Jedro

Sodišče prve stopnje se je poslužilo pooblastila iz procesnega zakona do preizkusa zahtevane odškodnine po prostem preudarku. To pomeni in izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, da je v presojo o postavljenih zahtevkih vneslo še lastno vednost o relevantnih okoliščinah po pravilih logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj. Po določbi 3. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) potrdi. Prvotoženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov tako, da je toženki obsodilo na nerazdelno plačilo glavnic 345.568,00 SIT prvotožniku, 229.898,00 SIT drugotožniku in 301.359,00 SIT tretjetožnici, vsem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.12.1994 dalje do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov v znesku 275.092,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo. Zoper ugodilni del takšne sodbe sta se pravočasno pritožili obe toženki, prva po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena ZPP, druga pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali sta razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje, prvotoženka je priglasila tudi pritožbene stroške. Nasprotna stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kar prva toženka uveljavlja zato, ker naj ne bi upoštevalo njenega stastusnega preoblikovanja v delniško družbo. Preoblikovanje družbe je sprememba pravnoorganizacijske oblike, kar pomeni, da družba, kot pravna oseba ni prenehala obstajati in ni prišlo do pravnega nasledstva, kot v primeru statusnih sprememb zaradi spojitve z oz. pripojitve k drugi pravni osebi (prim. Deveto poglavje Zakona o gospodarskih družbah - Ur. l. RS 30/93 ... 45/01) zato se je postopka v tej zadevi udeleževala prva toženka, ki je bila lahko pravdna stranka. Sprememba njene firme pa je bila v sodni register vpisana dne 31.12.1999 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 1999915229, torej po koncu glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek za preverjanje višine tožbenih zahtevkov izvedlo z oceno popisov škode (priloge A1 do A3), zaslišanjem prič in strank. Na takšni dokazni podlagi in z uporabo pravila iz 216. člena ZPP je sodišče prve stopnje odločilo o višini tožbenih zahtevkov. Poslužilo se je torej pooblastila iz procesnega zakona do preizkusa zahtevane odškodnine po prostem preudarku. To pomeni in izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, da je v presojo o postavljenih zahtevkih vneslo še lastno vednost o relevantnih okoliščinah po pravilih logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj. Iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče navedlo in razlogov, iz katerih izhaja, kako je prosti preudarek uporabilo, sodišče druge stopnje pritrjuje takšnemu izhodišču, ker bi natančnejše ugotavljanje višine odškodnine z izvedencem bilo glede na potek časa od škodnega dogodka do glavne obravnave vsekakor povezano z nesorazmernimi težavami. Nesorazmernost se namreč pokaže tako v povezavi z višinami tožbenih zahtevkov, kakor tudi z v pritožbi drugotoženke izpostavljenim dejstvom, da naj bi izvedenec finačne stroke ugotavljal izgubo zaslužka tožnikov za čas enega dneva in pol. Sicer pa sta tudi pravdni stranki izvajanje dokaza z izvedencem prepustili sodišču, saj iz njunih vlog izhaja zgolj predlog, da naj se tak dokaz izvede po potrebi. Pritožnici bi zato, če sedaj v pritožbi menita, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica neizvedbe dokaza z izvedencem, morali že v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretno navesti o čem v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov naj se opravi izvedenstvo, seveda zato, ker bi šlo za strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 243. člen ZPP). Prvotoženka v pritožbi ponavlja svoje oporekanje višini tožbenim zahtevkom s trditvami, da so podatki v "enostranskih razpredelnicah tožnikov o uničenem blagu pretirani, da gre za podvajanja, da ni podatkov o rešenih delih, da je očitno, da se toliko ne bi prodalo, da je bil za čiščenje in