Jedro

Tožniku se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je naročil dodatna gradbena dela, ki so občutno presegala prvotno dogovorjena. Pri presoji zakonitosti te odpovedi je treba upoštevati, da je tožnik izvajalcu naročil, naj v zvezi z dodatnimi deli pripravi predračun, česar izvajalec ni naredil, ampak je začel izvajati dodatna dela brez predračuna. Ne glede na to, da bi lahko bil tožnik bolj aktiven in bi določno odredil, kako naj se ravna z dodatnimi delu, njegovemu ravnanju ni mogoče očitati, da je naročil dodatna dela, ki so občutno presegala dogovorjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep župana tožene stranke z dne 24. 8. 2007 št. ... ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 26. 9. 2007 št. ..., s katerimi je bila podana izredna odpoved delovnega razmerja tožnika, sklenjenega med njim in toženo stranko na podlagi odločb št. ... z dne 12. 7. 1995 in št. ... z dne 15. 9. 1995; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo vodje režijskega obrata in mu omogočiti opravljanje tega dela v nazivu višji svetovalec II; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pod izvršbo za čas od 6. 1. 2008 dalje vpisati tožniku v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu za čas od meseca oktobra 2007 do januarja 2008 obračunati nadomestilo mesečne plače v posameznih mesečnih bruto zneskih, ter za čas od 1. 2. 2008 dalje obračunati nadomestilo plače v bruto višini, kot da bi normalno delal, vse v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od obračunanega mesečnega bruto zneska plače pa obračunati in plačati za tožnika predpisane davke in prispevke ter mu izplačati mesečne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku nastale pravdne stroške in v primeru zamude plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti za ves čas zamude, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je šlo pri znesku 53.123,04 EUR dejansko za izvedena pogodbena dela na konkretni lokalni cesti. V pogodbi z dne 18. 9. 2006 je določeno, da se obračuna storitev v ponudbi izvajalca z dne 29. 8. 2006 na podlagi dejansko izvršenih del, evidentiranih v knjigi obračunskih izmer in potrjenih s strani nadzornega organa. Dejstvo, da si je skupaj z izvajalcem in nadzornim organom dne 4. 7. 2007 ogledal traso in sodeloval pri pregledu predvidenih del, ne pomeni novo naročilo. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da pri pogodbah z vsebino, kot je bila sklenjena za obnovo lokalne cene, pogodbena cena ni bila fiksna, saj se je lahko spreminjala glede na količine, ki so bile vgrajene, in katere je ugotavljal ter potrjeval nadzorni organ. Zanika, da bi naročil dodatna dela, zaradi česar ni kršil določb 32., 33., 34. in 35. členov Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po ogledu trase dne 4. 7. 2007 in vse do seznanitve z izvajalčevo situacijo z dne 26. 7. 2007 ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da bo vrednost pogodbenih del znašala 53.123,04 EUR. Dne 10. 10. 2007 je na župana naslovil vlogo, v kateri ga je prosil za izpis določenih telefonskih klicev za mesec julij 2007. Niti izvajalec niti nadzorni organ ga telefonsko nista obveščala o dejanski količini opravljenih pogodbenih del. Sklicuje se na izpovedbe prič N., L., T. in H.. Nadzorni organ je bil tisti, ki je ob izvedbi pogodbenih del natačno odrejal izvajalcu v kakšni dejanski količini se lahko izvrši delo. Sodišče prve stopnje ni vestno ocenilo vseh izvedenih dokazov. V zvezi z odvodnjavanjem ceste pri stanovanjskih hišah O., B. in V. so nastala dodatna dela. Postopek dodatnih del pa je urejen v 8. členu pogodbe z dne 18. 9. 2006. V zvezi s sklenitvijo dodatka k pogodbi je bilo potrebno speljati predhodni postopek, zato je bil potreben ogled trase in kraja ureditve odvodnjavanja. Podatki o tem so razvidni iz gradbenega dnevnika z dne 4. 7. 2007. Če bi resnično naročil dodatna dela, bi to nedvomno zapisal nadzorni organ, če ne že izvajalec v gradbeni dnevnik. Iz gradbenega dnevnika dejansko izhaja, da so se dodatna dela začela šele z dnem 4. 7. 2007 in ne dne 28. 6. 2007, kot je to razvidno iz sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi. Predlaga povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je zmotno materialno pravo razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ker je na delovnem mestu vodje režijskega obrata naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je v odpovedi očitala, da je v času med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 izvajalcu ceste ... naročil, da opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je znašala skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 EUR, čeprav je bila vrednost del določena v pogodbi dne 18. 9. 2006 samo 33.328,49 EUR. S tem je odredil obseg del, ki je presegal pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, pri čemer glede takšnega naročila ni imel pooblastila, s čimer je kršil tudi določbe 31., 32., 34. in 35. členov ZDR ter 89. a člena Statuta tožene stranke. V tej zvezi je tožena stranka ugotovila, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem. To je tožniku prenehalo 5. 10. 2007. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo, saj se je strinjalo z obrazloženimi razlogi prvostopenjskega sodišča. Vendar je tožnik zoper takšno sodbo vložil revizijo.

Vrhovno sodišče je ugodilo tožnikovi reviziji in s sklepom VIII Ips 224/2010 z dne 24. 1. 2012 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so za presojo pomembne. Presežni del tožnikovega pritožbenega uveljavljanja se nanaša na vprašanje, katera dela so zajeta v končni ceni, pri čemer pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbo, da je sodišče prve stopnje presežna in dodatna nepredvidena dela obravnavalo kot istovrstna z enakimi obveznostmi, postopki in posledicami za pogodbene stranke, čeprav iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja njihovo razlikovanje. Vrednost nepredvidenih dodatnih del naj bi po stališču pritožbe znašala le 5.686,01 EUR, kar pomeni 17,6 % odmik od pogodbene cene, in ne 76 %, kot se to očita tožniku. Pri ostalih delih pa gre za naročena dela, ki so že zajeta v pogodbi in so glede na specifiko terena privedla do povečane cene. Poleg tega ni bilo odgovorjeno na vprašanje, če je tožnik res naročil izvajalcu dodatna dela, kar je za presojo v konkretnem primeru odločilnega pomena.

Iz pogodbe z dne 18. 9. 2006 je razvidno, da sta se tožena stranka in izvajalec dogovorila o obnovi odseka lokalne ceste .... V 7. členu pogodbe je dogovorjeno, da lahko izvajalec nepredvidena nujna dela, za katera ni mogel pravočasno pridobiti soglasja naročnika, izvede brez soglasja, vendar mora o vsem tem obvestiti naročnika. V 8. členu pogodbe pa so opredeljena dodatna dela, ki v predračunu niso zajeta, glede katerih izdela izvajalec dodatni predračun ter ga predloži naročniku. Izvajalec lahko izvede dodatna dela le, če to zahteva nadzorni organ in takšno zahtevo vpiše v gradbeni dnevnik. V navedeni pogodbi sta se tako stranki poleg osnovne vrednosti del v višini 33.328,49 EUR (po ugotovitvi izvedenca gradbene stroke je šlo za informativno ceno) dogovorili še za nepredvidena nujna (presežna) dela in dodatna dela.

Zato je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v zadevi potrebno razmejiti med naravo del po osnovni (predvideni) ceni, med presežnimi deli in med dodatnimi deli, ter v tej zvezi izhajati iz zadolžitev, ki so jih imeli predpisane in dogovorjene izvajalec, nadzorni organ in tožnik. Navedena pogodba je v 12. in 13. členu nalagala izvajalcu izvršitev dejansko potrebnih del, pri čemer se je pogodbena cena lahko spremenila glede na količine, ki so bile vgrajene in glede izvedenih del, kar vse je bila dolžnost ugotavljanja in potrjevanja s strani nadzornega organa. Nadzorni organ je bil pristojen nad izvajanjem pogodbenih, dodatnih in presežnih del, ki jih je moral pregledati in potrditi v gradbenem dnevniku ter na koncu potrditi obračunsko situacijo in jo predati naročniku. V primeru, da so se predvidene količine del znatno povečale (mnenje izvedenca na l. št. 304 in 305), bi morala nadzorni organ in izvajalec o tem reagirati, zavesti to v gradbeni dnevnik in o tem obvestiti naročnika, da bi postopal v skladu z Zakonom o javnih naročilih. To v konkretnem primeru pomeni, da bi morala biti tako dodatna kot presežna dela posebej naročena, saj bi se potem po pridobitvi ponudbe izvajalca sklenil aneks k pogodbi, tožena stranka pa bi glede tega zagotovila potrebna dodatna sredstva.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi moral biti tožnik, ki je zastopal toženo stranko kot naročnika, s strani izvajalca ter nadzornega organa dosledno obveščen tako o presežnih kot dodatnih delih. Če so se takrat navedeni akterji lahko dogovorili za sestanek dne 4. 7. 2007 po telefonu, bi lahko v nadaljevanju med njimi na enak način potekala komunikacija glede obveščanja in ukrepanja tako v zvezi z dodatnimi kot presežnimi deli. Tem bolj zato, ker je izvajalec izpovedal, da se je ob ogledu trase dne 4. 7. 2007 dopuščala možnost, da bo mogoče potrebno narediti več, nadalje, da mu je kasneje nadzorni organ naročil, katere dele asfalta je potrebno dodatno odstraniti, kot iz razloga (izpoved T.), da se je pri izvajanju del pokazalo, da je bilo potrebno skopati in prepeljati več materiala, kot je bilo predvideno v prvotnem popisu. V tej zvezi bi se moralo o teh situacijah dosledno in natančno voditi gradbeni dnevnik ter o tem ažurno obveščati tožnika. Za presojo vloge vsakega od vpletenih posameznikov ne zadostuje, da se je občutno povečanje del ugotovilo šele pri končnem pregledu oziroma izdelavi zaključne situacije.

