Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru stvarna služnost (že) nastala s priposestvovanjem. Priposestvovanje nadomešča pomanjkljivost pravnega posla, iz katerega sicer izhaja obveznost ustanoviti služnost, ne vsebuje pa zemljiškoknjižnega dovolila. Ker sta torej toženca stvarno služnost pridobila na izviren način že v letu 1998, sta s tem izgubila možnost oziroma pravni interes za uveljavljanje tožbenega zahtevka še na obligacijskopravni podlagi (izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III/2 spremeni tako, da se tožbeni zahtevek "Tožnik N. P. ..., je dolžan v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo za potrebe čebelarstva na nepremičnini, parc.št. 194/2 pašnik, 1447 m2, gospodarsko poslopje 61 m2, vpisane pri vl.št. ... k.o. S. v., kot gospodujoči stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje, napeljave elektrike in vodovoda, vsajanja rojev po zemljišču parc.št. 194/1, sadovnjak 4300 m2 in pašnik 2702 m2, k.o. S. v., v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 194/1, vpisane pri vl.št. 57 k.o. S. v. kot služne stvari, da ne bo izvršbe", zavrne; sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tožbi in po nasprotni tožbi razsodilo: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc.št. 194/1 k.o. S. v., še posebno sta dolžna opustiti hojo in vožnjo z osebnimi vozili preko te parcele, v roku 15 dni; da se ugotovi, da na parc. št. 194/1 k.o. S. v. ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj za potrebe čebelnjaka - gospodarskega objekta na parc.št. 194/2 iste k.o., ki jo zatrjujeta toženca in da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške (točka I/1., 2., 3. izreka); - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc.št. 194/1 k.o. S. v., še posebej sta dolžna opustiti hojo in vožnjo z osebnimi vozili preko te parcele; da je izvrševanje služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe čebelarstva preko parcele št. 194/1 k.o. S. v. prenehalo in da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (točka II/1., 2., 4 izreka); - ugodilo zahtevkom po nasprotni tožbi in razsodilo, da za potrebe čebelarstva za gospodujoče zemljišče parc.št. 194/2 pašnik 1474 m2, gospodarsko poslopje 61 m2, k.o. S. v., ki je v solasti tožencev, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje, napeljave elektrike in vodovoda, vsajanja rojev po parc.št. 194/1 k.o. S. v. , v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 194/1 k.o. S. v. ; da je dolžan tožnik v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo ta služnost vknjižila v zemljiški knjigi; tožniku prepovedalo vsakršno poseganje v zgoraj opisano služnostno pravico in odločilo, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v višini 1.311,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/1., 2., 3., 4. izreka).

Proti sodbi se tožnik po tožbi in toženec po nasprotni tožbi, N. P., v nadaljevanju tožnik, pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vztraja pri tem, da je bila s kupno pogodbo z dne 23.6.1978 oziroma 19.9.1978 ustanovljena stvarna služnost v korist določene osebe, to je nepravilna služnost, ki je bila mogoča tako po Obče državljanskem zakoniku - ODZ kot po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Res je Temeljno sodišče v Kranju, Enota v Radovljici, s sodbo, opr. št. P 69/90, pravnemu predniku tožeče stranke naložilo dolžnost opustitve vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in voženj za potrebe čebelarstva tožnici Š. L. ter ji dovoliti dovoz gradbenega materiala za obnovo in povečanja čebelnjaka. Vendar pa s takšno odločitvijo sodišče ni ustanovilo služnostne pravice v korist nepremičnine parc. št. 194/2 k.o. S. v. , saj je opustitev dovolilo le v korist tožnice Š. L.. Negativna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine, da od lastnika služeče stvari zahteva opuščanje določenih dejanj. Negativne služnosti pa ni mogoče priposestvovati. Zato tudi pravna prednica tožencev Š. L., služnosti, do prvih očitnih preprečevanj uporabe poti, pri čemer sodišče niti ni ugotavljalo, kdaj je to bilo, ni mogla priposestvovati. Toženca sama in tudi priča V. L. ml. so zatrjevali, da so tožnik in njegovi pravni predniki vseskozi nasprotovali uporabi poti ter jo dovoljevali le V. L., ki pa je vedno vprašal za dovoljenje, kljub temu pa sodišče zaključi, da uporabe poti Š. L. ni nihče nasprotoval, kar ne potrjuje niti zgoraj navedena pravda. Sodišče tudi ugotavlja, da je bila Š. L. dobroverna. Priposestvovalec služnosti je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pa pri Š.L. ni izkazano. Sodišče se je sklicevalo na