Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločba o izvolitvi v naziv pri eni univerzi učinkuje erga omnes na način, da bi visokošolski učitelj imel priznan takšen naziv tudi pri ostalih univerzah. V zakonu ni podlage za takšno stališče, ravno nasprotno, posameznik mora določen naziv visokošolskega učitelja pridobiti pri vsaki od univerz, in sicer v skladu z merili in postopkom, ki veljajo glede na njen statut za to univerzo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za: 1. ugotovitev, da so pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 1. 10. 2001 in aneksi k tej pogodbi od 1. 7. 2008 dalje nični v delu, v katerem tožnika uvrščajo v 46. oziroma 48. plačni razred; 2. ugotovitev, da je bil tožnik od julija 2008 do junija 2009 uvrščen v 50. plačni razred, od junija 2009 do 1. 4. 2015 v 52. plačni razred, od 1. 4. 2015 do 16. 4. 2018 v 54. plačni razred; 3. za plačilo razlike v plači 48. in 52. plačnega razreda za obdobje od 1. 5. 2013 do 1. 12. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in razlike v plači 48. in 54. plačnega razreda za obdobje od 1. 12. 2015 do 16. 4. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 4. za obračun odpravnine v višini 17.637,12 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 do plačila; 5. za plačilo glavnice in zamudnih obresti ter povrnitev pravdnih stroškov z nakazilom na tožnikov transakcijski račun (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za obračun odpravnine zaradi upokojitve v višini 6.612,00 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 2.705,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh bistvenih dokazov. Odločitev v izreku sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob pridobitvi naziva opustila svoje obveznosti in tožniku ni priznala pravic, ki mu gredo iz naziva redni profesor od leta 2008 dalje. Kljub takšni ugotovitvi je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih. Sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo razlike v plači ni uporabilo veljavnih predpisov. Ni ocenilo dokazov, ki kažejo, da je bil tožnik diskriminiran zaradi osebne okoliščine. Iz navedb tožnika in njegove izpovedi izhaja zatrjevana diskriminacija na podlagi osebne okoliščine, da je uveljavljal s predpisi in pogodbo določene pravice. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le dva od treh razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zatrjevane diskriminacije ni ugotavljalo. Tožnik je bil prizadet, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti in ni poskusila spora rešiti na miren način. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Ni ugotovilo, da je tožnik pristal na uvedbo postopka ugotavljanja primernosti naziva, ki ga izpelje članica tožene stranke v sodelovanju s kandidatom. Ni dokazno ocenilo elektronske korespondence, ki to potrjuje. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da so bile pogodbe, na podlagi katerih je tožnik pri toženi stranki delal, od leta 1998 dalje nezakonite, ker naj tožnik ne bi izpolnjeval pogojev. Tega stališča sploh ni utemeljilo. Zmotno je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku prvi naziv priznala, kasnejšega pa ne več, tudi tega ni utemeljilo. Drugačna dejstva izhajajo iz nespornih navedb pravdnih strank, da pri toženi stranki ni bil izveden postopek priznanja naziva. Tožena stranka je tožniku dejansko priznala naziv, kar je razvidno iz ravnanj in aktov različnih rektorjev. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik pred napredovanjem veljavno opravljal delo pri toženi stranki, ni pa pojasnilo, zakaj bi se to spremenilo po pridobitvi višjega naziva v letu 2008. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo kolektivne pogodbe, ki zavezuje toženo stranko. Ko je tožnik pridobil naziv redni profesor, je njegov naziv izredni profesor, vezan na petletno dobo, prenehal veljati. S pridobitvijo višjega naziva je pridobil pravico do napredovanja in s tem do višje plače. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so nazivi določeni s predpisi in se podeljujejo z javnimi listinami, ki imajo erga omnes učinek. Tožena stranka tožniku ni zakonito odrekla višje plače ob pridobitvi naziva redni profesor, saj gre za pravico, ki je vezana na spremembo naziva. Ni pravne podlage za sklepanje, da je naziv pri enem zavodu prenehal, pri drugem pa ne. Tožbeni zahtevek je ne nazadnje utemeljen na dejanskem delu. Predpisi ne zahtevajo, da bi moral tožnik opravljati prav vse naloge, ki jih je na delovnem mestu in nazivu mogoče opravljati. Tožnik je bil eden izmed poročevalcev pri ocenjevanju pogojev za izvolitev enega izmed rednih profesorjev tožene stranke, res pa ni bil udeležen v večjem številu takšnih postopkov. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je bila tožena stranka upravičena pogojevati s predpisi urejeno uvrstitev v plačni razred z aktivnostjo tožnika, da bi pridobil naziv. To ni bila dolžnost tožnika. Tožena stranka je bila dolžna uskladiti tožnikove pravice z napredovanjem, do katerega je prišlo po samem zakonu. Statut tožene stranke v času sklepanja pogodb s tožnikom ni določal zahteve za priznanje naziva ali ugotavljanje primernosti že pridobljenega naziva. Šele spremembe statuta leta 2009 so uvedle postopek ugotavljanja primernosti naziva, vendar le za tiste, ki se zaposlujejo. Za ostale statutarna ureditev tega ni mogla določiti, ker bi šlo za poseg v že pridobljene pravice. Kljub temu je tožnik kar dvakrat pristal na postopek ugotavljanja primernosti naziva, a se je obakrat postopek iz razlogov na strani tožene stranke ustavil. