Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču. Ta zahteva izhaja iz izrecne določbe 19. člena ZZK-1, da je potrebno, kadar je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati. Le tako je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 260,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom: dovolilo spremembo tožbe (I. izreka), zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice vožnje z vsemi motornimi vozili po parceli in v breme parcele toženca parc. št. 49/26, v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 51/1 in 51/4, v lasti tožnika, pri čemer ta služnostna pot poteka iz parc. št. 49/25 po parc. št. 49/26 v širini treh metrov na parc. št. 51/4, kar je toženec dolžan priznati in izstaviti tožniku za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino (II./1. izreka) ter v delu, s katerim tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je toženec na parcelo 49/26 ob meji s parcelo 49/1 postavil neke kovinske palice in jih povezal s plastično cevjo, s čimer ovira tožnika pri izvrševanju njegove služnostne pravice na parceli 49/1 in na parc. št. 49/26, vse k. o. X. (II./2. izreka). V preostalem delu glede zahtevka na odstranitev kovinskih palic in plastičnih cevi z nepremičnine parc. št. 49/26, glede prepovedi nadaljnjega oviranja tožnika pri izvrševanju njegove služnostne pravice ter glede povrnitve pravdnih stroškov je sodišče zahtevek tožnika zavrnilo (III. izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.119,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti vožnje v breme parcele 49/26, k. o. X, dovolj jasno opisan. Če bi sodišče ugotovilo, da služnost ne poteka po celotni parceli po širini treh metrov, bi lahko prisodilo služnost v manjšem obsegu. Mnenje sodišča, da bi moral biti zahtevek natančno opisan zaradi vpisov v zemljiško knjigo, je neutemeljeno, saj za ta vpis zadošča, da se vpiše služnostna pravica z navedbo gospodujočih in služečih zemljišč. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze ter o služnosti vsebinsko odločiti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede zavrnitve zahtevka na ugotovitev oviranja izvrševanja služnostne pravice tožnik navaja, da se kovinske palice nahajajo ob sami poti in zato ovirajo tožnika pri izvrševanju njegove služnostne pravice. Močno je otežena vožnja tovornjakov, ki morajo voziti vzvratno. Sodišče bi moralo zaslišati predlagane priče, šoferje teh vozil, o tem, kako je njihova vožnja otežena. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je že zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožnik ni navedel konkretnih pritožbenih razlogov zoper odločitev sodišča, s katero je zavrglo ugotovitveni del zahtevka glede oviranja tožnika pri izvrševanju njegove služnostne pravice (II./2. izreka odločitve). Ker ob preizkusu te odločitve pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

6. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba glede glavne terjatve obsegati določen zahtevek, torej zahtevek po zagotovitvi pravnega varstva konkretne vsebine. Če takšnega zahtevka nima, je tožba pomanjkljiva in ne vsebuje vsega, da bi jo bilo mogoče obravnavati. Takšno tožbo vrne sodišče stranki v popravo, skladno z določilom 108. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da mora tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču. Ta zahteva izhaja iz izrecne določbe 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), da je potrebno, kadar je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati. Le tako je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje z vsemi motornimi vozili po parceli 49/26 in v korist parcel 51/1 in 51/4, pri čemer pot poteka iz parcele 49/25 po parceli 49/26 v širini treh metrov na parcelo 51/4, vse k. o. X. Ob tem ni zatrjeval, da bi služnost potekala po celotnem obsegu parcele 49/26, temveč le v omejenem obsegu (trimeterskem pasu), zaradi česar bi moral traso konkretneje opisati. Sodišče prve stopnje je tožnika s sklepom pozvalo, naj tožbo v tej smeri dopolni (zapisnik z naroka 5. 1. 2012), hkrati pa ga je opozorilo tudi na sankcije, če na poziv sodišča ne bo reagiral. Ker tožnik zahtevka ni dopolnil oziroma konkretiziral, je zato pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 108. člena ZPP in tožbo zavrglo. Glede na navedeno tako ni mogoče pritrditi tožniku, da bi sodišče zahtevek v tem delu moralo vsebinsko obravnavati, saj ta ni bil dovolj določen, tožnik pa je imel med postopkom možnost, da pomanjkljivost odpravi, k čemur je bil izrecno pozvan.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede varstva stvarne služnosti obračanja vozil na nepremičnini parc. št. 49/1, k. o. X, zavrnilo, ker je ocenilo, da postavljene ovire na nepremičnini parc. št. 49/26 v to nepremičnino ne posegajo in izvrševanja služnosti zato tudi ne ovirajo. Glede posega v stvarno služnost vožnje na nepremičnini parc. št. 49/26 pa je ocenilo, da tožnik ni izkazal nedopustnega vznemirjanja vožnje po omenjeni poti. Ob tem je glede na navedbe samega tožnika ugotovilo, da njegova vsakdanja uporaba poti ni ovirana, otežena je zgolj vožnja tovornjakov, ki morajo po poti voziti vzvratno. Tožnik v pritožbi te ugotovitve izpodbija in pavšalno navaja, da postavljene kovinske palice, povezane s plastično cevjo, ovirajo tožnika pri izvrševanju služnostne pravice, otežena pa je tudi vožnja tovornjakov. Glede oviranja vožnje samega tožnika pritožbene navedbe ne pojasnijo, v čem naj bi bil ta oviran pri dostopu do svoje nepremičnine. Ker je tožnik na naroku 5. 1. 2012 na izrecno vprašanje sodnice navedel, da je oviran pri izvrševanju služnosti v tem, da težji kamioni ne morejo normalno dostavljati potrebnih sredstev za vzdrževanje hiše, ker obračanje tam ni mogoče, in morajo zato voziti vzvratno (list. 76 spisa), pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik sam pri vsakodnevni uporabi poti zaradi postavljenih ovir ni moten. Sodišče prve stopnje je sprejelo navedbe tožnika, da morajo večji dostavni kamioni zaradi ovir voziti vzvratno, zato izvedba dokazov z zaslišanjem prič, ki bi to potrdile, ni bila potrebna. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi zaradi ovir ostal brez potrebnih sredstev za hišo, prav tako ni navedel nobenega dogodka, ko dostavna vozila do nepremičnine sploh ne bi mogla. Pravilna je tako ocena sodišča prve stopnje, da postavljene ovire, ki ne segajo v parcelo, na kateri ima tožnik vknjiženo služnost, še ne pomenijo nedopustnega vznemirjanja tožnika v izvrševanju služnostne pravice. Glede na navedeno je pritožba tožnika tudi v tem obsegu neutemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev in potrditev odločbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče druge stopnje odmerilo po priglasitvi v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške nagrade za postopek, povečane za pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve ter davek na dodano vrednost, vse v skupni višini 260,16 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan tožencu povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila sprejeta na podlagi določila prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.