Jedro

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki jo je podala toženka, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2018 z vsemi pravicami, poziv na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe in vpis le-te v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačilo reparacije. Zavrnilo je tožničino zahtevo za plačilo pravdnih stroškov in odločilo, da toženka sama krije svoje.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je toženka odpoved podala preuranjeno, saj odločba ZPIZ ni pravnomočna. Tožnica se z vsebino odločbe ZPIZ, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, ne strinja, zaradi česar je sprožila socialni spor X Ps 1345/2021, v katerem še ni odločeno. Ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu je bila prenesena iz ZPIZ-1 v ZZRZI. Določbe kasnejšega zakona derogirajo prejšnjega. Glede na navedeno se določbi 101. in 102. člena ZPIZ-1, ki pravne posledice vežeta na dokončno odločbo ZPIZ, ne uporabljata več. 40. člen ZZRZI ne določa, da je relevantna dokončna odločba ZPIZ. Navedeno pomeni, upoštevaje načelo v korist delavca, da bi bila zakonita odpoved šele, ko bi bilo v socialnem sporu pravnomočno odločeno. Drugačna razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, posega v tožničino ustavno pravico do socialne varnosti. Od tožnice zahteva, da sproži delovni spor zaradi nezakonite odpovedi. Tožnica pritožbenemu sodišču, če bi sledilo razlagi sodišča prve stopnje, predlaga, da prekine postopek in poda predlog za presojo ustavnosti. Neustavno je, da delavcem preneha delovno razmerje na podlagi odpovedi, četudi v socialnem sporu glede razvrstitve v posamezno kategorijo invalidnosti in priznanimi omejitvami pri delu uspejo; delavci, ki tožbe v zvezi z odpovedjo ne vložijo, nimajo možnosti pritožbe oziroma obnove. Sicer tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da je podala zakonito odpoved, pri čemer je pravilno upoštevala dokončno in izvršljivo odločbo ZPIZ. V podobnih sporih je sodišče že odločalo; zavzeto je bilo stališče, da se odpoved presoja tudi glede na morebitne dodatne omejitve pri delu, ki so delavcu priznane v socialnem sporu (sodbi VDSS Pdp 182/2022 z dne 24. 5. 2022, Pdp 672/2019 z dne 20. 5. 2020, sodba VSRS VIII Ips 124/2014 z dne 24. 11. 2014). Glede na v socialnem sporu podano izvedensko mnenje glede časovne razbremenitve z omejitvami pri delu in delu le v dopoldanski izmeni, je bistveno, da toženka za tožnico tudi takšnega dela nima. Pri toženki dopoldne poteka pouk in nobena čistilka takrat ne opravlja dela. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Dopolnitev pritožbe, ki jo je podala tožnica po poteku pritožbenega roka, je neupoštevna (prvi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Rok za vložitev pritožbe je zakonski, nepodaljšljiv in objektiven; teče od vročitve izpodbijane sodbe. Razlogi, ki jih tožnica navaja v dopolnitvi pritožbe (da je bila odločba ZPIZ s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani X Ps 1345/2021 z dne 6. 10. 2022 pravnomočno odpravljena oziroma spremenjena), na tek roka ne vplivajo; ob izpolnjevanju pogojev iz 394. člena ZPP bi bili ti kvečjemu podlaga za obnovo postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

7. Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ; gre za odločbo z dne 25. 10. 2021, ki je delno spremenila odločbo območne enote ZPIZ z dne 18. 3. 2021), s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu (ročno lahko premešča bremena do pet kilogramov, brez poklekanja in počepanja, pri delu mora imeti možnost, da se usede, delo lahko opravlja le v dopoldanski izmeni in le z občasnim pripogibanjem, s polnim delovnim časom), je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu (spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani X Ps 1345/2021).

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu prenesena iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) v Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2002 in nadalj.). Določbe 101. do 104. člena ZPIZ-1 se uporabljajo na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), kar že samo po sebi negira pritožbene navedbe, da se ureditev v ZZRZI uporablja na podlagi pravila _lex posterior derogat legi priori._ Poleg tega, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, določba 40. člena ZZRZI ureja način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu in z ničemer ne posega v 101. in 102. člen ZPIZ-1, ki določata dolžnosti in postopke delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida oziroma možnost podaje odpovedi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1 izrecno veže dolžnosti delodajalca v zvezi s ponudbo opravljanja drugega dela oziroma zagotovitvijo poklicne rehabilitacije ali dela s krajšim delovnim časom, razen v primerih, ko mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, kot jo je toženka tožnici, na dokončno odločbo o priznanju pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije. Enako velja za prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih lahko delodajalec delavcu (invalidu) odpove pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je skladno s splošno ureditvijo izvršljivosti odločb, s katerimi so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije; kot določa drugi odstavek 182. člena ZPIZ-2, se tovrstne odločbe izvršijo, ko postanejo dokončne v upravnem postopku; skladno je tudi sicer z ureditvijo v splošnem upravnem postopku; upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.).

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne meni, da je zakonska ureditev, konkretno 102. člen ZPIZ-1, ki veže pravne posledice na dokončno (in izvršljivo) odločbo, s katero je delavec razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti oziroma so mu priznane pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti, neustavna (ne posega v tožničino ustavno pravico do socialne varnosti; 50. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), da bi, kot predlaga tožnica v pritožbi, prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).