Jedro

V postopku po prvem odstavku člena 8 ZPrCP je breme dokazovanja na storilcu – na lastniku vozila, da le-ta s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Skladno z izoblikovano sodno prakso mora namreč storilec za ovrženje zakonske domneve iz 8. člena ZPrCP ne le predlagati materialnopravne dokaze oziroma zanikati prekršek, temveč z aktivnim sodelovanjem storiti vse kar lahko, da sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo(ZSV) storilca zoper plačilni nalog Skupne občinske uprave Saša Regije z dne 22. 9. 2021 (PN) in izpodbijan PN potrdilo. Storilcu je naložilo v plačilo sodno takso v skupnem znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 154. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZKP-1). Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da v ZSV podano storilčevo zanikanje storitve prekrška in navajanje, da je bil kritičnega dne doma, brez predložitve dokazov in predloga izvedbe materialnopravno relevantnih dejstev, ne zadostuje, da bi storilec ovrgel domnevo, da ni storil očitanega prekrška. Na tej podlagi je ob uporabi prvega odstavka 95. člena ZP-1 ZSV storilca kot neutemeljeno zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče lahko tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o ZSV presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek. Storilec tako, ko vztraja pri trditvi, da vozila ni vozil v času, ko je bil z njim storjen prekršek, saj naj bi bil takrat bolan in je vozil verjetno kdo od družinskih članov ali po njihovem navodilu kdo drug pravilnosti prvostopenjsko ugotovljenega stanja ne more omajati, pritožbene navedbe pa je potrebno zavrniti kot neutemeljene.

7. V postopku po prvem odstavku člena 8 ZPrCP je breme dokazovanja na storilcu – na lastniku vozila, da le-ta s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Iz listin spisa izhaja, da storilec v podkrepitev svojih navedb ni predložil ali predlagal nobenega dokaza (zdravniškega potrdila, ipd), golo zatrjevanje pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča in stališču sodne prakse ne zadostuje, da bi storilec ovrgel domnevo storitve očitanega prekrška.

Skladno z izoblikovano sodno prakso mora namreč storilec za ovrženje zakonske domneve iz 8. člena ZPrCP ne le predlagati materialnopravne dokaze oziroma zanikati prekršek, temveč z aktivnim sodelovanjem storiti vse kar lahko, da sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi. Storilec v vloženi ZSV ni predložil nobenega dokaza, zgolj zanikanje storitve pa ne pomeni takšnega aktivnega sodelovanja storilca, kot se v postopku od njega pričakuje. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitve določb postopka o prekršku, za kar si pritožnik neutemeljeno prizadeva.

Listine spisa izkazujejo, da je bil storilcu plačilni nalog s pravnim poukom, v katerem je bil skladno s členom 55 ZP-1 poučen tudi, o možnosti navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku kasneje ne bo mogel več uveljavljati, vročen 24. septembra 2021. Nova dejstva in dokaze je tako mogoče v pritožbenem postopku uveljavljati le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde predhodno v postopku. Storilec predhodno pritožbeno predlaganega zaslišanja svoje žene ni predlagal, v pritožbi pa tudi ni navajal razlogov, ki bi utemeljevali sklepanje, da takšnega zaslišanja predhodno brez svoje krivde ni mogel predlagati. Gre za nov dokazni predlog, glede katerega je storilec ob upoštevanju navedenega prekludiran.

8. Pritožnik nadalje neargumentirano, z navedbami, da ima nizko pokojnino in se težko preživlja, sodišče prosi za oprostitev plačila sodne takse. Pritožnik takšnega predloga ni podal konkretizirano in ga ni podkrepil z listinami, ki bi skladno z 12. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) omogočale odločanje o predlogu. Predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse pa lahko storilec vloži še do izteka roka za plačilo sodne takse, navedenem na plačilnem nalogu, pri čemer mora takšnemu predlogu priložiti vse podatke in izjave iz 12. člena ZST-1. 9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 ZST-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po vročitvi te sodbe, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.