Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Tožnica je s toženo banko sklenila pogodbo o dolgoročnem stanovanjem kreditu v tuji valuti (CHF). V zavarovanje toženkine terjatve sta stranki ustanovili in vknjižili hipoteko z zaznambo neposredne izvršljivosti. V času pravde je tožnica kreditno obveznost sicer že poplačala, pri čemer je vsota plačanih anuitet presegla evrsko vrednosti izplačanega kredita. Tožnica je kot bistveno zatrjevala, da ji toženka ni ustrezno predstavila mehanizma delovanja glavnega pogodbenega pogoja - valutne klavzule, zato se prevzetega tveganja in njegovih razsežnosti ni zavedala, pogodbe pa sicer ne bi sklenila. Zahtevala je ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenih v notarskem zapisu, uveljavljala pa je tudi kondikcijski zahtevek.
2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo ničnostnemu zahtevku.
3.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4.Zoper takšno odločitev toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:
1.Ali je bila pravilna presoja nižjih sodišč, da pojasnilna dolžnost tožene stranke ni bila ustrezno opravljena?
2.Ali je materialnopravno pravilno na kreditno pogodbo, sklenjeno leta 2006, uporabiti standard pojasnilne dolžnosti, ki ga je sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Sodišča Evropske unije razvila in vsebinsko razširila šele po sklenitvi pogodbe, tako da se za izpolnitev pojasnilne dolžnosti zahteva, da je bil potrošnik izrecno opozorjen, da sprejema neomejeno valutno tveganje z možnostjo izjemno intenzivnih negativnih ekonomskih posledic, čeprav takšne zahteve tedaj veljavna zakonodaja ni določala?
3.Ali je bila presoja sodišč prve in druge stopnje glede slabe vere tožene stranke oziroma ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja materialnopravno pravilna?
4.Ali je materialnopravno pravilno stališče, da se iz ugotovljene kršitve pojasnilne dolžnosti iz 6. člena Zakona o potrošniških kreditih lahko avtomatično sklepa na ravnanje banke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)?
5.Ali je pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot treba upoštevati tudi obseg dejansko nastalih ekonomskih posledic za potrošnika (intenzivnost ekonomskega bremena) oziroma stopnjo realizacije pogodbenega tveganja in ni nujno, da se vsak pogodbeni pogoj takoj razglasi za nepoštenega, ne glede na intenzivnost ekonomskega bremena, ki ga je povzročil?
6.Ali je materialnopravno pravilno stališče, da že ugotovljena nejasnost pogodbenega pogoja, ki je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti, povzroči ničnost celotne pogodbe po 24. členu ZVPot, če pa 22. člen ZVPot kot pravno posledico nejasnega pogodbenega določila določa njegovo razlago v korist potrošnika, ne pa ničnosti?
7.Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči, ko potrošnik odide do odvetnika, in mu pojasni, kakšne so njegove pravne možnosti glede kredita v CHF?
8.Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči (če ne prej) najkasneje od dne pravnomočne ugotovitve ničnosti pogodbe, kot izhaja iz sodbe (npr. VSRS II Ips 58/2025)?
5.Predlog ni utemeljen.
6.Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije, ki izhajajo iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).