Jedro

Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Navedeni inštitut po ZDDV-1 se uporabi lahko le v primeru, da gre za prodajalca oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Zato tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena oseba do popravka DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, ne glede na to, da gre v obeh primerih za fizično osebo, kot poudarja tožnik in kljub temu, da je ob prenehanju dejavnosti poravnaval vse obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor zavrnil vlogo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) in vračilo predhodnih akontacij dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti. Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 1 izreka izpodbijane odločbe). Stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 4. 7. 2014 vložil vlogo za vračilo DDV in vračilo predhodnih akontacij dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti, v kateri navaja, da ni bil poplačan s strani dolžnika A. d.o.o., od družbe, ki je od leta 2003 v stečajnem postopku. Davčni organ se sklicuje na določbo tretjega in četrtega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), ki jo citira. Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1, fizična oseba pa ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka po 97. členu oz. 98. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), saj tožnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom, kjer bi izkazoval terjatev do davčnega organa. Ker tožnik iz naslova predhodnih akontacij dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti ne izkazuje preplačila, tudi ni podlage za za vračilo predhodnih akontacij dohodnine (298. člen ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Med drugim se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (npr. I U 394/2013, I U 161/2013). Neutemeljena je tudi vloga tožnika za vračilo predhodnih akontacij dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti, plačanih v letu 2003, saj so bile med letom te poračunane (odštete) v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2003. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev glede zavrnitve zahteve za vračilo plačanega DDV, ki ga je zahteval zaradi stečaja navedene družbe. Navaja, da je davke pošteno plačal. Kot samostojni podjetnik je bil odgovoren z vsem svojim premoženjem in je država od njega zahtevala poplačilo vseh obveznosti tudi takrat, ko je bila dejavnost že odjavljena. Iz naslova opravljanja dejavnosti danes nima več nobenih obveznosti do države, kar pomeni, da je plačal tudi DDV od računov, izstavljenih v tej zadevi obravnavani družbi (A. d.o.o.), tožniku nikoli ni bil poravnan. DDV je poravnal iz svojih osebnih sredstev, zato pričakuje, da se ta sredstva tudi vrnejo. Stečaj navedene družbe (pričetek stečaja 2003) je tudi pripomogel, da je zabredel v dolgove in bil prisiljen zapreti dejavnost, ter da se spopada z življenjsko eksistenco. Pričakuje, da bo sodišče zadevo obravnavalo v širšem kontekstu in ne strogo po ZDDV-1, saj zakon v tem delu napeljuje na oškodovanje tožnika. Sicer se bo prisiljen obrniti se na Evropsko sodišče za človekove pravice.

V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz svoje obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi obeh davčnih organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa še dodaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot fizična oseba po prenehanja opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika, upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal še v času opravljanja registrirane dejavnosti ter vračila DDV. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Ne glede na tretji odstavek tega člena ZDDV-1 pa lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku (četrti odstavek 39. člena ZDDV-1), ki se uporablja za priznanje terjatev v postopkih prisilne poravnave in stečajnih postopkih, za katere je bil sklep o začetku postopka izdan po 1. januarju 2001 (prvi odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodatno vrednost, v nadaljevanju: ZDDV-1E).

Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik vložil vlogo za vračilo DDV, ker ni bil poplačan s strani dolžnika A. d.o.o., ki je v stečajnem postopku od leta 2003. Tožnikova vloga za vračilo DDV je bila zavrnjena na podlagi nespornega dejstva, da je tožnik že 19. 6. 2012 prenehal opravljati dejavnost oziroma, da je bil izbrisan iz poslovnega registra, kot navaja toženka glede na podatke AJPES z istim dnem. Slednje je tudi za sodišče relevantna okoliščina, ki vpliva na pravico tožnika do popravka obračunanega DDV oz. do popravka DDV-O. Tudi po presoji sodišča se navedeni inštitut po ZDDV-1 uporabi lahko le v primeru, da gre za prodajalca oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Po ZDDV-1 le davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če so izpolnjeni tam navedeni pogoji (tretji oz. četrti odstavek 39. člena ZDDV-1). Zato po presoji sodišča tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena oseba do popravka DDV, ki ga obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, ne glede na to, da gre v obeh primerih za fizično osebo, kot poudarja tožnik in kljub temu, da je ob prenehanju dejavnosti poravnaval vse obveznosti. Za popravek obračunanega DDV po ZDDV-1 tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev, ki določajo, da popravek lahko opravi le davčni zavezanec. V obravnavani zadevi tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika tudi po presoji sodišča ni upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, kar pravilno navajata oba davčna organa in se sodišče z njunimi razlogi strinja. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Sodišče nima pooblastila za drugačno razlago te zakonske norme, ki je jasna in ne dopušča nobenega dvoma glede subjekta, na katerega se nanaša. Po presoji sodišča tudi niso izpolnjeni splošni pogoji za vračilo davka po členu 97 ZDavP-2, saj v obravnavanem primeru ne gre za zakonski dejanski stan, da je bilo z odločbo ali v zvezi s predložnim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka (prvi odstavek 97. člena ZDavP-2). Tudi po presoji sodišča to pomeni, da za vračilo davka v konkretnem primeru ne obstaja izvršilni naslov, kot to menita tudi oba davčna organa. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za situacijo po 98. členu ZDavP-2 oziroma za vračilo davka za posebne primere, ko je pravica do vračila davka urejena z zakonom o obdavčenju.

Ker glede na navedene določbe specialnega predpisa, to je ZDDV-1, ne izhaja pravica fizične osebe do popravka obračuna DDV, in ker glede na splošne določbe ZDavP-2 glede vračila davka po 97. členu oz. 98. členu ZDavP-2 niso izpolnjeni pogoji, saj ne gre za situacijo iz navedenih členov ZDavP-2, je odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke materialnopravno tudi po presoji sodišča pravilna.

Sodišče se strinja tudi z razlogi obeh davčnih organov za zavrnitev vloge tožnika glede predhodnih akontacij dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti, plačanih v letu 2003, česar pa tožnik posebej niti ne izpodbija.

Tožnik sicer navaja, da bo uveljavljal pravice na Sodišču za človekove pravice, vendar v tožbi konkretno ne pojasni, katere kršitve tožnik očita, zato se sodišče glede tega ne more opredeliti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.