Jedro

Vsak udarec s pestjo v predelu čela nad očesom in podana grožnja nima sama po sebi narave podcenjevanja, izgube ugleda, časti ali svobode in drugih osebnostnih pravic. Takšne posledice tudi ne izhajajo iz dokazov, katere je predložil sam tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo proti drugo toženi stranki, da mora plačati tožniku 500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2009 dalje do plačila in pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb 7. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Pričakuje celotno plačilo odškodnine. Sodišče je ugotovilo višino škode v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo. Sodišče mora izhajati iz utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, ki so v tožbi in ta dejstva ne smejo biti v nasprotju z dokazi. Tožeča stranka je predložila vrsto dokazov k tožbi, tako listinskih kot predlagala zaslišanje tožnika, prič, branje vseh listin iz kazenskega spisa. Sodišče pa je upoštevalo zgolj izvedeniško mnenje dr. D., ki je ugotovil le manjšo škodo. Ni pa presojalo drugih predloženih dokazov, zlasti sporočila družinske medicine G. d.o.o., kjer piše, da je iz bušk po obrazu sklepati verjetnost pretresa možganov. Gre tudi za hujše bolečine, kot jih prizna sodišče prve stopnje. Ni mogoče zaključiti, da je tožnik trpel le lahke telesne bolečine, zato je višina prisojene odškodnine za fizične bolečine bistveno prenizka. Ta dejstva, ki jih navaja tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče je ocenilo, da je tožnik upravičen do primarnega strahu, ne pa za izid zdravljenja. Vendar njegove trditve ne nasprotujejo predloženim dokazom. Celo tožeča stranka je poleg te škode povedala, da ga je prizadelo, ker so mu grozili, da ga bodo že dobili. Napadli sta ga dve osebi in pustilo posledico za strah pred novim napadom zaradi groženj. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka preživlja psihične travme in glavobole in to ni v nasprotju z dokazi, kateri so predloženi. Zgolj v izvedeniškem mnenju pri opisu telesnih poškodb je navedeno, da poškodba ni pustila posledic. Vendar je ta ugotovitev le v zvezi s telesnimi posledicami, medtem ko psihičnih posledic, ki jih navaja tožeča stranka, izvedenec ni presojal. Pač pa je v mnenju družinske medicine G. d.o.o. izkazano, da je verjetno pretrpel pretres možganov in da te poškodbe običajno pustijo posledice v obliki občasnih ponavljajočih se glavobolov. Sodišče je tudi zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice do osebnega dostojanstva. Gre za napad na osebo in tudi zoper čast in dobro ime po 158. členu KZ. Vsak udarec, ki ga določena oseba povzroči drugi osebi, pomeni poseg v osebno dostojanstvo. Gre za udarec na javnem prostoru, kar so videli lahko tudi drugi ljudje in povzročili globoko ponižanje in razžalitev pri tožniku.

Na vročeno pritožbo drugo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za izdajo zamudne sodbe med toženima strankama ni sporna. Za pritožnika je sporen zavrnilni del, kar pomeni, da trdi, da je nastala škoda, katero zahteva in da mu gre pravična denarna odškodnina v zahtevku, katerega je postavil po 179. členu OZ.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na člen o izdaji zamudne sodbe (318. člen ZPP). Za pritožbo je sporno dejstvo, da je sodišče zavrnilo nekatere dele posameznih in tudi nekatere tožbene zahtevke zato, ker je ugotovilo, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče je torej preizkušalo dejstva, katera je navajal tožnik v tožbi. Tako je ugotovilo pri zahtevku iz naslova prestanih telesnih bolečin, za kar je lahko pravni naslov po 179. členu OZ, da je tožnik zatrjeval telesne poškodbe ob škodnem dogodku pa vse do oskrbe in sicer hude telesne poškodbe in da so še vedno prisotne v predelu obraza še sedaj srednje močne telesne bolečine, da pa je po nekaj dnevih trpel lahke telesne, ki se občasno še vedno pojavljajo in bodo v bodoče. Ocenil jih je na 14 dni še posebno intenzivnih in še vedno občasne glavobole ter pregibanje z desno roko in tudi nevšečnosti med zdravljenjem. Za odškodnino zaradi strahu pa je tožnik navajal hud primarni strah za zdravje in življenje, saj sta bila toženca dva, nato pa v teku zdravljenja še sekundarni strah za izid zdravljenja in strah, ker se boji stopiti na ulico, da se sreča s tožencema, ker se boji ponovitve dogodka, ker sta bila dva. Iz naslova duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je treba povedati, da tožnik ni zatrjeval nikjer poškodbe pretresa možganov in zato ni mogoče med dejstvi, ki jih zatrjuje, upoštevati posledic, ki jih sedaj pritožnik pripisuje pretresu možganov. Teh trditev oziroma te poškodbe ni v tožbi zatrjeval. Res pa je, da je iz zdravniškega potrdila sporočila družinske medicine G. d.o.o., moč razbrati, da to potrdilo dopušča to poškodbo. Vendar je tožnik ni zatrjeval. Zatrjeval pa je duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice in sicer do dostojanstva in pravico do nedotakljivosti človeškega telesa in duševne celovitosti. Sodišče prve stopnje je presojalo dejstva, katere je tožnik navedel v tožbi in sklepalo, da v tem delu tožba ni sklepčna, saj ta opis ne ustreza opisu razžalitve, ampak gre za škodo iz naslova prestanih fizičnih bolečin. Po 1. odstavku 179. člena OZ lahko tožnik zahteva za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitev svobode ali osebnostne pravice. Tožnik pa zatrjuje (list. št. 2, 20) nedopustno poseganje v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter da je bil z dejanjem ponižan, ker ga je drugotoženec napadel brez povoda, tožnik pa je bil z dejanjem ponižan, razžaljen in osramočen. Tožnik torej ne pojasni, ali zatrjuje duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Poimenuje poseg v osebnostne pravice in pravice do osebnega dostojanstva. Opis dejanja pa bolj ustreza, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pojmu razžalitve, vendar kljub temu, da je tožeča stranka ob popravi tožbe ločila zahtevek proti drugotožencu na poziv sodišča (list. št. 19 do 21), ni tega zahtevka tako substancirala oziroma ni navajala dejstev, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena ali časti ali pa zaradi okrnitve svobode ali osebnostne pravice. Pač pa je ugotovilo, da iz predloženega dokaza oziroma kazenske sodbe izhaja, da je šlo za povzročeno lahko telesno poškodbo tožeči stranki.

