Jedro

Sodišče prosto presoja izvedene dokaze, zato je tudi smelo sprejeti oceno, katera izpovedba oškodovanke (v preiskavi ali na glavni obravnavi) je verodostojnejša. Zato zahteva po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitev kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.5.2006 obsojenega R.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe plača P.d.o.o., ki jo zastopa M.J., znesek 694.425,00 SIT. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.4.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 700 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni odločitvi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ter obsojenca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti krivde storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v dopolnitev postopka in ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Bistvo izvajanj vložnika zahteve je v trditvi, da obsojenec ni nikoli imel namena oškodovanko goljufati, seznanil jo je s svojim poslovnim stanjem in nato obveščal o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do zamud s plačili dobavljenega blaga. Iz nadaljnje obrazložitve sledi, da napada presojo oškodovankine izpovedbe, ki jo je dala na glavni obravnavi ter v zvezi z njo ocenjuje, da pri obsojencu ni bilo naklepa ter da je zato sodišče napačno uporabilo 234.a člen KZ. V ostalem se sklicuje na kazensko zadevo, o kateri je odločalo Okrožno sodišče v Novem mestu in v kateri je v enakem dejanskem položaju državni tožilec umaknil obtožbo, zaradi česar je bil s sklepom sodišča ustavljen kazenski postopek.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že ustaljeni razlagi te določbe mora vložnik zahteve kršitev zakona, ki jo uveljavlja, opredeliti konkretno in jo tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru kršitve zakona ni mogoče preizkusiti. V tem primeru vložnik zahteve kršitve zakona ni konkretno opredelil, prav tako iz obrazložitve ne izhaja jasno, katero kršitev uveljavlja. Z že prikazanimi navedbami zahteva izpodbija ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obsojenčevo naklepno ravnanje, napada pa tudi oškodovankino izpovedbo, ki jo je na glavni obravnavi delno spremenila. Sodišče prosto presoja izvedene dokaze (prvi odstavek 18. člena ZKP), zato je tudi smelo sprejeti oceno, da je verodostojnejša izpovedba, ki jo je glede okoliščine, da ni bila seznanjena z obsojenčevimi finančnimi težavami, dala oškodovanka v preiskavi. Zato zahteva po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitev kazenskega zakona. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za navedbo, da sta nižji sodišči spregledali določbo drugega odstavka 17. člena ZKP, ki tudi sicer ostaja na splošni ravni, ker ne obrazloži, katera dejstva, ki obsojenca razbremenjujejo, niso bila preizkušena. Neutemeljeno je tudi sklicevanje zahteve na drugo kazensko zadevo, v kateri je glede na obrazložitev šlo za presojo, ki jo je opravil državni tožilec in za umik obtožbe, temu pa je sledil sklep o ustavitvi kazenskega postopka. Glede na to, da je bil procesni položaj povsem drugačen kot v obravnavani zadevi, ni mogoče sklepati na kakršnokoli kršitev zakona, ki bi bila storjena v obsojenčevo škodo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).