Jedro

Denacionalizacijski zahtevek stranke, ki ne temelji na predpisih iz 3. oz. 4. člena ZDen, se zavrže, ker stranka ni denacionalizacijski upravičenec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za družbeni razvoj Občine ... z dne 20.12.1994, s katerim je zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, parcel št. 941/7, 1051, 1054, 1058, 1047, 1049, 1050 in 1056. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ pravilno odločil. Podržavljeno premoženje je bilo odvzeto na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972, ki ni naveden v 1. odstavku 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker je bilo premoženje odvzeto z odločbo izdano leta 1977 in na podlagi zakona iz leta 1972, tudi ni pravne podlage za vrnitev po 4. členu ZDen.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da so bila navedena zemljišča razlaščena za potrebe Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Tožniku se je z razlastitvijo zmanjšala gospodarska moč kmetije, odškodnina za zemljišča je bila nizka, prisiljen je bil dokupovati nova zemljišča. Dejansko so bila zemljišča razlaščena za kmetijske namene in pridobivanje krme za prašiče, ne pa za potrebe ljudske obrambe. Kasneje so mu bila ista zemljišča dana v najem in jih še sedaj obdeluje kot najemnik. Svoja zemljišča želi dobiti nazaj. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet denacionalizacije po ZDen so samo tiste nepremičnine, ki so bile podržavljene na podlagi predpisov navedenih v 1. odstavku 3. člena ZDen in na podlagi 4. oziroma 5. člena tega zakona. Kot pravilno navaja tožena stranka, kar pa potrjujejo tudi spisni podatki in sam tožnik v tožbi, so bile tožnikove nepremičnine podržavljene z razlastiveno odločbo izdano leta 1977, na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. RS, št. 27/72), torej na podlagi predpisa, ki v ZDen(u) ni naveden. Zato sta po presoji sodišča tako odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo zavrgel in tožene stranke, ki je pritožbo zavrnila, pravilni.

V skladu z navedenim je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur. l. SFRJ, št. 4/77), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).