Jedro

Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč trenutno kaznivo dejanje, storjeno z eno od oblik tega kaznivega dejanja, ne pa trajno, zato kaznivo dejanje ni storjeno v nadaljnjem času, npr. posesti, prikrivanja stvari. Zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje teče od storitve ene od oblik prikrivanja naprej, ne glede na čas prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja pa je akcesorne narave, predpostavlja namreč obstoj drugega kaznivega dejanja. Temeljno kaznivo dejanje je tisto, pri katerem storilec nekaj s kaznivim dejanjem pridobi, torej različni primeri nezakonite prilastitve stvari ali pridobitve stvari z zlorabo.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odst. 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 1. odst. 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega M. O. v smeri kaznivih dejanj prikrivanja po 1. in 3. odst. 221. člena KZ, opisanih pod točko I. in 2. izreka. Na podlagi določila 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca v tem delu bremenijo proračun.

Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP ter 1. odst. 403. člena ZKP, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb državne tožilke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na opis obravnavanih kaznivih dejanj pregon za ta dejanja ni več dovoljen oziroma je absolutno zastaral. Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč trenutno kaznivo dejanje, storjeno z eno od oblik tega kaznivega dejanja, ne pa trajno, zato kaznivo dejanje ni storjeno v nadaljnjem času, npr. posesti, prikrivanja stvari. Zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje teče od storitve ene od oblik prikrivanja naprej, ne glede na čas prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja pa je akcesorne narave, predpostavlja namreč obstoj drugega kaznivega dejanja. Temeljno kaznivo dejanje je tisto, pri katerem storilec nekaj s kaznivim dejanjem pridobi, torej različni primeri nezakonite prilastitve stvari ali pridobitve stvari z zlorabo. Glede na navedeno se ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v opisu obravnavanih dejanj, pri čemer se obdolžencu očita, da je v času od neugotovljenega dne do določenih datumov prikril vozila, pri čemer temeljna kazniva dejanja niso konkretizirana (niso navedeni niti oškodovanci, niti niso ta dejanja opisana po vsebini, ne časovno), ni mogoče razbrati prvega možnega datuma storitve predmetnih kaznivih dejanj, očitanih obdolženemu M. O., izkaže za pravilno. Zato je v obravnavanem primeru v korist obdolženca bilo dejansko potrebno šteti, da naj bi bila obravnavana dejanja storjena prvi dan v navedenem časovnem okvirju. Glede na opis obravnavanih dejanj pa naj bi bilo to neugotovljenega dne in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo v korist obdolženca, da pregon za ta dejanja ni več dovoljen, ker je absolutno zastaral. Pritožbene navedbe, da bo z zaslišanjem vseh obdolžencev in prič, torej z izvedbo dokaznega postopka, mogoče ugotoviti natančen čas storitve predmetnih kaznivih dejanj, pa so povsem nesprejemljive. V 1. odst. 434. člena Zakona o kazenskem postopku je namreč določeno, kaj vse mora obtožni predlog vsebovati. V tem členu določene obvezne sestavine obtožnega predloga omogočajo sodišču, da opravi preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo kazenskega postopka. Tako mora opis dejanja v obtožnem predlogu vsebovati znake kaznivega dejanja, dejanje mora biti krajevno in časovno opredeljeno, od slednje opredelitve pa je tudi odvisna uporaba določb o zastaranju kazenskega pregona. Pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tožilka tudi ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, ki nimajo opore v spisovnih podatkih, da pri obravnavanih kaznivih dejanjih gre za odtujena vozila, za katerimi je razpisan ukrep iskanja na območju Schengenskega sporazuma ali pa po podatkih proizvajalca niso bila nikoli proizvedena, sicer pa s temi navedbami ne podaja tiste potrebne konkretizacije temeljnih kaznivih dejanj, ki so predpostavka za kaznivo dejanje prikrivanja. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.