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni bil pripravljen sodelovati pri izvedbi tega postopka. Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ni upoštevalo, da si je tožnik vse od leta 2008 prizadeval za priznanje njegovih pravic, prav tako ne dejstva, da je toženi stranki večkrat predlagal sklenitev poravnave. V zvezi z odločitvijo sodišča o odpravnini ob upokojitvi navaja, da zakon ne zahteva, da bi se moral tožnik upokojiti takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so pogoji za pridobitev naziva pri posameznih univerzah različni. Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ob pridobitvi naziva opustila svoje obveznosti in tožniku priznala pravice, ki mu gredo na podlagi naziva redni profesor od leta 2008 dalje. Iz pritožbe ne izhaja, v čem konkretno naj bi bila presoja razmerja med predpisi in pogodbo o zaposlitvi necelovita. Navedbe tožnika glede diskriminacije so bile zgolj pavšalne, sodišče prve stopnje je obrazložilo svoje pravne in dejanske zaključke v zvezi z zatrjevano diskriminacijo. Pritožbena navedba, da je tožnik v enem primeru nastopal kot poročevalec pri ocenjevanju pogojev za izvolitev enega izmed rednih profesorjev, predstavlja pritožbeno novoto. Priznanje naziva izredni profesor pred več leti ne pomeni, da je tožnik upravičen do priznanja naziva redni profesor kasneje. Tožniku naziv izredni profesor pri toženi stranki ni nikoli prenehal. Plača, ki jo je prejemal pri toženi stranki, se je zato utemeljeno razlikovala od plače, ki jo je prejemal na Univerzi A.. Nazivi nimajo učinka erga omnes, kot neutemeljeno navaja tožnik, saj imajo različne univerze različne kriterije za podelitev posameznega naziva, kar potrjujejo tudi primeri iz sodne prakse, takšna razlaga pa izhaja tudi iz ZVis. Do odpravnine ob upokojitvi je delavec upravičen, če prenehanju delovnega razmerja sledi takojšnja upokojitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama, razliki v plači, odpravnini zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika in podredno odpravnini ob upokojitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 11. 9. 2001 na delovnem mestu visokošolski učitelj za področje B.. Ob zaposlitvi je tožena stranka tožniku priznala naziv izredni profesor, ki ga je pridobil pri Univerzi A.. Tožnik je bil od 1. 10. 2003 dalje zaposlen pri toženi stranki v obsegu 80 % delovnega časa, od 1. 10. 2004 dalje pa v obsegu 70 % delovnega časa. Preostali delovni čas je bil zaposlen na Univerzi A.. Tožena stranka in Univerza A. sta glede dela tožnika sklenili medsebojni dogovor. Tožnik je naziv redni profesor pridobil v letu 2008 v okviru svoje zaposlitve na Univerzi A.. Tega naziva tožena stranka ni priznala, zaradi česar ni bil upravičen do višje plače. 7. Ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, ampak je z njimi povsem skladen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo postavljene tožbene zahtevke, v obrazložitvi sodbe pa jasno in jedrnato obrazložilo, zakaj je sprejelo takšno odločitev. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi izvedenih dokazov tožbenim zahtevkom ugoditi, predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ni utemeljen. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti vseh razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, konkretno da ni ugotavljalo, ali je utemeljen razlog, da mu tožena stranka ni zagotavljala enake obravnave (kršitev prepovedi diskriminacije). Kot je razvidno iz 18., 19., 20. in 21. točke obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje (kljub niti zatrjevani osebni okoliščini) presojalo, ali je tožena stranka tožnika diskriminirala zaradi nepriznavanja višjega naziva. Ne drži pritožbena navedba, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Ravno nasprotno, obrazložitev sodbe je izčrpna, jasna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da so vse pogodbe med strankama od leta 1998 dalje nezakonite. Iz 8. točke obrazložitve sodbe izhaja stališče, da nepravilnost pri sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi med strankama ne pomeni, da se lahko tožniku mimo pravil v nadaljevanju delovnega razmerja pri toženi stranki priznava naziv, ki ga je dosegel pri drugemu delodajalcu (pri drugi univerzi). S takšnim jasno zapisanim stališčem je sodišče prve stopnje zavrnilo argument tožnika, da bi tožena stranka morala tožniku priznati naziv redni profesor enako kot mu je ob zaposlitvi priznala naziv izredni profesor. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da s prenehanjem naziva izredni profesor pri Univerzi A. tožniku ta naziv ni prenehal tudi pri toženi stranki, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključek, da je tudi za čas od takrat dalje obstajala podlaga za opravljanje tožnikovega dela pri toženi stranki.

