Jedro

Okoliščina, da se tožnica skupaj s starši zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini ni mogla vrniti v Slovenijo, je eden izmed razlogov, ki jih kot upravičeno odsotnost več kot enega leta določa četrta alinea 1.č člena ZUSDDD. Tožnica pa ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa nadaljnji četrti odstavek tega člena. Gre namreč za obdobje, ki je trajalo več kot 5 let (od 1992 do 1997 se je tožnici upravičena odsotnost priznala), in sicer za nadaljnje obdobje petih let, to je od leta 1997 do 2002, glede katerega pa je pravilno ugotovljeno, da se tožnica z materjo in bratom oziroma sama v tem obdobju ni poskušala vrniti v Slovenijo in v tej smeri tudi ni predložila nobenih dokaznih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Upravne enote Laško, številka: 214-184/2013-14 z dne 3. 10. 2014, je odločeno, da se prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) s stalnim prebivališčem v B., na naslovu ..., Bosna in Hercegovina, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zavrne. Postopek se je uvedel na podlagi strankine prošnje z dne 28. 8. 2013, s katero je prosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. V obrazložitvi navaja 1. člen tega zakona, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Navaja 1.č člen tega zakona, ki določa, kaj pomeni dejansko življenje in katere so upravičene odsotnosti, ki so trajale več kot leto dni. V četrtem odstavku tega člena je navedeno, da lahko dopustna odsotnost iz Republike Slovenije zaradi enega od upravičenih razlogov odsotnosti, opredeljenih v tem členu, traja največ 5 let, razen v primeru razlogov iz druge alinee.

3. Prosilka je imela na dan 23. 12. 1990 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Bila pa je državljanka Bosne in Hercegovine.

4. Po zaprosilu upravnega organa je Ambasada Republike Slovenije, Konzularna pisarna Banja Luka, posredovala zapisnik o zaslišanju prosilke z dne 5. 3. 2014. Iz njene izjave je razvidno, da je odšla iz države skupaj s starši 25. 6. 1991, v Bosno na dopust. Zaradi krize se niso mogli vrniti. Zato je začela v osnovno šolo hoditi v B., oče pa je ostal v Sloveniji. Spet je prišla v Slovenijo skupaj z materjo 12. aprila 1992 ter se vrnila v Bosno, ker ji mati statusa ni mogla urediti, oktobra istega leta in tam ostala. Po preteku 5 letne odsotnosti, torej v obdobju nadaljnjih 5 let, se v Slovenijo niso vrnili. Navaja odločbo Ministrstva za notranje zadeve, številka 213-1388/2005/5 (1341-03) z dne 26. 1. 2007, iz katere je razvidno, da upravni organ ni ugodil njeni prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo.

5. Ker je tožničina odsotnost trajala več kot 5 let, je upravni organ najprej ugotavljal razloge za upravičeno 5 letno odsotnost od leta 1992 do 1997. Za to odsotnost je bilo ugotovljeno, da se v Slovenijo kot mladoletni otrok, skupaj s starši ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v Bosni, kot navaja četrta alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Glede odsotnosti v obdobju nadaljnjih pet let (od 1997 do 2002) iz njene izjave ni razvidno, da bi se v tem obdobju starši oziroma njena mati, ker je oče ostal v Sloveniji, poskušala vrniti v Slovenijo (na primer iskala zaposlitev, skušala pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje), v tej smeri tudi ni bilo priloženih nobenih pisnih dokazil. Njen oče je sicer zaprosil za tožničino državljanstvo, vendar šele 12. 4. 2003, kar je že po preteku nadaljnjih 5 let odsotnosti. Ker je bila že polnoletna, so prošnjo s prej navedeno odločbo zavrnili. Glede na navedeno prosilka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, opredeljenega v 1.č členu ZUSDDD. Iz tega razloga je upravni organ njeno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 6. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še podrobneje razlaga ves dokazni postopek, ki ga je izvedel organ prve stopnje v zvezi z dokazovanjem dejanskega prebivanja mld. tožnice in in njenih staršev na ozemlju Republike Slovenije.

7. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta z materjo prošnji predložili vse ustrezne listine, iz katerih je razvidno, da je v Republiki Sloveniji živela s starši in imela dovoljenje za stalno prebivanje tudi še dne 23. 12. 1990. Dne 28. 2. 1992, ko je začel veljati takratni Zakon o tujcih, je bila skupaj s starši izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, vendar o tem nikoli ni bila uradno obveščena. V nadaljevanju navaja dejansko stanje, ki se nanaša na odhod v Bosno in Hercegovino in okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika Ambasade Republike Slovenije v Banja Luki.

