Jedro

Kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Izvorno državo je zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 11. 7. 2023 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da ni predložil ustrezne listine, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je toženka verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

3. Povzela je tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Berber, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni, končal je devet razredov šole. Kraljevino Maroko (v nadaljevanju tudi izvorna država) je zapustil zaradi revščine in brezposelnosti, zdravstvenih težav nima. V Slovenijo je nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prišel po balkanski poti iz Turčije.

4. V nadaljevanju obrazložitve je toženka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom, v prisotnosti njegovega pooblaščenca in tolmača, opravila dne 22. 8. 2023. Takrat ga je seznanila s tem, da je Republika Slovenija uvrstila Maroko na seznam varnih izvornih držav. Na razgovoru je tožnik opisal pot do Slovenije in povedal, da ima v izvorni državi mater, šest sester in brata, očeta pa je izgubil v prometni nesreči. Na strokovni šoli se je izučil za avtoličarja in vzdrževalca vozil, v Maroku je delal v svojem poklicu. Njegov oče je bil reven, zato je moral on preživljati družino. Po očetovi smrti se mu je življenje spremenilo - delal je po 12 ur na dan, prejemki pa so zadostovali le za plačilo njegove sobe, saj je moral ostalo pošiljati svoji materi. Finančna situacija je bila slaba povsod po državi, zato se je odločil oditi iz Maroka. Denar za pot je prihranil sam, nekaj mu je dal tudi starejši brat. Pojasnil je, da z izvorno državo nikoli ni imel težav.

5. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede življenja v revščini v Maroku so po njeni oceni nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil zaradi nizkih prihodkov, slaba ekonomska situacija pa ne more utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih izjav, da je izvorno državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za lastno preživetje in preživetje svoje družine, ni mogla povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogom preganjanja. Ocenila je, da njegove navedbe ne kažejo na to, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice. Tožnik je izjavil, da z izvorno državo ni imel težav, finančni razlogi pa ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. 6. Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Izpostavljene okoliščine namreč ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in delovanja organov proti njemu, kar bi mu onemogočalo eksistenco. Po proučitvi tožnikovih izjav je toženka zaključila, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi.

_Tožnikove navedbe_

7. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je v Republiko Slovenijo prišel izključno zaradi revščine. Ob opozarjanju na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) smiselno meni, da je treba v okviru zaščite pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja upoštevati pravico do dostojnega življenja, torej prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče. Trdi, da je tveganje, da ne bo mogel živeti takega življenja resnično in stvarno, saj je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil zaradi slabe ekonomske situacije. Tudi ko je delal po 12 ur na dan, je prejemal zelo nizko plačo (plače so približno 50 EUR na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je osebno, ker je vplivalo na tožnikovo življenje, in predvidljivo, kar pomeni, da stopnja verjetnosti presega merilo "zgolj možnost ali sum" in je lahko nižja od merila "zagotovo". Glede na navedeno se opisane težave lahko štejejo za resno škodo po drugi alineji 28. člena ZMZ-1. V zvezi s tem tožnik opozarja še na načelo nevračanja.

_Navedbe toženke_

9. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_Presoja tožbe_

10. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

13. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES3 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.4 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.5 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.6

15. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

16. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.7

17. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.9 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

18. Sodišče dodaja, da ni moglo slediti tožnikovim izjavam o tem, da je bil v izvorni državi izpostavljen revščini. V tožbi namreč navaja, da v Maroku plača v povprečju znaša 50 EUR na mesec, na osebnem razgovoru pa je pojasnil, da je kot strokovnjak za avtoličarstvo in vzdrževanje vozil delal za podjetji Suzuki in zatem Honda. Zaslužil je 200 EUR na mesec, kar za trikrat presega povprečni zaslužek v izvorni državi. Da njegovo ekonomsko stanje v Maroku ni bilo tako zelo slabo kot zatrjuje v tožbi, kaže tudi njegova izjava, da je uspel prihraniti del sredstev za pot v Evropo.

19. Stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

20. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II10 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.11 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.12 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

21. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je toženka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem mu je omogočila, da izkaže tehtne razloge, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

22. Z izpodbijano odločbo mu je bila zagotovljena presoja vseh pravno pomembnih okoliščin, pri čemer je toženka nato ocenila, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.14, 15 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih; ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).16

23. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 4 Sodba ESČP v zadevi N. A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 12 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 13 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 14 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 15 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 16 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.