V pritožbi pa kot novoto tožnik poudarja, da naj bi to bilo v javnosti, da so to gledali drugi ljudje, kar pa v pritožbi več ni dopustno navajati, saj pritožnik ne pojasni, zakaj brez svoje krivde teh dejstev ni navajal prej. Sodišče pravilno ugotavlja, da vsak udarec s pestjo v predelu čela nad očesom in podana grožnja nima sama po sebi narave podcenjevanja, izgube ugleda, časti ali svobode in drugih osebnostnih pravic. Takšne posledice tudi ne izhajajo iz dokazov, katere je predložil sam tožnik.

Pritožba sprejema, da je sodišče prve stopnje pravilno med drugim upoštevalo listine kazenskega spisa K 89/2008, na katerega se je skliceval sam, in ki so v spisu. Zlasti se je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje iz kazenskega spisa, iz katerega ne sledijo posledice oziroma posledice, katere zatrjuje tožnik. Vendar pritožba meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi mnenje, ki je v spisu in sicer družinske medicine G. d.o.o., ki nakazuje, da je možen tudi pretres možganov. Vendar v zvezi s temi navedbami in posledicami pretresa možganov, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da te poškodbe tožnik v dejstvih, ki jih je zatrjeval, ni navajal. Zato sodišče pravilno ni upoštevalo kot izhodišče za presojanje pravilne uporabe 179. člena OZ, te dokumentacije, saj ni v skladu s tožnikovimi dejstvi v tožbi.

Vrsta prestanih fizičnih bolečin pa izhaja iz mnenja izvedenca iz kazenskega spisa, s katero uporabo se tožnik sicer strinja. Zato je prisojena odškodnina v skladu z ustaljeno sodno prakso v obsegu, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje.

Tožnik zatrjuje, da je zatrjeval primarni in sekundarni strah. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pravni naslov odškodnine iz naslova strahu nedeljen. Vendar je višina odvisna res od tega ali gre za primarni strah ali za strah za izid zdravljenja. Ponovno je treba ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje v tem delu opredelilo, da gre za nasprotje med trditvami tožnika in ugotovitvami izvedenca glede na predloženo zdravniško dokumentacijo dr. med. F. D.. Vendar je treba pojasniti, da tožnik zatrjuje še strah pred ponovnim srečanjem z drugotožencem, kar pa ni škoda iz 179. člena OZ. V tem delu pa ne more sodišče upoštevati dejstev iz tožbe, ker ta dejstva ne ustrezajo materialnemu pravu, ki so lahko podlaga za odločanje.

Za zavrnitev zahtevka za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da ta škoda ne izhaja iz predloženih dokazov oziroma ravno obratno, da te škode ni. Zdravniško potrdilo, na katero se sedaj sklicuje pritožba, pa navaja pretres možganov, katerega pa tožnik v tožbi ni zatrjeval in je ta predloženi dokaz v nasprotju z dejstvi, ki jih navaja tožnik.

Ker ne gre za očitane kršitve iz pritožbe in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).