Jedro

Upnik napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati oziroma preizkusiti, ali je terjatev poplačana. V skladu s četrtim odstavkom 35. člena v zvezi s 166. členom ZIZ je sodišče prve stopnje pristojno le za vodenje izvršbe s prodajo nepremičnin. O vseh drugih vprašanjih v izvršbi, med drugim tudi o ugovoru dolžnice glede celotnega poplačila terjatve, pa je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Ker je slednje po vloženem ugovoru ugotovilo, da je terjatev upnika v celoti poplačana, izvršbo pa v celoti ustavilo in je predmetni sklep postal pravnomočen, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ustavilo izvršbo tudi na nepremične, za katere je izključno pristojno, v celoti pravilna, saj je na pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo na nepremičnine z ID znakom: parcela ... 149/12, parcela ... 149/4, parcela ... 150, del stavbe ...-241-6

2. Zoper ta sklep se upnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo navedlo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo odločitev o ustavitvi predmetnega postopka in se je zgolj pavšalno sklicevalo na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 392/1995 z dne 25. 2. 2022. Ob tem je zaključilo, da je terjatev poplačana, brez da bi samo ugotovilo in preizkušalo odločilna dejstva, ki se nanašajo na poplačilo izterjevane terjatve. Izpodbijani sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ustavitvijo postopka, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje za ustavitev predmetnega postopka ni imelo nikakršne pravne podlage, saj ZIZ v 43. členu določa, da sodišče ustavi postopek v primeru umika predloga za izvršbo, v 76. členu pa, da sodišče ustavi izvršbo poleg drugih zakonsko določenih razlogov, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno zaključilo, da je upnikova terjatev poplačana. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 432/2022 z dne 8. 6. 2022, ki sta svoje zaključke oprla na izvedensko mnenje, sta napačna in posegata v ustavne pravice upnika (predvsem 14. člen Ustave RS). Izvedensko mnenje in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani sta namreč spregledala, da način izračuna obresti in sam izračun obresti, kot ga je v izvedenskem mnenju prikazal izvedenec, ne more odražati dejanskega stanja in opozarja, da se je v 9 letih, upoštevajoč glavnico 214,742,59 EUR, skupaj nateklo še za 205,90 EUR zamudnih obresti. V nadaljevanju se opredeljuje do materialnopravnih razlogov sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 432/2022 z dne 8. 6. 2022 ter izvedenskega mnenja, pridobljenega v citiranem postopku. Prav tako povzema ustavno pritožbo, ki jo je vložil zoper omenjeni odločbi in jo tudi prilaga. Predmetnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaradi narave sprejete odločitve ne povzema. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica v pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in sklep potrdi. Med odgovarjanjem na pritožbene očitke izpostavlja, da je terjatev s strani dolžnice v celoti poravnana in je osnovni postopek izvršbe In 392/1995 pravnomočno zaključen. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 15. členom ZIZ, ker o odločilnih dejstvih ni navedlo nobenih razlogov. Navedena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v celoti pojasnilo razloge za svojo odločitev. Odločilna dejstva za sprejem te odločitve, povzema že sama pritožba, zato je omogočen preizkus. Prav tako si obrazložitev in izrek ne nasprotujeta.

6. Pritožbeno ni izpodbijano, da je bila bila izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 395/1995 z dne 6. 6. 1996, na predlog upnika s sklepom I 57/2021 z dne 17. 5. 2021 nadaljevanja na nepremičnine z ID znaki: parcela ... 149/12, parcela ... 149/4, parcela ... 150, del stavbe ...-241-6. Prav tako ni pritožbeno sporno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 izvršbo v celoti ustavilo, saj je po vloženem ugovoru ugotovilo, da je terjatev upnika v celoti poplačala, kakor tudi ni izpodbijano, da je citirani sklep postal pravnomočen 8. 2. 2022. 7. Upnik napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati oziroma preizkusiti, ali je terjatev poplačana. V skladu s četrtim odstavkom 35. člena v zvezi s 166. členom ZIZ je sodišče prve stopnje – glede na zgoraj povzete nesporne ugotovitve – pristojno le za vodenje izvršbe s prodajo zgoraj citiranih nepremičnin. O vseh drugih vprašanjih v izvršbi, med drugim tudi o ugovoru dolžnice glede celotnega poplačila terjatve, pa je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Ker je slednje po vloženem ugovoru v sklepu In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 ugotovilo, da je terjatev upnika v celoti poplačana, izvršbo pa v celoti ustavilo in je predmetni sklep postal pravnomočen 8. 6. 2022, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ustavilo izvršbo tudi na nepremične, za katere je izključno pristojno, v celoti pravilna, saj je na pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi In 392/1995 vezano. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za ustavitev predmetnega postopka oziroma predmetne izvršbe. Podlaga je ravno zgoraj citirani pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani. V kolikor bi sodišče prve stopnje ponovno odločalo o poplačilu upnikove terjatve, bi kršilo pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (t. i. ne bis in idem) iz drugega odstavka 333. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Upnik v predmetnem pritožbenem postopku tako ne more uspeti z navedbami, da odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v sklepu In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 432/2022 z dne 8. 6. 2022 nista pravilni, saj to glede na pojasnjeno v prejšnji točki, ni pravno odločilno. Enako ni bistveno, da je zoper predmetni odločitvi vložil ustavno pritožbo. V zvezi z upnikovim navajanjem, da so mu kršene ustavne pravice, predvsem pravica do enakosti iz 14. člena Ustave RS, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se v skladu s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS tudi dolžnik zanese na pravnomočno odločbo sodišča. 9. Po obrazloženem in ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ni ugotovilo kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišče prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj je to razlog, da ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ). Tudi dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi, zato ji ti stroški niso bili neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ).