Jedro

Tožnik niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni predložil dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Že to pa po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča za omejitev gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.8.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka iz razlogov iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 18.45 ure dne 22.8.2007, do 18.45 ure dne 22.11.2007. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje ter se sklicuje na 2. odstavek 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje navaja, da se tožnik, če bi se v izvorni državi resnično počutil ogroženega, ne bi tja vrnil, zato je v tem primeru v zadostni meri izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka v smislu 2. in 5. alinee 36. člena ZAzil, s tem pa je podana podlaga za začasno omejitev gibanja tožniku po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Okoliščina, če se oseba, ki že ima priznan status begunca, vrne prostovoljno v državo, ki jo je zapustila zaradi strahu pred preganjanjem, predstavlja že sama po sebi, upoštevajoč 4. alineo 1. odstavka 5. člena ZAzil, zadosten razlog celo za izgubo statusa begunca. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole po upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri le to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti poudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijska pooblastila iz 27. člena ZAzil uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka z izpodbijanim sklepom v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje je bil torej prosti preudarek v konkretnem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z določbo 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka je povzela, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka in sodišče se po zaslišanju tožnika z njenimi zaključki lahko strinja. Omejitev gibanja pa je določena z zakonom (27. člen ZAzil) iz razloga zavarovanja javnega reda, tak ukrep pa je utemeljeno izrečen, če so izpolnjeni predpisani pogoji in podani utemeljeni razlogi za ta ukrep, ki tožniku, kot prosilcu za azil omejuje z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice in svoboščine, vendar ne nesorazmerno glede na javno dobrino, ki jo s tem varuje. Tožena stranka je uporabo prostega preudarka v danem primeru ustrezno obrazložila, tudi kolikor se nanaša na način izvrševanja izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja tožniku (2. odstavek 27. člena ZAzil).

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnih predpisov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo in utemeljilo svoje sodbe, v čem je izkazan sum zlorabe azilnega postopka in zato sodba sploh ni obrazložena. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da so bili v tem primeru ob izdaji izpodbijanega sklepa tožene stranke izpolnjeni pogoji iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil za izrek ukrepa omejitve gibanja. Tožnik niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni predložil dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Že to pa po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča za omejitev gibanja. Čeprav za izrek ukrepa zadostuje že eden od taksativno navedenih razlogov, je tožena stranka presojala izpolnitev pogojev za izrek navedenega ukrepa tudi po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je bil v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin materialni zakon pravilno uporabljen. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa po presoji pritožbenega sodišča niso podani. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. odstavek 71. člena ZUS-1, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po tej zakonski določbi sodišču namreč ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Tožnik je bil zaslišan na glavni obravnavi, njegova identiteta je bila ugotovljena le na podlagi njegovih lastnih izjav, sam pa ni razpolagal z verodostojnimi listinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njegovo zatrjevano identiteto. Okoliščina o tem, ali je bila tožnikova prošnja za azil vložena z namenom, da bi tožnik odložil prisilno odstranitev, pa se bo ugotavljala v azilnem postopku.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.