izpovedbe prič, predlaganih s strani tožnika, ki pa so vsi njegovi prijatelji, V. L. pa celo njegova partnerka, to pa zbuja dvom v nepristranskost njihovih izpovedb. Tudi je zmotna ugotovitev sodišča, da je V. L. ml., od katerega sta toženca kupila nepremičnino, opisal, da je sam še vse do leta 2005, hodil gor. Iz zapisnika naroka z dne 22.5.2008 nedvomno izhaja, da je izpovedal, da je čebele odpeljal leta 2004, ko mu je sodnica predočila, da je prej rekel, da je do čebelnjaka hodil do leta 2005, pa je izjavil "potem pa naj bo leto 2004". Glede na takšno preigravanje z letnicami je očitno, da ta priča ni izpovedovala po resnici. Sodišče pričam tožencev ni verjelo, moralo pa bi upoštevati, da so sosedje izpovedali, da tožnika niso nikoli videli po sporni poti. Res je, da so tudi dejali, da niso bili pozorni, kdo vozi gor ali dol, vendar je S. majhna vas, kjer se vsi poznajo in je nedvomno, da bi toženca, če bi res prihajala čebelarit, vsekakor opazili. Sodišče je prezrlo, da toženca le zatrjujeta namen čebelarjenja, pri tem pa niti nimata čebelnjaka, saj ta ni vpisan v register pri Ministrstvu za kmetijstvo, pa tudi ne čebel. Tožnik je dokazal, da toženca oglašujeta prodajo nepremičnine, in sicer kot vikend. Kljub takšnemu oglaševanju sodišče ne dvomi, da imata toženca namen v bodoče čebelariti. Občina R. je tudi že prejela vlogo za spremembo namembnosti parc. št. 194/2, last tožencev. Vse to potrjuje, da je uporaba poti za čebelarstvo že prenehala. Tudi je zmotna ugotovitev sodišča, da zgornja pot v naravi ne obstaja. Iz načrta parcel z dne 4.2.2008 nedvomno izhaja, da mimo parcele št. 194/2 k.o. S. v. poteka parc. št. 641, pot, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro. Služnost tudi ni nikoli potekala po celotni parc. št. 194/1 k.o. S. v., tako kot je sedaj razsodilo sodišče, ki tudi ni ugotavljalo, ali je elektrika na nepremičnini tožencev že napeljana. Vodovod je bil napeljan že v avgustu 2007, vendar ne preko nepremičnine tožnika. Sodišče tudi ugotavlja, da je služnostna pravica obstajala že ob vodenju pravde P 69/90. Če je temu tako, potem njena ponovna ugotovitev ni več dopustna. Sodišče je tožniku tudi naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, to pa ni mogoče, saj je v zemljiški knjigi vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve v korist L. P., D.B. in L. B.. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je dovolilo, da zapisnik naroka z dne 22.5.2008 piše strojepiska sama. Sodišče je sicer pooblaščenki tožnika dovolilo vpogled v monitor, ki pa je bil od nje oddaljen več kot dva metra, vendar pa neposredno spremljanja zapisanega s hkratno izpovedbo zaslišane priče, ni bilo mogoče. Tudi glede stroškov je sodišče odločilo napačno. Tožencema je priznalo za trajanje narokov skupaj 600 točk, kar pa je preveč, odločitev pa je tudi neobrazložena. Priznalo pa jima je tudi stroške plačane takse za sodbo, ki pa jo je sodišče naložilo v plačilo tožniku, ki jo je tudi plačal. Poleg tega odmerjenih stroškov ni mogoče preizkusiti, saj odmera ni obrazložena.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju. To, da je zapisnik (delno) pisala strojepiska sama (ne da bi ga sodnica diktirala), bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar le v primeru, če bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kaj takega pa pritožba ne zatrjuje (ne trdi, da je zapisnik v nasprotju z izvajanjem na naroku). Pritožbeno sodišče v odločilnem delu sprejema razloge sodišča prve stopnje za odločitev, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v VII. točki kupne pogodbe z dne 23.6.1978 z dodatkom z dne 19.9.1978 (priloga A19) opisana služnost "hoja in vožnja, napeljave elektrike in vodovoda po svojem zemljišču za potrebe čebelarstva, ki ga bo kupec gojil na kupljenem zemljišču ter tudi vsajanja rojev na njegovem drevju" prava stvarna služnost, ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, in ne le stvarna služnost ustanovljena v korist določene osebe (neprava stvarna služnost, sedaj urejena v 226. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Gre za stvarno služnost, ustanovljeno v korist čebelarstva in je življenjska ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi pogodba, če temu ne bi bilo tako, povsem izgubila svoj namen. Da gre za pravo stvarno služnost (omejeno za potrebe čebelarstva) je razvidno tudi iz navedb pravnega prednika tožnika, prodajalca gospodujočega zemljišča, A. P., v pravdni zadevi P 69/90, ko se, že po smrti kupca, takšni služnosti v korist parc.