Jedro

Toženka se je z vsemi ravnanji tožnice, ki predstavljajo podlago za izredno odpoved PZ (da naj bi tožnica ponaredila potrdilo o zaposlitvi za določeno osebo; za določeno osebo ponaredila tri plačilne liste; na potrdilu o zaposlitvi ponaredila podpis direktorja; neupravičeno uporabila žig delodajalca in preko določenega sistema ponaredila tri plačilne liste), seznanila že 11. 7. 2014, ne pa šele potem, ko je proti koncu leta 2014 prejela kazensko ovadbo z dne 26. 11. 2014. Nepomembno je, kdaj se je rektor subjektivno odločil, da so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je bistveno, kdaj je bil objektivno seznanjen s temi pogoji oziroma razlogi. Toženka je že julija 2014 vedela za kršitev in obstoj odpovednega razloga in za storilca in vedela je tudi za vse znake očitanega kaznivega dejanja. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana šele 15. 1. 2015, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bila podana prepozno in je zato nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 15. 1. 2015, nezakonita in jo razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 19. 1. 2015, ampak je trajalo do 19. 4. 2015, ko preneha na podlagi te sodbe (II. točka izreka). Za obdobje 19. 1. 2015 do 19. 4. 2015 je ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnice (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 2.760,40 EUR bruto (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 596,93 EUR s pp (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da se je toženka že 11. 7. 2014 seznanila z vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, t.j. ravnanji tožnice, ki predstavljajo podlago za izpodbijano izredno odpoved PZ ter da se s seznanitvijo s kazensko ovadbo policije na A. toženka ni bila seznanjena z nobenimi novimi dejstvi, ki so podlaga za izpodbijano odpoved PZ, za kar naj bi zamudila 30-dnevni prekluzivni rok iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) za podajo odpovedi iz razloga po 1. alineji 110. člena ZDR-1. Prvostopno sodišče pri tem povzema vsebino vabila na zagovor in zapisnika o zagovoru ter izpovedbo rektorja toženke, ki je povedal, da so bile okoliščine, ki so vodile njegovo odločitev za podajo izredne odpovedi PZ, dejstvo, da je policija zoper tožnico vložila kazensko ovadbo, listine, ki so bile ovadbi priložene ter zatrditev prof. dr. B.B., da potrdila o zaposlitvi za C.C. ni on podpisal. Glede na zanikanje tožnice na zagovoru in ob odsotnosti materialnih dokazov (originalnih listin, za katere se je sumilo, da so ponaredek), kakor tudi dokazov, da je te listine uporabil nekdo in z načinom uporabe le-teh (vloge za najem posojila, izpisov podatkov iz osebne izkaznice C.C.), je toženka izkazano podala na A. v D. kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1, v kateri je predlagal, da se odkrije, kdo je storilec kaznivega dejanja ponarejanja listin. Dne 19. 12. 2014 se je toženka seznanila s kazensko ovadbo, podano s strani Policijske uprave D. zoper tožnico in njenega brata C.C.. Na podlagi te ovadbe in tam navedenih dejstev in dokazov ter dotlej zbranih dokazov je toženka ugotovila, da je podan odpovedni razlog na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za kar je 15. 1. 2015 tožnici tudi izdala izredno odpoved. Zato je bila izredna odpoved PZ vsekakor podana pravočasno. Pri tem je potrebno upoštevati, da mora delodajalec dokazati utemeljenost odpovednega razloga z dokaznim standardom prepričanja. Toženka tudi poudarja, da je bil za podajo odpovedi PZ pristojen rektor, zgolj za vodenje zagovora pa je bil pristojen direktor E.. Rektor pa o utemeljenosti in resnosti odpovednega razloga ni vedel do prejema omenjene ovadbe in šele takrat je začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka opozarja tudi, da je prvostopno sodišče prezrlo, da je vabilo na zagovor pisano za drugo kaznivo dejanje oziroma drugo kvalifikacijo, kot se je ugotovilo po pridobitvi listinske dokumentacije iz kazenske ovadbe. O tem se prvostopno sodišče ni opredelilo in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je nadalje stališče prvostopnega sodišča, da bi toženka v zvezi z novimi očitki in novimi okoliščinami morala tožnici zagotoviti nov zagovor. Ker ga ni, naj bi bila odpoved PZ tudi iz tega razloga nezakonita. Vendar je prvostopno sodišče spregledalo, da zagovor po ZDR-1 ni absolutna procesna predpostavka, zlasti če je delodajalec sam žrtev kršitve, kot v tem primeru. Prvostopno sodišče vsebine odpovedi PZ sploh ni presojalo, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ker je potrebno spremeniti oz. razveljaviti odločitev prvostopnega sodišča, je potrebno spremeniti oz. razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožnica je že v tožbi trdila, da je bila izpodbijana odpoved PZ podana prepozno. Zato se je tudi prvostopno sodišče najprej ukvarjalo s tem vprašanjem. V zvezi s tem se je pravilno oprlo na določilo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko pogodbena stranka poda izredno odpoved PZ najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko poda izredno odpoved PZ v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. ZDR-1 torej določa subjektivni rok (30 dni) in objektivni rok (6 mesecev oz. ves čas, ko je možen kazenski pregon).

6. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da iz izpodbijane izredne odpovedi PZ izhaja, da je bila podana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej iz naslednjih odpovednih razlogov: - ker je tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja); - ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

Toženka je tožnici v zvezi s kršitvijo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala, da je kršila pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1, s tem, da je: - ponaredila potrdilo o zaposlitvi za C.C.; - ponaredila tri plačilne liste na njegovo ime; - na potrdilo o zaposlitvi ponaredila podpis direktorja prof. dr. B.B.; - neupravičeno uporabila žig delodajalca; - preko sistema ... ponaredila tri plačilne liste.

V zvezi s kršitvijo po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je toženka tožnici očitala hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je s svojimi dejanji prekoračila vsa svoja pooblastila, to kršitev pa je storila naklepoma, saj se je svojega protipravnega dejanja zavedala in ga je hotela storiti.

7. Glede kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da so nastale najkasneje 11. 7. 2014, ko je toženka prejela elektronsko sporočilo družbe F., ki so mu bile priložene potrdilo o zaposlitvi za C.C. in tri plačilne liste. Najkasneje tega dne je torej prišlo do nastanka odpovednega razloga in od tega dne dalje je tekel 6-mesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ. Ker je bila odpoved PZ podana 15. 1. 2015, je bil tako zamujen omenjeni objektivni rok, s tem pa je izpodbijana odpoved PZ glede teh kršitev nezakonita.

8. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je bila toženka tudi v zvezi s kršitvami po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 z vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, t.j. ravnanji tožnice, ki predstavljajo podlago za izredno odpoved PZ, seznanjena že 11. 7. 2014, ne pa šele potem, ko je proti koncu leta 2014 prejela kazensko ovadbo PU D. z dne 26. 11. 2014, naslovljeno na A. v D. (priloga B4). Prvostopno sodišče se je pri tem pravilno sklicevalo na vsebino vabila na zagovor z dne 16. 7. 2014 (priloga A3) in zapisnika o zagovoru z dne 22. 7. 2014 (priloga B2). Nepomembno je pri tem, kdaj se je rektor G.G. subjektivno odločil, da so podani pogoji za izredno odpoved PZ, temveč kdaj je bil oziroma je moral biti objektivno seznanjen s temi pogoji oziroma razlogi. To pa je bilo že v juliju 2014, ko je bil toženki znan obstoj vseh ponarejenih listih, ponarejenega podpisa B.B., zloraba žiga itd. Toženki je bilo znano oziroma je sumila, da je te listine ponaredila tožnica, da bi se listine uporabile kot prave in so se tudi res tako uporabile, saj jih je tožničin brat C.C. predložil pri F., da bi pridobil kredit. Toženki je bilo tudi znano, da se je pri eni listini neupravičeno uporabil pravi pečat. Toženka je torej že julija 2014 vedela za kršitev in obstoj odpovednega razloga, vedela je za storilca in vedela je tudi za vse znake očitanega kaznivega dejanja. Vsekakor pa je za vse to vedela najkasneje 31. 7. 2014, ko je tudi sama podala kazensko ovadbo (priloga B/3). Res je sicer, da je ta ovadba podana zoper neznanega storilca, vendar z obrazložitvijo, da se utemeljeno sumi, da je kaznivo dejanje storila tožnica, zoper katero je že začet postopek izredne odpovedi PZ. To ovadbo je podpisal rektor toženke oz. od njega pooblaščeni odvetnik, kar pomeni, da je najmanj 31. 7. 2014 začel teči 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki se je iztekel 31. 8. 2014. Ker pa je bila odpoved PZ podana šele 15. 1. 2015, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bila podana prepozno in je zato nezakonita.

9. Ker je prvostopno sodišče že zaradi zamude roka za podajo izredne odpovedi PZ le-to razveljavilo, se utemeljeno ni spuščalo v vsebino izredne odpovedi PZ in z ostalimi odprtimi vprašanji, kot je navedeno v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V celoti je pravilna in zakonita tudi odločitev prvostopnega sodišča glede sodne razveze PZ z dnem 19. 4. 2015, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu in ji je zato priznalo obstoj delovnega razmerja do tega dne ter za čas od 19. 1. 2015 do 19. 4. 2015 ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki prvostopnega sodišča glede tega in jih na tem mestu zato ne ponavlja. Pravilna je tudi odločitev o priznanju denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Glede na kriterije za določitev višine povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je prvostopno sodišče upoštevalo, da je bila tožnica brezposelna le tri mesece, sicer pa pri toženki zaposlena dobre tri leta. Ob upoštevanju okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja PZ pa je prvostopno sodišče utemeljeno tožnici priznalo povračilo v višini dveh plač oz. 2.760,40 EUR bruto.

11. Ker je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, ji je sodišče ob upoštevanju 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št.2/2004 s spremembami) ter na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP utemeljeno priznalo stroške postopka in jih tudi po višini pravilno odmerilo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je potrebno izrek o stroških spremeniti oziroma razveljaviti.

12. Ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi člena 353 ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Upoštevaje peti odstavek 41. člena ZDSS-1 toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.