Jedro

Sodišče mora razčistiti nasprotja v izvedenskih mnenjih in tako ugotoviti potek nezgode in obseg poškodbe. V razmerju pešec - avtomobilist je odgovornost avtomobilista objektivna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 191.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 180.000,00 SIT od sprejetja prvostopne sodbe do plačila, od zneska 11.000,00 SIT pa od 1.5.1987 do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške in da se v ostalem tožbeni zahtevek zavrne. Ob škodnem dogodku, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke, je bil namreč tožnik poškodovan, zahteval pa je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT, za strah 1.100.000,00 SIT ter za materialno škodo 117.000,00 SIT.

Sodiče prve stopnje mu je, ob upoštevanju, da je ugotovilo, da je do 70 % sam kriv za nesrečo, prisodilo odškodnino v znesku 150.000,00 SIT za telesne bolečine, 30.000,00 SIT za strah in 11.000,00 SIT materialne škode.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Vlaga tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Navaja, da je sodišče prve stopnje med postopkom vpogledalo tudi mnenje izvedenca dr. A.K., vendar pa njegovega mnenja ni upoštevalo, ni ga komentiralo in ne obrazložilo.

Sodba temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca dr. G., ki niso pravilno citirane. Ker sta bili obe mnenji izvedeni kot dokaz, bi sodišče moralo obrazložiti bistvene razlike pri obeh izvedencih.

Enako velja glede izvedencev cestnoprometne stroke. V določeni zvezi uporablja ugotovitve izvedenca Š., v določeni pa ugotovitve izvedenca S.. Ni sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik sam povzročil škodo celo v deležu 70 %. V obravnavani zadevi gre za objektivno odškodninsko odgovornost. Lastnik nevarne stvari se lahko izogne plačilu škode, če dokaže, da je tudi oškodovanec kriv za škodo. Tožena stranka je za sklenitev zunajsodne poravnave ponudila bistveno višji znesek in je očitno upoštevala, da je odgovornost tožnika manjša, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker so različne ugotovitve izvedencev glede poškodb, je napačno določena tudi višina odškodnine. Predlaga, da sodišče postavi tudi sodnega izvedenca psihiatra, ki naj bi podal izvedensko mnenje v zvezi s tožnikovimi poškodbami. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Ker pritožbeno sodišče obravnava pritožbo tožnika, se vse, kar bo v nadaljevanju navedeno, nanaša na zavrnilni del sodbe.

Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po členu 354/2 tč. 13 ZPP. Sodbo je bilo zato v zavrnilnem delu treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (člen 369/1 ZPP).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo vsa izvedenska mnenja, torej dve mnenji izvedencev cestnoprometne stroke in dve mnenji medicinskih izvedencev. V zvezi z vprašanjem, kako je prišlo do dogodka, se razlikujeta mnenji izvedencev cestnoprometne stroke.

Izvedenec Š. navaja, da je tožnik v trenutku padel na vozilo (list. št. 18), izvedenec mag. S. pa navaja, da je voznik reagiral in začel ustavljati (list. št. 45), sodišče prve stopnje pa se do tega ne opredeli, kot tudi iz sodbe ni razvidno, katero mnenje sprejema.

Navaja samo, da iz izvedenskega mnenja izhajajo določene ugotovitve.

Sodišče prve stopnje tako ni jasno in nedvoumno ugotovilo, kako je prišlo do nesreče in na podlagi katerih dokazov šteje za dokazan potek nesreče. Kolikor gre za obseg tožnikovih poškodb, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik pretrpel lažjo telesno poškodbo in sicer raztrganine in udarnine na prednjem delu glave z očalnim izlivom krvi ter da je trpel tudi akutno zastrupitev z alkoholom (kar očitno ni posledica nezgode, ampak bi mogla biti njen vzrok) in da iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik pretrpel zlom lobanjskega dna, zlom vratne hrbtenice in dveh zob. Sodišče prve stopnje je v postopku vpogledalo tudi mnenje izvedenca dr. K. (čeprav ga ni samo postavilo), vendar se ne opredeli do nesoglasja, ki izhaja iz obeh izvedenskih mnenj, ko izvedenec dr. G. ugotavlja drugačne in bistveno lažje poškodbe kot izvedenec dr. K.. Poleg tega pa medicinska dokumentacija v spisu (na primer priloge pod A2) kaže, kot da je imel tožnik vsaj zlom lobanjskega dna, čeprav sodba ugotavlja, da to iz dokumentacije ne izhaja.

V zvezi z materialnopravno presojo sodišče prve stopnje ni izhajalo iz predpostavke, da voznik kot imetnik nevarne stvari odgovarja v razmerju do pešca objektivno (člen 173 ZOR) in da se odgovornosti lahko razbremeni ob pogojih iz člena 177 ZOR (glej o tem tudi pravno mnenje VS RS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi št. 1/93, stran 18).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti nesoglasja v izvedenskih mnenjih, ugotoviti, kako je prišlo do nezgode in kakšne poškodbe je tožnik pretrpel, nato pa uporabiti pravilno pravno podlago za odločitev o stvari. Če bodo stranke predlagale dodatne dokaze, bo sodišče prve stopnje o tem odločilo odvisno od poteka postopka, kar velja tudi za dokaze, ki so na novo predlagani v pritožbi (postavitev izvedenca psihiatra).

S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene trditve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/3 ZPP.

O predlogu za oprostitev sodnih taks bo odločilo sodišče prve stopnje.

Določbe prejšnjega ZPP so v tej odločbi uporabljene glede na določbo čl. 498 ZPP, Ur. list RS št. 26/99.