8. Tožnica je dokazala, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in sicer iz naslednjih razlogov: vrnitev v Republiko Slovenijo ni bila mogoča, ne samo zaradi vojne v Bosni in Hercegovini, temveč tudi zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za vrnitev v Republiko Slovenijo ni mogla storiti več kot to, da je njena mati pooblastila svojega takratnega moža, da ureja zadeve tudi zanjo in otroke. Ni ji mogoče očitati, da si ni prizadevala vrniti v Republiko Slovenijo. Upravni organ je spregledal navedbe C.C. (matere), da si je njen mož tudi v tem obdobju, od leta 1997 do leta 2000, prizadeval za ureditev statusa družine. Organ je spregledal dejstvo, da je tožničin oče že 12. 3. 2003 zaprosil za državljanstvo zase in za svoja otroka. Upravni organ ni zaslišal Č.Č., do tega dejstva se sploh ni opredelil. Ni upošteval, da je vložil prošnjo za njen sprejem v slovensko državljanstvo tudi preko Helsinškega monitorija.

9. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje, do plačila. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tiste tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Slovenijo prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

13. Glede na navedeno pravno podlago ter ugotovljeno dejansko stanje, sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti in se sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, ker jim v celoti sledi. Dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Tožnica, ki je bila takrat še mladoletni otrok, je bila dne 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, to je Bosne in Hercegovine. Dne 23. 12. 1990 je imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporno pa je, ali je od navedenih datumov dalje v Sloveniji skupaj s starši oziroma z materjo (starša sta se leta 1996 razvezala) tudi dejansko živela. Dejansko stanje odhoda tožnice s starši v Bosno in Hercegovino izhaja iz njene izjave, dane na zapisnik pri Veleposlaništvu Republike Slovenije, Ambasada Republike Slovenije, številka KBL-473/14 z dne 5. 3. 2014, kot tudi samih tožbenih navedb. Iz navedene izjave določno izhaja, da je iz Slovenije odšla skupaj s starši 25. 6. 1991 na dopust v Bosno. Zaradi krize (vojne) se niso mogli vrniti v Slovenijo. Z materjo in mladoletnim bratom so se 12. aprila 1992 vrnili v Slovenijo, vendar ji mati ni mogla urediti statusa, zato sta se 1. oktobra 1992 vrnili v Bosno, da je lahko nadaljevala šolanje v B. 14. Iz potrdila evidence registra stalnega prebivalstva Upravne enote Ljubljana, številka 021-2025/2010-3 (1311107) z dne 10. 2. 2010 je razvidno, da je imela tožnica prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na treh različnih naslovih od 26. 11. 1986 do 26. 2. 1992. Ugotovljeno je, da nima urejenega statusa tujca, niti ni imela izdanih dovoljenj za bivanje tujca. Tožnica ni pridobila državljanstva Republike Slovenije in je državljanka Bosne in Hercegovine.

15. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstojajo dejanske in trajne povezave.

16. Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, med drugim tudi iz razloga, na katerega se sklicuje tožnica, da se oseba v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer.

17. Prej navedena okoliščina, da se tožnica skupaj s starši zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini ni mogla vrniti v Slovenijo, je eden izmed razlogov, ki jih kot upravičeno odsotnost več kot enega leta določa četrta alinea 1.č člena ZUSDDD. Tožnica pa ne izpolnjuje pogoja, ki ga določa nadaljnji četrti odstavek tega člena, ki določa, da če odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen druge alinee (študij ali zdravljenje pravne osebe itd.) traja več kot 5 let, se šteje, da bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje 5 let, v nadaljnjem obdobju 5. let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Dejanskega življenja iz navedene zakonske določbe pa tožnica ni izkazala, kot sta že pravilno obrazložila oba upravna organa. Gre namreč za obdobje, ki je trajalo več kot 5 let (od 1992 do 1997 se je tožnici upravičena odsotnost priznala), in sicer za nadaljnje obdobje petih let, to je od leta 1997 do 2002, glede katerega pa je pravilno ugotovljeno, da se tožnica z materjo in bratom oziroma sama v tem obdobju ni poskušala vrniti v Slovenijo in v tej smeri tudi ni predložila nobenih dokaznih sredstev. Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da je tožničin oče Č.Č. pri Upravni enoti v Ljubljani zaprosil za državljanstvo zase in za otroka (tožnico in njenega brata), glede na to, da upravni organ tožničini prošnji za državljanstvo ni ugodil (tožnica je bila leta 2003 že polnoletna). Sodišče zavrača tudi vse nadaljnje tožbene ugovore, glede na to, da po prej navedenem četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD tožnica oziroma njena mati kot zakonita zastopnica, ni izkazala takšnega ravnanja, ki bi kazalo na to, da se je v času odsotnosti poskušala z mladoletnima otrokoma vrniti v Republiko Slovenijo.

18. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.