa so tudi tožbeni ugovori v delu, s katerim ugovarjata ugotovljeni namembnosti objektov, zato se sodišče do njih tudi sicer ne bi moglo opredeliti.

15. Pravilna in obrazložena s pravilnimi razlogi pa je tudi ugotovitev toženke, da gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču, in ne na stavbnem zemljišču, kot zatrjujeta tožnika. Upravna organa sta se pri odločitvi sklicevala na veljaven prostorski planski akt Občine Piran, iz katerega izhaja, da gre za kmetijsko zemljišče, ter se pravilno in izčrpno opredelila do vseh dejstev in dokazov, ki sta jih tožnika navedla in predložila v upravnem postopku in jih ponovno navajata in prilagata tudi v tožbi.

16. Pravilno sta pojasnila, zakaj ne gre za gradnjo, izvedeno znotraj gradbene parcele objekta na naslovu A. (parc. št. 402/18 k.o. ...), za gradnjo katerega je pravna prednica tožnikov (na podlagi Sanacijskega PUP) pridobila gradbeno dovoljenje (zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na Lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da del parcele 402/13 predstavlja del stavbnega zemljišča objekta na naslovu A.), in da gradnja po pravnomočnem gradbenem dovoljenju z dne 15. 2. 2002 ni bila izvedena, zato gre za nedovoljeno gradnjo, kar ne nazadnje izhaja tudi iz navedene pravnomočne inšpekcijske odločbe.

17. Sodišče pripominja, da upravni organ za potrebe odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora status zemljišča ugotavlja iz veljavnega prostorskega akta, pri čemer je bistveno stanje na dan izdaje odločbe. Kot je pravilno pojasnila toženka, se je Sanacijski PUP nanašal le na obravnavane konkretne posege in ni spreminjal statusa zemljišč v območjih, na katere se obravnavani posegi ne nanašajo. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da se je nanašal le na objekt z naslovom A. z obstoječo gradbeno parcelo, ki izhaja iz lokacijske dokumentacije, kar obsega današnjo parc. št. 402/18, in ne na celotno tedanjo parcelo št. 402/4, na kateri se je tedaj nahajal objekt in je obsegala 5000 m2, kar je pravilno pojasnila toženka. Prav tako na drugačno ugotovitev statusa zemljišča, kot izhaja iz veljavnega prostorskega akta, ne morajo vplivati morebitna izdana upravna dovoljenja za gradnjo, ki se ne nanašajo na gradnjo, ki je predmet odmere (kot rečeno, v takem primeru niti ne bi šlo za nelegalno gradnjo). Ugotovitev toženke, da tožnika tudi s sklicevanjem na gradbeno dovoljenje z dne 15. 2. 2002 in odločbama UE Piran z dne 10. 5. 2002 (o priglasitvi obnove rastlinjakov in podpornih zidov) nista mogla dokazati, da gre za zazidljivo zemljišče, je zato pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi. Prav tako pa je drugostopenjski organ pravilno presodil, da tožnika drugačnega dejanskega stanja glede statusa zemljišč, kot izhaja iz veljavnega prostorskega akta, ne moreta dokazati s Potrdilom Občine Piran z dne 22. 1. 2002 in s soglasjem Ministrstva za obrambo z dne 7. 2. 2002, izdanih v zvezi z nakupom zemljišč, saj se ne nanašata na namensko rabo zemljišč v času izdaje izpodbijane odločbe.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev, kar je predhodno pojasnjeno (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).