22. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Flaurina Kamberija iz Ljubljane, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji dne 22. junija 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05 in 8/06 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija 1. točko prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 16. členom, s četrto alinejo 29. člena in s 37. členom Ustave. Navaja, da teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper njega kazenski postopek, v katerem se mu očita sum storitve 23 kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Pri utemeljevanju pravnega interesa se pobudnik sklicuje na priloženi sklep o uvedbi preiskave. Iz slednjega naj bi izhajalo, da se mu očitana kazniva dejanja dokazujejo s telefonskimi prisluhi, pridobljenimi na podlagi 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP.

2.Po mnenju pobudnika izpodbijana določba pomeni poseg v pravico do tajnosti občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Zatrjuje, da je slednja v neskladju s 16. členom Ustave, ker ZKP ne določa, da se lahko uporabi le v vojnem ali v izrednem stanju v državi. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju tudi s četrto alinejo 29. člena Ustave, saj naj bi zakonodajalec s tem, ko je omogočil zakonit nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in s snemanjem, kršil ustavno zajamčeno pravico obdolženca do "privilegija zoper samoobtožbo". Pobudnik meni, da se z uporabo izpodbijane določbe proti volji osebe in z zvijačo pridobita njena izjava oziroma priznanje krivde, ki se kasneje v kazenskem postopku uporabita kot veljavna dokaza zoper obdolženca. Oporo za sklepanje, da dokaz, pridobljen na zvijačen način, ni veljaven dokaz v kazenskem postopku, pobudnik vidi tudi v 228. členu ZKP. Navaja še, da je obdolženec v kazenskem postopku (pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ali na glavni obravnavi) opozorjen na to, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje oziroma priznati krivde. Organi odkrivanja oziroma pregona naj bi z dovoljenim nadzorom telekomunikacij prišli do prisluhov, ne da bi bila oseba prej opozorjena na pravico iz četrte alineje 29. člena Ustave. Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj 1. točko prvega odstavka 150. člena ZKP razveljavi.

B.

3.Izpodbijana določba 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP se glasi: "Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena, in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi:

(1)nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju…

4.Da bi bilo odkrivanje najtežjih, zlasti organiziranih oblik kriminala lahko uspešno, je zakonodajalec poleg "klasičnih ukrepov", ki jih policija lahko uporabi na podlagi 148. člena ZKP, predvidel tudi možnost uporabe t. i. "posebnih metod in sredstev" oziroma "prikritih ukrepov". Eno izmed njih je tudi nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in s snemanjem, določen v izpodbijani določbi. Slednji se lahko nanaša na vse oblike komuniciranja, ki se prenašajo s sodobnimi napravami elektronskega komuniciranja (npr. prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov, nadzor sporočil poslanih po elektronski pošti).

5.Pobudnik pri utemeljevanju zatrjevanega neskladja izhaja iz napačnega razumevanja vsebine 16. člena Ustave[1]. Ta izjemoma predvideva možnost za začasno razveljavitev ali omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v času vojnega ali izrednega stanja.[2] To pa ne pomeni, da človekovih pravic in temeljnih svoboščin izven okvira določbe prvega odstavka 16. člena Ustave ni dopustno omejiti. Splošne, za človekove pravice veljavne določbe o pravni naravi, načinu uresničevanja, možnosti omejevanja in načinu razlage določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vsebuje 15. člen Ustave. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Glede na navedeno je očitek pobudnika o tem, da je 1. točka prvega odstavka 150. člena ZKP v neskladju s 16. členom Ustave zato, ker v njej ni določeno, da se lahko uporabi le v vojnem ali v izrednem stanju v državi, očitno neutemeljen.

6.Po prvem odstavku 37. člena Ustave je zagotovljena pravica do tajnosti pisem in drugih občil, ki jo je mogoče omejiti pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v 41. točki obrazložitve odločbe št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) zapisalo naslednje: "Poseg v svobodo komuniciranja kot del človekove zasebnosti ni v nasprotju s 35. in s 37. členom Ustave, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je poseg specifično opredeljen in določen v zakonu, da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče, da je določno omejen čas izvajanja posega in da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, upoštevaje pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti." Glede na navedeno pobudnik zgolj z navedbo, da pomeni izpodbijana določba poseg v pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave, očitka o njenem neskladju ne more utemeljiti.

7.Očitek pobudnika, da je zakonodajalec s tem, ko je omogočil zakonit nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in s snemanjem, kršil četrto alinejo 29. člena Ustave, ni utemeljen. Navedena določba je eno izmed ustavnih procesnih jamstev, ki mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja in pomeni, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje (privilegij zoper samoobtožbo). Ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve pravice iz četrte alineje 29. člena Ustave, pa je predmet presoje v posameznem kazenskem postopku in ne predmet ustavnosodne presoje zakona. Pobudnik nadalje zatrjuje, da se z uporabo izpodbijane določbe proti volji osebe in z zvijačo pridobita njena izjava oziroma priznanje krivde, ki se v kazenskem postopku uporabita kot veljavna dokaza zoper obdolženca. Navedeno pomeni, da pobudnik tako pridobljenim dokazom oporeka veljavnost oziroma dopustnost njihove uporabe v kazenskem postopku. Kdaj se dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, sme oziroma ne sme uporabiti v kazenskem postopku in ali sodišče sme oziroma ne sme opreti svoje odločbe na tako pridobljen dokaz, je vprašanje, ki je vezano na presojo spoštovanja pogojev in kriterijev, pod katerimi je bil ukrep v vsakem posamičnem postopku odrejen.

8.Glede na navedeno, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

zanj

Podpredsednica dr. Mirjam Škrk

Opombi:

[1]Prvi odstavek 16. člena Ustave določa, da je s to Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.

[2]Primerjaj s 4. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP) in s 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).