ureditev poškodovanih predmetov potreben le manjši trud, da so dvomljivi podatki o izpadu dohodka, da so pretirane cene in število uničenih ikeban". Tako zatrjevana dejstva je bila dolžna prvotoženka po pravilu o sklepčnosti trditev in dokazov (glej 212. člen ZPP) tudi dokazati. Nasproti morebitnemu pretiravanju tožnikov, očitnemu dejstvu, da se toliko ne bi prodalo in dvomljivosti podatkov o izpadu dohodkov je bila dolžna navesti dejstva in ponuditi dokaze, četudi primeroma, v utemeljitev svojemu oporekanju. Tako pa je (le) predlagala, da naj tožeča stranka dopolni svoje dokaze s poslovno dokumentacijo o prodaji in kalkulacijah dobička, o nabavi novih predmetov namesto uničenih, o računih za prodajo po znižanih cenah. Le v primeru, če bi tudi sodišče (tako kot tožena stranka) dvomilo v realnost in primernost podatkov glede uničenih in rešenih predmetov tožeče stranke, bi to pozvalo v dopolnitev dokazovanja, vendar tega ni storilo. Ocenilo je, da gre za v kritičnem času in zlasti posebnih okoliščinah nekajdnevne praznične prodaje povsem sprejemljive trditve tožnikov, ki jih je z zaslišanjem prič in strank tudi preizkusilo. Gre za ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je o tožbenih zahtevkih materialnopravno odločilo. V razlogih izpodbijane sodbe po mnenju drugostopnega sodišča ne gre za arbitrarnost ali samovoljnost sodne presoje, pač pa za preudarek o sprejemljivih dejstvih, relevantnih za višino tožbenih zahtevkov, glede na okoliščine primera. Zato v pritožbi prvotoženke ponovljena trditev o evidentnem pretiravanju tožnikov in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v odsotnosti dokazovanja s poslovno dokumentacijo pri drugostopnem sodišču ne vzbuja dvoma v primernost in korektnost izvedbe dokaznega postopka v sporni zadevi. Po določbi 3. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Prav na tej materialnopravni podlagi je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikom odškodnino za izpadli dohodek, ki bi ga dosegli, če jim sporno škodno dejanje ne bi preprečilo praznične prodaje. Šlo je za prodajo v posebnih okoliščinah, ne pa za prodajo kadarkoli, zato je v skladu s citiranim pravnim pravilom odločitev prvostopnega sodišča, saj le takšna pomeni dejansko odmeno za izgubljeni dobiček. Razloge za njegovo višino v delu, v katerem je tožbenim zahtevkom ugodilo, je prvostopno sodišče navedlo in se drugostopno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami drugotoženke le še dodaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe glede zahtevka prvo in drugotožnika iz naslova izgubljenega dobička izhaja upoštevanje tega glede na povprečje prodaje na stojnici, brez marže, prometnega dvaka in materialnih stroškov. Pritožbena navedba, da bi moralo prvostopno sodišče pri tem zahtevku tretjetožnice upoštevati le grosistične cene, po katerih je ta nabavljala artikle je neutemeljena, saj je tretjetožnica sama izdelala uničene predmete, zato njeno škodo predstavlja celotni izpadli dohodek onemogočene prodaje. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve. Prvotoženka meni, da je ta napačna, ker sodišče prve stopnje toženkama ni prisodilo povračila sorazmernih stroškov. Iz obrazložitve stroškovnega dela odločitve prvostopnega sodišča je razvidno, da je določbo 3. odstavka 154. člena ZPP prvostopno sodišče uporabilo zato, ker gre pri tožnikih za sorazmerno majhen del neuspeha s tožbenim zahtevkom, v zvezi s čemer niso nastali posebni stroški. Sodišče druge stopnje se s tako razlago strinja, pritožnica pa tudi ni konkretno navedla, zakaj naj bi, kot smiselno izhaja iz pritožbenih navedb, moralo prvostopno sodišče uporabiti določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Njen uspeh v višini 13% glede na vrednost tožbenega zahtevka je tudi po mnenju drugostopnega sodišča sorazmerno majhen. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je z razlogi v tej odločbi pritožbi zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo (353. člen ZPP). Provotoženka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).