Tožniku se v sklepu o izredni odpovedi očita, da je v času med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 naročil izvajalcu, da opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je bila skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 EUR, ter s tem odredil obseg del, ki je presegel pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR. Tožnika se torej bremeni, da je naročil (in ne odobril), kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, povečana gradbena dela, ki so občutno presegala prvotno dogovorjena dela. Iz dosedaj izvedenih dokazov izhaja, da so se dne 4. 7. 2007 tožnik, izvajalec in nadzorni organ dogovorili, da je potrebno izvesti odvodnjavanje pri konkretnih stanovanjskih hišah, in da je šlo za dela, ki niso bila vključena v osnovno pogodbo. V tej zvezi je tožnik izvajalcu naročil, da pripravi predračun, čemur izvajalec ni sledil, dodatna dela pa so se začela izvajati, preden je bil sklenjen aneks k pogodbi. Ne glede na to bi lahko bil tudi tožnik takrat bolj aktiven in izvajalcu določno odrediti, kako ravnati naprej glede nadaljevanja del. Vendar takšna njegova nedoslednost še ne more utemeljevati očitka v odpovedi, da je naročil dodatna dela v zvezi z odvodnjavanjem, najmanj pa očitka glede presežnih del, za katera ni vedel oziroma o njih ni bil obveščen.

Iz teh razlogov je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožnik odobril oziroma naročil dodatna dela, ki v osnovni pogodbi niso bila predvidena, še preuranjen ter v nasprotju z izpovedbami prič, z vsebino pogodbe z dne 18. 9. 2006 in zapisi v gradbenem dnevniku. Poleg tega tudi dejansko stanje med osnovnimi, dodatnimi in presežnimi deli v konkretnem primeru ni popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine spora ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se zgoraj nakazana pomembna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku z dodatnim zaslišanjem tožnika, predvsem pa izvajalca in nadzornega organa razčistiti okoliščine glede izvajanja dodatnih in presežnih del pri obnovi konkretnega cestnega odseka in ugotoviti okoliščine o evidentiranju podatkov v gradbeni dnevnik v spornem času. Sodišče bo moralo z vso skrbnostjo oceniti dokaze ter glede morebitne odgovornosti tožnika za opustitvena ravnanja izhajati iz mnenja izvedenca gradbene stroke ter določb Zakona o javnih naročilih, med ostalim tudi do določbe njegovega 79. člena, na katero opozarja pritožba. Opredeliti se bo moralo tudi do tega, da tožnik v času odsotnosti (bolniška in dopust) ni bil dolžan hoditi v službo, zaradi česar bi lahko za zastopanje občine predlagal drugo osebo. Vsekakor pa se bo v primeru ugotovitve, da takrat ni naročil gradbenih del v obsegu, kot mu to očita tožena stranka, moralo presoditi obstoj odpovednega razloga iz določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ter v tej zvezi utemeljenost porušenega zaupanja med strankama za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o nastalih pritožbenih in revizijskih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).