Jedro

Kup na poskušnjo je prodajna pogodba, sklenjena pod pogojem, da kupec stvar odobri, in sicer potem ko ugotovi, ali stvar ustreza njegovim željam. Navedena opredelilna značilnost instituta pa velja tako za kup na poskušnjo po 1. kot tudi po 2. odstavku 514. člena OZ. Zakon v dveh odstavkih namreč različno ureja le pravila o posledicah kupčevega molka v dogovorjenem, običajnem ali primernem roku, ki jih razlikuje glede na kraj opravljanja preizkusa oziroma glede na to, ali je bila stvar kupcu izročena v preizkus.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 100581/2011, z dne 13. 7. 2011, razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 192,52 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za postopek v sporu majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva v reševanje odstopi senatu.

6. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v predmetnem gospodarskem sporu vtožuje plačilo računa št. 701008079 z dne 29. 10. 2011 v višini 336,00 EUR, in sicer za X. za ceno 226,00 EUR in storitev „Y.“ za ceno 60,00 EUR.

8. Pritožnica trdi, da je priča N. L. izpovedala, da je tožena stranka storitev naročila in da je (priča N. L.) vsako stranko (torej tudi toženo stranko) vselej seznanila tudi s ceno posameznih storitev ter da je med pričanjem potrdila, da je bila vsebina dogovora (zgolj v povzetku) takšna, kakršna izhaja iz listine A 1, katere sestavni del pa je tudi računalniški izpis (razpredelnica), ki vsebuje oba produkta („X.“, „Y“) s ceno obeh storitev in druge relevantne podatke, oziroma da je priča L. izrecno potrdila celotno vsebino listine A 1. Ker pa je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razumeti, da je priča potrdila zgolj tekstovno besedilo, pritožnica izpodbijani sodbi očita t. i. protispisnost. 9. Pritožbeni razlog iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tovrstna kršitev pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Posledica napačnega prenosa tako vpliva na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo (1).

10. Ker sodišče prve stopnje niti zapisniku o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče N. L. niti listini pod A 1 ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo v resnici imata oziroma ni nepravilno preneslo določenega podatka iz listinskega dokaza v sodbo, temveč ga je v obrazložitev sodbe dobesedno prepisalo (ocenilo pa drugače kot tožeča stranka), izpodbijana sodba s protispisnostjo ni obremenjena.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, ali je bila prodajna pogodba (za nakup X. za ceno 226,00 EUR in storitve „Poglejte kdo“ za ceno 60,00 EUR, skupaj torej 336,00 EUR) sklenjena, gradilo na podlagi presoje (ne)obstoja soglasja pravdnih strank o bistvenih sestavinah pogodbe (o blagu in ceni). To je lahko storilo le na podlagi ocene dokaza (2) z zaslišanjem priče L. in listinskega dokaza A 1, ki pa ju je - kot je pritožbeno sodišče predhodno že ugotovilo - pravilno preneslo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Zato je v zvezi z dokazom z zaslišanjem priče L. moralo premostiti nasprotje v njeni izpovedbi, ki je sprva trdila, da se ne spominja, da bi bilo kaj izrecno dogovorjeno glede cene, kasneje pa svojo izjavo spremenila z zatrjevanjem, da je vsako stranko vselej seznanila tudi s ceno posamezne storitve. Iz navedenega razloga pa se je prvostopenjsko sodišče oprlo tudi na samo vsebino telefonskega pogovora (A 1), v zvezi s katerim je ugotovilo, da cena med pogovorom sploh ni bila omenjena oziroma da iz zapisa na navedeni listini ne izhaja, da je tožena stranka na (domnevno) ponujeno ceno pristala. Z navedbo, da je bila vsebina dogovora (kar kaže, da pritožnica vsebino zapisnika o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče N. L. potvarja sama, saj iz izpovedbe omenjene priče jasno izhaja, da je govorila o vsebini pogovora) takšna, kakršna izhaja iz listine A 1, katere sestavni del je tudi računalniški izpis (razpredelnica), ki vsebuje oba produkta s cenami in druge relevantne podatke, uveljavljane kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnica zato ne more uveljaviti. Ker že iz pogovora (na listini A 1) ni razvidno soglasje kupca o ceni kot bistveni sestavini prodajne pogodbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča o sklenitvi pogodbe ni mogoče sklepati (15. člen Obligacijskega zakonika (3), v nadaljevanju OZ). Iz vsebine zapisnika o zaslišanju (list. št. 69) je namreč povsem jasno razvidno, da je priča v svoji izpovedbi potrdila zgolj vsebino pogovora (ki ga je iz listine A 1 mogoče razločno razbrati), ne pa tudi vsebine razpredelnice. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da iz preostanka 2. odstavka obrazložitve obravnavane pritožbe smiselno izhaja predvsem prikrita kritika dokazne ocene, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, in je kot tak neupošteven (458. člen ZPP). Da je povsem razumljivo, da se priča L. najprej ni spomnila, da bi se konkretno s toženo stranko kaj izrecno dogovorila glede cene, saj je priča kot referentka tožeče stranke komunicirala z velikim številom oseb, pa je nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP).

12. Kup na poskušnjo je prodajna pogodba, sklenjena pod pogojem, da kupec stvar odobri, in sicer potem ko ugotovi, ali stvar ustreza njegovim željam. Navedena opredelilna značilnost instituta, pa velja tako za kup na poskušnjo po 1. kot tudi po 2. odstavku 514. člena OZ. Zakon v dveh odstavkih namreč različno ureja le pravila o posledicah kupčevega molka v dogovorjenem, običajnem ali primernem roku, ki jih razlikuje glede na kraj opravljanja preizkusa oziroma glede na to, ali je bila stvar kupcu izročena v preizkus (4).

13. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2012 sicer zatrjevala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupna pogodba o prodaji premične stvari, za katero ni predpisana obličnost, in da gre za kup na poskušnjo, vendar pa tako s pritožbeno grajo o protispisnosti kot tudi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Ugotovitvi oziroma v postopku na prvi stopnji nesporni dejstvi, da se tožena stranka za storitev ni registrirala in s strani tožeče stranke poslanega gesla za registracijo ni uporabila ter da tožena stranka v osmih dneh ni zavrnila računa, na katerem je bilo navedeno, da tožeča stranka „reklamacije sprejema v roku 8 dni“ (kateri pritožbeno sodišče skladno z določilom 458. člena ZPP ne presoja), namreč ne moreta nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z določitvijo pogoja (da bo tožena stranka stvar preizkusila in na ta način ugotovila, ali ustreza njenim željam), ki tovrstno pogodbo definira. Zato zatrjevanje tožene stranke, da je šlo za kup na poskušnjo in da tožena stranka žetona (v 8 dneh) ni vrnila, za presojo zahtevka iz tega naslova namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadostuje (pri čemer pa je stranka do preizkusa stvari res upravičena, ne pa zavezana (5), na kar pravilno opozarja tožnica). Ker tožeča stranka v omenjeni pripravljalni vlogi ni trdila, da je bil sklenjen kup na poskušnjo, pa izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena niti s kršitvijo iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neupoštevne in delno za neutemeljene, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa stroškovno ni utemeljen, saj k rešitvi obravnavane pritožbe ni prispeval, zaradi česar skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 311 do 314. (2) In ne „tehničnega prenosa“ vsebine dokaza v obrazložitev izpodbijane sodbe.

(3) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(4) Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 336 do 339. (5) Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 337.