Jedro

Po določilu prvega odst. 437. člena ZOR se prenese hipoteka pri cesiji na prevzemnika avtomatično, saj je ta stvarna pravica vezana na zastavljeno nepremičnino in je z vpisom v zemljiško knjigo tudi nastala (prvi odstavek 64. člena ZTLR). Tedaj ni potrebno za prehod hipoteke od cedenta na cesionarja, da je cesija vpisana v zemljiško knjigo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo pritožbo stečajnega upnika M. k. Z. d.d. L. in potrdilo sklep stečajnega senata okrožnega sodišča o glavni razdelitvi, ki je med drugim: ugotovil, da stečajna masa zadostuje za poplačilo ločitvenih upnikov, kot je razvidno iz priložene tabele 4; za poplačilo upnikov, katerih terjatve se poplačajo kot strošek stečajnega postopka, ostalih upnikov pa sorazmerno v višini 0,139302% (točka 1 izreka); da se ugovoru upnika M. k. Z. d.d. L. delno ugodi glede višine obresti, v preostalem delu pa se zavrne ugovor kot neutemeljen (kar se nanaša na poplačilo ločitvenega upnika A. d.o.o. P., točka 5 izreka); da se odobri razdelitev stečajne mase med upnike po priloženi spremenjeni tabeli 4 in 5 osnutka glavne razdelitve (točka 7 izreka); in da se iz stečajne mase izločijo sredstva zavarovanja upniških terjatev po navedenem osnutku (točka 8 izreka).

Proti navedenima sklepoma sodišč druge in prve stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določil postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZPP in 15. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL) ter zmotne uporabe materialnega prava in sicer prvega odstavka 131. člena ZPPSL v zvezi s 437. členom ZOR in prvim odstavkom 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (kratko ZTLR) ter predlaga razveljavitev sklepov sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stečajni dolžnik U. d.o.o. L. - v stečaju v odgovoru na tožilčevo zahtevo predlaga njeno zavrnitev, stečajni upnik M. k. Z. d.d. L. pa predlaga ugoditev tožilčevi zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da bi stečajni senat ne bi smel priznati stečajnemu upniku A. d.o.o., P. (kratko A.) ločitvene terjatve 228,373.493,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.12.1995 dalje in položaja ločitvenega upnika za navedeno terjatev, ker je v zemljiški knjigi vpisana hipoteka na nepremičnini stečajnega dolžnika pri vložni številki ... v k.o... za terjatev 14,700.000,00 din v korist Al. d.o.o. P. (kratko Al.), ne pa v korist A., pa čeprav je Al. s pogodbo o odstopu terjatve z dne 28.12.1992 prenesel navedeno terjatev na A. Slednji bi namreč pridobil svojstvo hipotekarnega upnika le, če bi bila navedena cesija v smislu prvega odstavka 64. člena ZTLR vpisana v zemljiški knjigi pred "uvedbo" (začetkom) stečajnega postopka. Na vsak način pa A. stečajni senat ne bi smel priznati prednostnega poplačila v višini 228,373.493,00 SIT, ker v takem obsegu njegova terjatev ni zavarovana z navedeno hipoteko.

V tej zvezi zahteva za varstvo zakonitosti meni, da sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker spodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnem dejstvu, namreč v kakem obsegu je terjatev upnika A. zavarovana s hipoteko, kar je odločilnega pomena za ugotovitev obsega upnikove ločitvene pravice v smislu določila 131. člena ZPPSL. - Poleg tega je zatrjevana bistvena kršitev podana zato, ker ni mogoče preizkusiti višine terjatve, ki jo je prijavil A. v nemških markah, medtem ko se s hipoteko zavarovana terjatev v zemljiški knjigi glasi na domačo valuto.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista bistveno kršili določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Namreč, stečajni senat sodišča prve stopnje je pri izdaji sklepa o glavni razdelitvi moral upoštevati sodno poravnavo št. XI Pg 66/98 z dne 3.4.1997, ki sta jo v gospodarskem sporu za ugotovitev v stečajnem postopku prijavljene terjatve upnika A. in njegove ločitvene pravice, sklenila tožeča stranka U. d.o.o. L. - v stečaju in A. Po tej sodni poravnavi se je ugotovil obstoj ločitvene terjatve A. v višini 228,373.493,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.12.1995 dalje (točka 1) kot se je ugotovilo tudi, da je navedena terjatev "zavarovana z zastavno pravico tožene stranke (A.) na nepremičnini tožeče stranke, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod vl. št... k.o... in ima tožena stranka kot ločitveni upnik pravico do prednostnega poplačila v stečajnem postopku tožeče stranke" (točka 2). Pravilno zaključujeta sodišči druge in prve stopnje, da ima sodna poravnava značaj pravnomočne in izvršljive sodne odločbe in da je zato stečajni senat v sklepu o glavni razdelitvi bil dolžan v vsem upoštevati njeno vsebino. Stečajni senat je s citiranim sklepom tedaj samo izvršil sodno poravnavo, ki je sam ni bil pristojen v ničemer spreminjati. Sodna poravnava se lahko spodbija le s tožbo, to pa ni predmet sedanjega obravnavanja.

Ne drži tedaj, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določila postopka, ker da njuna sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih - v kakem obsegu je terjatev A. zavarovana s hipoteko. Iz sodne poravnave sledi ne le višina te terjatve, temveč povsem določno tudi, da je prav ta terjatev zavarovana z zastavno pravico, vpisano v zemljiški knjigi pri vl. št... k.o... Iz tega razloga je sicer odveč razlogovanje zahteve za varstvo zakonitosti o tem, da bi se naj A. pri prijavi terjatve v stečajnem postopku pri opredelitvi zneska neupravičeno poslužil valutne klavzule. Vendarle pa pri tem ni prezreti, da je v zemljiško knjigo vpisana hipoteka za zavarovanje terjatve 14,700.000,00 din z obrestmi in "ostalimi pogoji, kot so navedeni v kreditni pogodbi št. 15/91 z dne 10.6.1991". V točki 6 te pogodbe (po kateri je A. posodil U. d.o.o. L. 14,700.000,00 din) pa je določeno vračanje posojila z uporabo valutne klavzule, kar vsekakor predstavlja enega izmed "ostalih pogojev" pogodbe.

Smiselno enako velja za mnenje zahteve, da se pri cesiji prenese zastavna pravica na nepremičnini od cedenta na cesionarja le, če je cesija vpisana v zemljiško knjigo. Ne glede na to, da zaradi obveznosti sodne poravnave o tem ni nujno razpravljati, pa je vendarle treba ugotoviti, da se po določilu prvega odstavka 437. člena ZOR prenese hipoteka na prevzemnika avtomatično, kar je razumljivo, saj je ta kot stvarna pravica z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino in je z vpisom v zemljiško knjigo tudi nastala, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZTLR.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.