8. Ni podana niti očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo vse relevantne izvedene dokaze za ugotavljanje v tem sporu bistvenih dejstev. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronske korespondence v zvezi s sestankom z rektorjem tožene stranke in dekanom Fakultete C.. Edina elektronska korespondenca v spisu se nahaja pod prilogo A 26 in se nanaša na dogovarjanja v zvezi s sklenitvijo poravnave tega spora. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsebina ponudbe za sklenitev poravnave oziroma pripravljenost ene ali druge stranke za sklenitev poravnave, ni bistveno dejstvo v tem sporu. Še več, v skladu 309.a členom ZPP listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, sploh ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna avtomatično priznati naziva redni profesor, pridobljenega pri Univerzi A. v letu 2008, in posledično višje plače. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na avtonomnost vsake univerze, da določi svoja merila in postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev. Avtonomnost državnih univerz izhaja že iz 58. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in je konkretizirana v določbah Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Osmi odstavek 55. člen ZVis določa, da merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev (ti so docent, izredni profesor, redni profesor in lektor; prvi odstavek 52. člena ZVis) za visokošolske zavode, ki so članice univerze, določi senat univerze. 57. člen ZVis določa, da se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da vsaka od univerz določi svoja merila za izvolitev visokošolskih učiteljev v naziv, postopek pa podrobneje uredi v svojem statutu oziroma postopek uredi visokošolski zavod. V ZVis tako ni podlage za stališče tožnika, da se naziv, v katerega je posameznik izvoljen v okviru ene univerze, prizna tudi v okviru ostalih univerz avtomatično brez izpeljave postopkov za priznanje tega naziva po predpisih, ki veljajo v ostalih univerzah. Za takšno stališče pa ni bilo podlage niti v dogovoru (A5), ki sta ga sklenili tožena stranka in Univerza A. zgolj o tem, na kakšen način se bo izvajalo delo tožnika.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločba o izvolitvi v naziv pri eni univerzi učinkuje erga omnes na način, da bi visokošolski učitelj imel priznan takšen naziv tudi pri ostalih univerzah. V zakonu ni podlage za takšno stališče, ravno nasprotno, posameznik mora določen naziv visokošolskega učitelja pridobiti pri vsaki od univerz, in sicer v skladu z merili in postopkom, ki veljajo glede na njen statut za to univerzo. Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da mu je tožena stranka ob zaposlitvi priznala naziv izredni profesor, pridobljen pri Univerzi A.. Ne glede na to, ali je bilo priznanje naziva ob zaposlitvi izvedeno skladno s takrat veljavnimi predpisi ali ne, zgolj zaradi tega tožena stranka ni dolžna tožniku priznati kasneje pridobljenega naziva redni profesor brez upoštevanja meril in brez izvedbe ustreznega postopka za izvolitev v ta naziv, kot so določena pri toženi stranki. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožniku s prenehanjem naziva izredni profesor pri Univerzi A. (ob izvolitvi v naziv redni profesor) ta naziv prenehal tudi pri toženi stranki. Glede na citirano ureditev v ZVis je naziv, ki ga posameznik pridobi v okviru ene univerze, neodvisen od naziva, pridobljenega v okviru druge univerze. Zato tudi prenehanje naziva pri eni univerzi ne pomeni avtomatično prenehanja naziva pri drugi univerzi.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni nična pogodba o zaposlitvi in aneksi k tej pogodbi od 1. 7. 2008 dalje v delu, v katerem je določen plačni razred tožnika, prav tako je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, saj tožnik pri toženi stranki ni napredoval v višji naziv.

12. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen niti na temelju dejanskega opravljanja dela redni profesor. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da tožnik tega dela ni opravljal, ker ni kot poročevalec sodeloval v postopkih izvolitve kandidatov za redne profesorje, saj ni izpolnjeval pogojev, da bi bil vključen v habilitacijsko komisijo. Tožnik v pritožbi trdi, da je sodeloval v enem takšnem postopku, vendar pa tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, zato to predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Trdil je namreč le, da mu tožena stranka takšne delovne naloge ni odredila, zato mu tega sedaj ne more očitati (glej 1. in 2. pripravljalno vlogo - list. št. 29 in 36). Sicer pa je tožnik ob zaslišanju (enako kot priča D.D.) izpovedal, da ni sodeloval v postopkih izvolitve kandidatov za redne profesorje. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodna praksa za utemeljenost zahtevka za plačilo razlike v plači po dejansko opravljenem delu ne zahteva, da bi delavec opravljal prav vse delovne naloge določenega delovnega mesta. To sicer drži, vendar pa je v konkretnem primeru, kot izhaja iz izpovedi D.D., sodelovanje v postopkih izvolitve kandidatov za redne profesorje edina bistvena razlikovalna okoliščina med delom izrednega in rednega profesorja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik dejansko ni opravljal dela rednega profesorja, ker te delovne naloge ni opravljal. 13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je 13. 4. 2018 toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 3., 5. in 7. alineji 111. člena ZDR-1. Očital ji je, da mu je dlje časa izplačevala bistveno zmanjšano plačo, da mu ni plačala vseh prispevkov in da mu ni zagotavljala enake obravnave. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu tožena stranka ni bila dolžna plačevati plače, ki bi ustrezala nazivu redni profesor, in ker je ugotovilo, da mu je plačala vse prispevke za socialno varnost, je pravilno presodilo, da razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. in 5. alineje 111. člena ZDR-1 nista utemeljena. Pravilno je tudi presodilo, da tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije. Prvi odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu z ZDR-1, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi ga tožena stranka neenako obravnavala pri določitvi plače glede na pridobljen naziv. V pritožbi izpostavljenega prizadevanja delavca, da uveljavi oziroma varuje s predpisi in pogodbo o zaposlitvi zagotovljene predpise, ni mogoče šteti za osebno okoliščino v smislu 6. člena ZDR-1. Kljub nezatrjevani osebni okoliščini je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožena stranka pri določitvi plače tožnika obravnavala kakorkoli drugače od drugih zaposlenih. Pravilno je ugotovilo, da zahteva tožene stranke po sprožitvi ustreznih postopkov za pridobitev naziva redni profesor pri toženi stranki ni nezakonita in zato ne more predstavljati kršitve prepovedi diskriminacije. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka več let ni hotela na miren način rešiti situacije, saj to ne predstavlja diskriminacije in tudi ne more opravičiti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podan niti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 7. alineje 111. člena ZDR-1 in da torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika zaradi neobstoja utemeljenega razloga zanjo ni bila zakonita (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

14. Pravilna je odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine ob upokojitvi. Iz prvega odstavka 132. člena ZDR-1 izhaja, da je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 5 let, da mu je delovno razmerje prenehalo s 16. 4. 2018 in da je upokojen od 29. 4. 2018. Ker pa se tožnik ni upokojil z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja, tj. s 17. 4. 2018, ampak šele z 29. 4. 2018, po pravilni presoji sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za plačilo odpravnine ob upokojitvi. Nepretrganost obdobja med prenehanjem delovnega razmerja in upokojitvijo sicer res izrecno ne izhaja iz 132. člena ZDR-1, izhaja pa iz sodne prakse, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje (prim. odločbe VIII Ips 293/2015, Pdp 814/2011, Pdp 156/2014, Pdp 691/2012, Pdp 749/2017).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 839,97 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti.