Jedro

Obvestilo policiji na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP ni nedovoljen dokaz, saj so take izjave pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojenemu starejšemu mladoletniku D. H. je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru Km 26/2008 z dne 18. 12. 2008 na podlagi 2. točke prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in po 1. točki drugega odstavka 77. člena KZ izrečeno navodilo osebno se opravičiti oškodovanki v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, ker je na škodo oškodovanke I. B. storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Sodišče je oškodovanko zaradi uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sklepom Kp 28/2009 z dne 20. 5. 2009 pritožbo zagovornikov starejšega mladoletnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta sklenili, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočni sklep so obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve tretjega odstavka 148. člena, 311. člena, prvega odstavka 298. člena, prvega odstavka 355. člena, tretjega odstavka 242. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena, drugega odstavka 18. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena, 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 483. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navajajo, da je sodišče izpodbijani sklep oprlo na izjave prič, ki so jih dale policiji, da je sodišče uporabilo „kriminalistično prepoznavo“ pri policiji v prepovedanem vsebinskem smislu in nanjo oprlo svojo odločitev, da je priča L. Š. pred sodno prepoznavo obsojenca opravila prepoznavo pri policiji in tako že pred sodno prepoznavo videla osebo, ki se prepoznava, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa, da sodba nima razloga o odločilnem dejstvu – poškodovanju tuje stvari, da sodišče slednjega v postopku ni ugotavljalo, temveč je svojo odločitev o tem oprlo le na uradne zaznamke policistov ter da je sodišče nepravilno uporabilo vzgojni ukrep, ki ga je izreklo mladoletniku. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni in postopek zoper mladoletnika ustavi oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da uradni zaznamki na katere se sklicuje zahteva, niso bili podlaga za dokazne zaključke, da zahteva v zvezi s sodno prepoznavo uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter da je bil vzgojni ukrep izrečen v skladu z zakonom.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenčeva obramba je izrazila nasprotovanje mnenju vrhovnega državnega tožilca in vztrajala pri svojih navedbah in predlogih.

B.

5. Vložniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP, ker da je sodišče izpodbijani sklep oprlo na izjave prič I. in B. B. ter A. Š., ki so jih dale policiji. Slednje, da je že na prvi pogled razvidno iz vsebine predzadnjega in zadnjega odstavka na tretji strani in prvega odstavka na četrti strani sklepa, kjer da je neposredno prepisana vsebina uradnega zaznamka priče A. Š.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep v delu, na katerega opozarjajo zagovorniki, povzema izpovedbe prič, ki so jih te podale zaslišane pred senatom za mladoletnike, kjer so obravnavani dogodek in obsojenca natančno opisale. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec objektivna podobnost med zapisom izjav, ki so jih priče podale pred policisti in njihovimi izpovedbami pred sodiščem, kaže le na objektivnost postopka oziroma njihovo verodostojnost. 7. Prav tako ni mogoče pritrditi obsojenčevim zagovornikom, da je sodišče uporabilo „kriminalistično prepoznavo“ pri policiji v prepovedanem vsebinskem smislu in nanjo oprlo svojo odločitev, kar da izhaja iz več delov izpodbijanega sklepa, iz katerih je razvidno, da je bil mladoletnik prepoznan s strani prič, čeprav je sodno prepoznavo opravila le priča L. Š., zaradi česar je v izpodbijanem sklepu podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP.

8. Zapisnik o prepoznavi oseb je izjava, ki jo da policiji oseba, ki opravlja takoimenovano policijsko prepoznavo, ki je urejena v Zakonu o policiji. Po svoji naravi takšna izjava predstavlja obvestilo policiji na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Te izjave niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno izločiti iz spisa. Zato obsojenčevi zagovorniki ne morejo uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opreti.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da so obsojenca po fotografijah prepoznale priče I. in B. B. ter A. Š., vendar pa je presojo o ključnem vprašanju kazenskopravnega očitka v tej zadevi, to je, ali je bil prav mladoletni D. H. tisti, ki je vrgel kamen v oškodovankin avtomobil, oprlo na izpovedbi prič I. in B. B. (drugi odstavek na 4. strani sklepa sodišča prve stopnje), ki sta mladoletnika pred senatom natančno opisali, prepoznali in izključili možnost, da bi bil storilec kdo drug ter na izpovedbo priče L. Š., ki je mladoletnika tudi prepoznala izmed šestih oseb pri opravljeni sodni prepoznavi.

10. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti trdijo, da je sodišče zagrešilo kršitev iz tretjega odstavka 242. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, ker je priča L. Š. pred sodno prepoznavo mladoletnika opravila prepoznavo pri policiji, kjer so ji pokazali mladoletnikovo fotografijo in je tako že pred sodno prepoznavo videla osebo, ki se prepoznava. Vložniki s takšnimi navedbami po vsebini ne izpodbijajo zakonitosti opravljene sodne prepoznave, niti ne pojasnijo, kako naj bi zatrjevana nepravilnost vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, temveč podajajo lastno oceno dokazne vrednosti sodne prepoznave in s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da sodišče v postopku ni ugotavljalo, ali je bila dejansko poškodovana tuja stvar, zato izpodbijani sklep o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, s čimer nakazujejo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo še, da je sodišče svojo odločitev o tem lahko oprlo zgolj na uradne zaznamke policistov, na katerih pa sodna odločba ne more temeljiti.

12. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa (prvi odstavek na 4. strani) navedlo, da sta priči I. in B. B. izpovedali, da sta videli, kako je mladoletnik vrgel kamen v oškodovankin avtomobil ter opazili, da je ta poškodovan po desni strani. Sodišče je v razlogih sklepa navedlo tudi, da iz uradnega zaznamka z dne 29. 3. 2008 izhaja, da si je policist M. Ž. osebni avtomobil ogledal in na njem opazil dve poškodbi, eno na prednjih desnih vratih v obliki vdrtine, drugo na steklu okna desnih prednjih vrat v obliki zdrsnin. Po povedanem ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o poškodbi tuje stvari – oškodovankinega avtomobila.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodišče izpodbijanega sklepa ne bi smelo opreti na policistov uradni zaznamek, v katerem so opisane poškodbe vozila. Omenjeni uradni zaznamek (na listovni številki 5 spisa) ne vsebuje izjave občanov policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom 148. člena ZKP, temveč po vsebini predstavlja zapisnik o ogledu, na ugotovitve katerega se sodba sme opreti. To izhaja iz vsebine uradnega zaznamka, iz katerega so razvidna objektivna dejstva in okoliščine, ki jih je policist opazil pri ogledu poškodovanega avtomobila, kakor tudi iz zapisa na koncu uradnega zaznamka, da je policist poškodovano vozilo fotografiral in s tem zaključil z ogledom. Kolikor je imela obsojenčeva obramba pomisleke v zvezi z opravljenim ogledom in poškodbami vozila, ki so bile pri tem ugotovljene, je imela na seji senata za mladoletnike možnost predlagati zaslišanje policista, ki je opravil ogled, česar ni storila.

14. Obsojenčevi zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo nepravilno uporabo vzgojnega ukrepa, ki je bil izrečen mladoletniku, ker da sodišče ni uporabilo določbe drugega odstavka 483. člena ZKP, ki določa, da sodišče s sklepom ustavi postopek v primeru, da mladoletniku ne bi bil smotrno izreči niti kazni, niti vzgojnega ukrepa, ker je mladoletnik ves čas postopka trdil, da se ne bo opravičil oškodovanki, ker dejanja ni storil. 15. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je mladoletnik v medsebojnih odnosih vzoren in spoštljiv, zato obstoji možnost, da bo uresničil navodilo, ki mu ga je izreklo sodišče, četudi je povedal, da ga ne bo izpolnil, ker dejanja ni storil ter da bo imel do pravnomočnosti sodbe s tem v zvezi čas za razmislek. Kolikor se mladoletnikovi zagovorniki s takšnimi razumnimi razlogi sodišča ne strinjajo in po vsebini nasprotujejo primernosti izreka vzgojnega ukrepa, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavljajo zagovorniki mladoletnega D. H., niso podane, zahteva pa je vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Mladoletnik je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje dijak, brez premoženja ter vzdrževan s strani staršev, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.