Jedro

Carinska oprostitev po določbi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ je utemeljena le pod pogojem, da je bilo uvoženo vozilo uporabljeno za potrebe invalida.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 8.8.2000, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carine in prometnega davka v znesku 780.148,00 SIT za osebni avto, uvožen brez plačila carine, s carinsko oprostitvijo po določbi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99-popr).

V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 166. člena CZ, iz katere izhaja, da blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 161. člena CZ, v roku treh let od uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden so bile plačane uvozne dajatve. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-216/98 z dne 15.2.2001, s katero je to sodišče ugotovilo neskladnost z ustavo in zakonom tistega dela Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95), ki določa, da je lahko vozilo namenjeno izključno za osebni prevoz invalida (3. odstavek 34. člena in 2. odstavek 35. člena ter 3. odstavek 37. člena in 2. odstavek 38. člena Uredbe). Glede na navedeno določbo CZ ter ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, je bistveno za odločitev v tej zadevi ali je bila vožnja pooblaščenega voznika dne 2.2.1997 na relaciji V.-S. opravljena za potrebe invalida. Po presoji sodišča za sklep tožene stranke, da vozilo v času opravljene kontrole prometne policije dne 2.2.1997 ni bilo uporabljeno za potrebe invalida, torej za namen zaradi katerega je bilo uvoženo brez plačila carine, ampak za druge namene, ni zanesljive podlage. Tožena stranka je sklep oprla na izjavo tožnikove zakonite zastopnice, na izjavo voznika predmetnega vozila - tožnikovega brata, na pisni poročili Policijske postaje S. z dne 3.2.1997 in Urada kriminalistične službe z dne 4.2.1997 ter na izjavo zaslišanega policista, ki je dne 2.2.1997 ustavil vozilo. Navedeni poročili, ki sta bili sestavljeni v razmaku enega dne, se med seboj razlikujeta. Med tem, ko iz poročila Policijske postaje S. z dne 3.2.1997 izhaja, da se je voznik - tožnikov brat peljal k tožniku, da mu bo izmeril sladkor, pa iz poročila kriminalistične službe z dne za 4.2.1997 izhaja, da je peljal vzorce krvi in urina v Zdravstveni dom S. zaradi izmere stopnje sladkorja v krvi. Iz navedb zakonite zastopnice tožnika pa izhaja, da se tožniku meri stopnja sladkorja v krvi doma in je zato potreben le odvzem kapljice krvi. Ker razlika med navedenima poročiloma v postopku ni bila pojasnjena, je sklep tožene stranke, ki v pretežni meri izhaja iz navedb v poročilu urada kriminalistične službe, vsaj preuranjen.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je podlaga za sklep tožene stranke o nenamenski uporabi vozila ugotovitev Policijske postaje S. ter izjava v postopku zaslišanega policista, ki je opravil kontrolo in predložil depešo, ki je bila poslana Uradu kriminalistične službe v K. Iz podatkov spisa je mogoče nesporno zaključiti, da je bila vloga urada kriminalistične službe samo posredovanje dejanskega stanja, ugotovljenega s strani Policijske postaje S., zaradi uvedbe postopka zaradi naknadnega obračuna carinskih dajatev. Meni, da se obe poročili smiselno ne razlikujeta, saj se lahko stopnja skladkorja izmeri samo tako, da se vzamejo ustrezni vzorci krvi in urina. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da nepravilna uporaba vozila ni z ničemer dokazana. Neposredna prisotnost invalidne osebe v vozilu ni potrebna, vozilo je vozil pooblaščenec, ustavljeno je bilo na relaciji med lokacijama, kjer invalidna oseba začasno in stalno prebiva, v vozilu je bila tako hrana, kot tudi insulin za potrebe invalida, le da insulina policist ni opazil. Iz navedb tožene stranke v pritožbi izhaja, da tožena stranka ne pozna, kako poteka merjenje stopnje sladkorja v krvi doma, s strani usposobljenih svojcev ali drugih oseb, kar vse je pojasnjeno v dopisu Zdravstvenega doma S. z dne 11.10.2001. Ne glede na to pa tožena stranka strokovno oceno o tem prepusti policijski postaji oziroma uradu kriminalistične službe. Ne gre le za razliko med poročiloma, ampak za to, da so trditve v poročilih nemogoče. Predlaga, da pritožbeno sodišče po izvedenem dokaznem postopku pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa in v določbah CZ, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Iz navedenih določb izhaja, da je carinska oprostitev, ki jo je tožnik uveljavljal za uvoženo vozilo po določbi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ utemeljena le pod pogojem, da se uvoženo vozilo neposredno uporablja za namene, zaradi katerih je bila uveljavljana carinska oprostitev, to je za potrebe invalida. CZ v določbi 166. člena izrecno prepoveduje razpolaganje z vozilom v nasprotju z namenom, zaradi katerega je uveljavljana carinska oprostitev. Ugotovljena kršitev te prepovedi ima torej za posledico naknaden obračun carinskih dajatev.

Iz podatkov spisa izhaja, da ima tožnik sladkorno bolezen in da za zdravljenje te bolezni potrebuje insulin. Tožnik se je rodil z Dawnovim sindromom in je nesposoben za samostojno življenje. Glede na to in glede na poročilo Policijske postaje S., iz katerega izhaja izjava tožnikovega pooblaščenca, da gre v S., da bo tožniku izmeril stopnjo sladkorja v krvi ter glede na zatrjevanje zakonite zastopnice tožnika, da se stopnja sladkorja v krvi lahko meri doma, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zanesljive podlage za sklepanje tožene stranke, da vozilo ni bilo uporabljeno za namen, zaradi katerega je bila uveljavljana carinska oprostitev.

Ker sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je odločitev sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in pravilno presodilo, da v postopku izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev, da je bilo vozilo uporabljeno v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljana carinska oprostitev, uveljavljana pritožbena razloga nista podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.