št. 194/2 k.o. S. v., ni protivil, protivil pa se je razširitvi služnosti (hoje in vožnje za potrebe izgradnje vikenda na gospodujočem zemljišču - navedbe v odgovoru na tožbo, primerjaj sodbo z dne 29.3.1990, priloga A21). Nedvomno torej iz (veljavne) kupne pogodbe z dne 23.6.1978 z dodatkom z dne 19.9.1978, izhaja obveznost (prodajalca) ustanoviti (pravo stvarno) služnost, kot je opisana v VII. točki te pogodbe. Vendar pa se za nastanek stvarne služnosti poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (1. odst. 215. člena SPZ), zemljiškoknjižnega dovolila pa kupna pogodba ne vsebuje. Zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nastanku stvarne služnosti na podlagi pravnega posla.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru služnost (že) nastala s priposestvovanjem. Priposestovanje namreč navedeno pomanjkljivost (dejstva, da kupna pogodba ne vsebuje ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo) nadomešča. Tudi za tožnika je nesporno, da se je v VII. točki kupne pogodbe z dne 23.6.1978 (z dodatkom z dne 19.9.1978) izgovorjena služnost nemoteno izvrševala do dejanj v letu 1989, ki so pripeljala do pravde pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enota v Radovljici, opr. št. P 69/90. Kot že povedano, pa tudi v tem postopku (P 69/90) služnost za potrebe čebelarjenja ni bila sporna, saj se je tožnik (prodajalec po kupni pogodbi in lastnik služečega zemljišča) le upiral širjenju te služnosti (izvrševanje služnosti za potrebe izgradnje vikenda). Za potrebe čebelarjenja je pravna prednica tožencev pot še vedno lahko in jo tudi je, vse do svoje smrti v letu 1996, nemoteno uporabljala. Vse to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je pot nemoteno, za potrebe čebelarjenja, nekaj časa (ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prišlo do priposestvovanja, za to pa je potrebno 20-letno izvrševanje služnosti, to pomeni vsaj do vključno leta 1998) uporabljal tudi sin V. in Š.L. in njun pravni naslednik, V. L. ml. Nenazadnje je to tožnik sam dovolj jasno izpovedal (primerjaj izpoved list.št. 71). Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služnostne stvari pa temu ni nasprotoval (1. odst. 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki se ga uporabi za konkretni primer). Že pred uveljavitvijo ZTLR (v letu 1980) je veljalo pravilo, da pridobi dobroverni posestnik na podlagi priposestvovanja pravico stvarne služnosti s potekom 20 let. Glede na povedano (obstoj pravnega posla, iz katerega izhaja tudi obveznost prodajalca ustanoviti stvarno služnost), je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posest izvrševalcev služnosti tudi dobroverna. V konkretnem primeru je torej nedvomno prišlo do nastanka stvarne služnosti s priposestvovanjem. To pa med drugim tudi pomeni, da niso bistvene pritožbene navedbe, da je vodila do gospodujočega zemljišča še druga pot. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja služnostne pravice za potrebe čebelarstva, kot je v izreku sodbe opisana, potrdilo (točka III/1 izreka sodbe) in sicer na podlagi 353. člena ZPP. Glede pritožbene navedbe, da služnostna pot ni nikoli potekala po celotni parceli št. 194/1 k.o. S. v., pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo na tožniku, da že pred sodiščem prve stopnje poda ustrezen ugovor v tej smeri. Tega pa ni storil. Pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe kot novote, ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi s služnostjo napeljave vodovoda in elektrike. Da služnost v ta namen ni več potrebna, pred sodiščem prve stopnje tožnik ni zatrjeval. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe. Vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena. Izstavitev posebne zemljiškoknjižne listine za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo zato ni potrebna. Vknjižba se bo dovolila na podlagi pravnomočne sodne odločbe (3. točka 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Za takšen vpis vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve pri služečem zemljišču ni ovira (99. člen v zvezi s 3. točko 40. člena ZZK-1). Tudi, če sta toženca nasprotni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila postavila izhajajoč iz obligacijskopravnega spora, ker zavezovalni pravni posel ni vseboval zemljiškoknjižnega dovolila - razpolagalnega pravnega posla, sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice (na podlagi priposestvovanja že v letu 1998), izgubila možnost uveljavljati tožbeni zahtevek še na tej podlagi. Upoštevaje vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem obsegu ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III/2 izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP).

Glede na to, da je zahtevek iz nasprotne tožbe postal predhodno vprašanje za rešitev tožbenega zahtevka po tožbi, je bilo z ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, že rešeno tudi vprašanje utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka po tožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na parc.št. 194/1 k.o. S. v., in na ugotovitev, da na tej nepremičnini ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj za potrebe čebelnjaka na parc.št. 194/2 k.o. S. v.. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1, 2 in 3 izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje obravnavalo še podredni tožbeni zahtevek po tožbi tožnika N. P., ali je služnostna pravica morda prenehala (ker se je uprl izvrševanju služnostne pravice, toženca pa svoje pravice tri leta zaporedoma nista izvrševala - 1. odst. 223. člena SPZ) oziroma tožbeni zahtevek na prenehanje služnostne pravice, ker je postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari oziroma ker so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (1. odst. 222. člena SPZ).

Kot je razvidno iz dokaznega postopka, je tožnik tožencema praktično ves čas od nakupa gospodujočega zemljišča po kupoprodajni pogodbi z dne 23.5.2001, priloga B6, poskušal onemogočiti izvrševanje stvarne služnosti, tako verbalno kot fizično. Po trditvah tožbe sta toženca od leta 2004 do leta 2007 izvrševanje služnosti opustila. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Zaključilo je, da sta toženca služnost hoje in vožnje (za potrebe) čebelarjenja tudi v tem času izvrševala oziroma to vsaj poskušala. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno sprejema, sodišče jo je napravilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (torej na podlagi 8. člena ZPP). Glede izpovedb prič tožnika, pa je tudi dovolj sprejemljivo zaključilo, da njihova izpovedba, da tožencev niso videli hoditi ali voziti po sporni poti, sama po sebi še ne pomeni, da sta toženca pot res prenehala uporabljati oziroma da poti nista niti poskusila uporabiti (razlogi 2. odst. stran 10 sodbe). Takšen zaključek pa pomeni, da toženca kot lastnika gospodujočega zemljišča z izvrševanjem služnosti nista prenehala. Po vsaki prepovedi sta jo ponovno izvrševala oziroma vsaj poskusila izvrševati. Do prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona tako ni prišlo (223. člen SPZ).

Tožbeni zahtevek je temeljil tudi na trditvah, da je služnost postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari in da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, saj sta toženca opustila čebelarjenje in se tudi ne mislita ukvarjati z njim, zato naj stvarna služnost preneha (1. odst. 222. člena SPZ). Tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da sta toženca s čebelarjenjem prenehala oziroma, da se s tem ne mislita ukvarjati, pritožbeno sodišče soglaša. Glede na to, da je tožnik, kot rečeno, ves čas od nakupa gospodujočega zemljišča tožencema preprečeval dostop do parcele, tako verbalno kot fizično, upoštevaje dovolj verodostojno izjavo V. L. ml., da še vedno skrbi za nekaj panjev čebel za toženca, ki bodo vstavljeni v čebelnjak, ko bo ta ustrezno obnovljen, zaenkrat ni mogoče zaključiti, da je služnost postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari oziroma, da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Tudi pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da gre seveda za služnostno pravico, ustanovljeno izključno za potrebe čebelarstva in da sta jo toženca upravičena izvrševati le v ta namen in v takšnem obsegu.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo v tem obsegu zavrnilo in sodbo v točki II/1., 2., 4. izreka potrdilo. V posledici je potrdilo tudi odločitev v točki III/3, da se tožniku prepoveduje vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico, glede na to, da imata toženca služnost hoje in voženj za potrebe čebelarjenja, pravico nemoteno izvrševati (212. člen SPZ). Odločitev o potrditvi sodbe temelji na določbi 353. člena ZPP.

Tudi stroški pravdnega postopka so pravilno odmerjeni. Pritožba očitno spregleda, da je sodišče (pravilno) tožencema priznalo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo in 300 točk za sestavo nasprotne tožbe, kar skupaj z ostalimi priglašenimi stroški znese 1.725 točk. Tudi urnina je pravilno izračunana. Ogled na kraju samem je trajal od 13.15 ure do 14.20 ure, za kar pooblaščenki tožencev pripada 100 točk, narok dne 22.5.2008 pa od 8.30 do 14.00 ure, torej 5 ur in 30 minut, za kar pooblaščenki toženke pripada 500 točk, vse v skladu s 7. členom Odvetniške tarife. Sodišče je naložilo plačilo sodbe tako tožniku kot tožencema (vsaki stranki v višini 65,58 EUR) in je pri odmeri stroškov, tožniku naložilo plačilo povrnitve takse za sodbo le v tej višini. Delna sprememba sodbe na način odmere in višino pravdnih stroškov ni vplivala, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in tudi to odločitev potrdilo (točka III/4 izreka).

Pritožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi stroške pritožbe (2. odst. 154. člena ZPP).