Jedro

Ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Začasna odredba namreč ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz pritožnikovih razmer, torej ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin. Te pa pritožnik ni izkazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vložene s tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote Celje, št. 0611-1805/2018/4 z dne 12. 6. 2018. S to odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora kot nosilec kmetijskega gospodarstva s tam navedenih kmetijskih zemljišč odstraniti nasutje tolčenca, zemljišča ozemljiti in zatraviti, z določenim rokom izvršitve 20. 9. 2018 (1. točka izreka odločbe), v tam navedenem roku obvestiti inšpekcijski organ o izvršitvi 1. točke izreka odločbe (2. točka izreka odločbe) ter odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka odločbe), in da stroškov postopka ni (4.točka izreka odločbe). Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo z odločbo, št. 0611-1805/2018/4 z dne 26. 10. 2018, kot neutemeljeno zavrnil (1. točka izreka odločbe) in odločil o stroških postopka (2. točka izreka odločbe).

2. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožnik predlagal, naj se do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu ali do sprejema občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPPN), v katerem bodo zajete spremembe , ki bodo podrobno urejale prostorski načrt glede prestavitve kmetije, odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Navajal je, da je v kmetijsko gospodarstvo oziroma v ta poseg vložil okoli 60.000,00 EUR, posekal je gozd in izvedel določene druge ukrepe. Zemljišče se je dejansko že samo zatravilo, inšpektor še ni pričel z izvršbo, Občina Šentjur pa naj bi objavila sklep o začetku izdelave OPPN. Smisel je v tem, da se ne dela škoda in stroški, saj bo na teh nepremičninah po OPPN nasipavanje v vsakem primeru dovoljeno. Na tem mestu bodo namreč objekti, s tem pa tolčenec ne bi bil nobena kmetijska, ekološka ali druga ovira. Če bi se v taki situaciji počakalo do sprejema OPPN, tudi javna korist ne bi bila prizadeta.

3. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da materialna škoda, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik ni izkazal višine škode, do katere bi prišlo v primeru, če njegovi zahtevi ne bi bilo ugodeno, škoda zaradi zatrjevanega vložka okoli 60.000,00 EUR ni določno izkazana, poleg tega pa ta znesek po tožnikovih navedbah zajema tudi druga dela (posek gozda, izvedbo drugih ukrepov). Tožnik torej ni izkazal, da mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda v smislu 32. člena ZUS-1, in verjetnosti nastanka take škode tudi ni izkazal niti posredno s predložitvijo ustreznih dokumentov. Ker temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje zahtevo zavrnilo brez nadaljnje presoje prizadetosti javne koristi.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, meni, da je izkazal nastanek težko popravljive škode. Pojasnjuje, da bolj nazornega in na konkretne okoliščine opisanega stanja, da bo prišlo do spremembe OPPN, ni mogoče podati. Vprašanje je samo, ali je vrnitev v prejšnje stanje vredna več ali manj kot 60.000,00 EUR. Za tožnika, ki je kmet, je navedeni znesek znaten. Realizacija izpodbijane odločbe bi bila dolgotrajna, zlasti pa zelo draga, javna korist pa z odlogom izvršitve odločbe ne bi bila prizadeta. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov te pritožbe.

5. Tožena stranka in stranki z interesom na pritožbo niso odgovorile.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka.1 Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako v celoti trditveno kot dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije ali ureditve stanja. Šele če sta ti dve predpostavki izkazani, mora sodišče presoditi še vpliv morebitne začasne odredbe na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ter nato sprejeti odločitev.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.2

10. Po mnenju Vrhovnega sodišča je celovita in pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v obravnavanem primeru ni izkazan. Pritožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe nevarnost nastanka težko popravljive škode zaradi naložene obveznosti odstranitve tolčenca ter ozemljitve in zatravitve zemljišč namreč pojasnil le z navedbo, da je v kmetijsko gospodarstvo oziroma v ta poseg vložil okoli 60.000,00 EUR, posekal je gozd in izvedel določene druge ukrepe. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, s tem ni izkazal višine škode, ki bi jo utrpel, če njegovi zahtevi ne bi bilo ugodeno, ni izkazal zgoraj navedenega zatrjevanega stroška, niti ni izkazal, kolikšen del tega zatrjevanega stroška odpade na poseg, na katerega se nanaša izpodbijana inšpekcijska odločba (zatrjeval je namreč, da je posekal gozd in izvedel določene druge ukrepe), sploh pa ni izkazal, da ta znesek zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Začasna odredba namreč ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.3 V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz pritožnikovih razmer, torej ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin. Te pa, kot navedeno, pritožnik ni izkazal. Sklicevanje na morebitni postopek sprememb OPPN zato na drugačno odločitev ne more vplivati.

11. Nekatere pritožbene navedbe, ki niso bile del zahteve za izdajo začasne odredbe,4 so z vidika prvega odstavka 74. člena ZUS-1 neupoštevne, tudi sicer pa še vedno neizkazane.

12. Ker pritožnik ni izkazal že obstoja prvega pogoja iz 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe (težko popravljive škode), sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba tehtati prizadetosti javnega interesa (niti koristi morebitnih nasprotnih strank). Pritožbene navedbe v zvezi s tem so za odločitev nebistvene.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 O predlogu za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve (peti odstavek 32. člena ZUS-1). 2 Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013 in X Ips 237/2014. 3 Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu I Up 189/2018 z dne 7. 11. 2018. 4 Npr. navedba, da je pritožnik kmet, ki mu predstavlja 60.000,00 EUR znaten znesek, in pomislek, kdaj bi lahko privarčeval ta znesek, da bi saniral stanje.