Jedro

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da ZST-1 nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena, ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse in mu naložilo, da mora plačati za postopek pred sodiščem prve stopnje takso v znesku 675,00 EUR.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik, ki meni, da je sodišče spregledalo, da prejeti nesporni del odškodnine ni njegov zaslužek. Tožnik je dobil odškodnino za hude difuzne poškodbe možganovine, za poškodbeno subarahnoidalno krvavitev, za zlom diafazne stegnenice in druge znotrajlobanjske poškodbe. Odškodnino je prejel za nepremoženjsko škodo, torej odškodnino v zvezi s pretrpljenimi bolečinami, strahom, zmanjšano življenjsko aktivnostjo in skaženostjo. Ne gre za sredstva, ki bi predstavljala tožnikovo premoženje, ampak le za satisfakcijo v zvezi z nepremoženjsko škodo. Ugotovitev, da tožnik zmore plačati sodno takso glede na prejeto odškodnino pomeni, da bi bil v takem primeru prikrajšan pri svoji satisfakciji, saj je prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je strogo osebna. Poleg prejete odškodnine tožnik nima nobenega drugega premoženja oziroma lastnine. Tožnikovi dohodki so minimalni in poseganje v njih s sodno takso pomeni zmanjševanje tožnikove odškodnine za satisfakcijo. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks oziroma podrejeno oprostitev dela plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo petega odstavka 11. člena ZST-1 mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

5. Na podlagi izjave o premoženjskem stanju in drugih dokazil je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dijak, da prejema štipendijo, da je 9. aprila 2015 prejel akontacijo v zvezi s škodnim dogodkom (ki je predmet tega pravdnega postopka) v višini 1.500,00 EUR ter dne 10. 3. 2016 nesporni del odškodnine v višini 12.600,00 EUR in da glede na izjavo drugega premoženja nima. Sodišče je na podlagi teh dejanskih ugotovitev zaključilo, da glede na prejet nesporni del odškodnine, sredstva tožeče stranke s plačilom sodne takse v višini 675,00 EUR (približno 5 % prejete odškodnine), s tožnika, katerimi se preživlja, ne bodo tako zmanjšana, niti ogrožena do te mere, da bi bil primorana poiskati druge vire prihodka.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode(1) in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost(2) in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da Zakon o sodnih taks nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena(3), ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2, točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik s tožbo zahteva tudi plačilo premoženjske škode, akontacija pa ni specificirana.

Op. št. (2): Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015, ko se je izreklo o vprašanju podedljivosti odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Op. št. (3): Ki določa, da je dolžna tudi stranka, ki je bila sicer oproščena plačila sodne takse, a je v postopku delno uspela in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse.