Jedro

Če je odločba organa pavšalna in nekonkretizirana ter ne nalaga nobene konkretne obveznosti; takšen izrek ni jasen in določen, torej ni takšen, kot ga terja 2. odstavek 208. člena ZUP. Takšen izrek tudi ni prisilno izvršljiv.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 24.8.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 2.3.1994, s katero je bilo ugotovljeno: da tožnik ni zaračunal davka od prometa storitev od vseh opravljenih storitev vzdrževanja računalniške opreme in vseh storitev dejanja opreme v najem naročniku storitve zdravstvenem domu in niti obračuna v svoji evidenci (točka 1. izreka); da v določenih primerih ni pravilno obračunal davka od prometa storitev vzdrževanja raznim naročnikom na dan nastanka obveznosti obračuna s tem, da ga je obračunal od nižje osnove oziroma ga ni obračunal (točka 2. izreka); da prometnega davka od storitev dejanja opreme v najem in najem z možnostjo odkupa ni pravilno obračunaval (točka 3. izreka); nepravilnosti pri uključevanju stroškov v račun odhodkov in izkazovanju v le teh (točka 4. izreka). Na podlagi navedenih ugotovitev mu je bila odrejena odprava ugotovljenih nepravilnosti pod točko 1., 3. in 4. (2. odstavek izreka), kot rok za izvršitev odrejenih ukrepov pa je bil določen 8 dni po prejemu te odločbe (3. odstavek izreka), odločeno pa je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (odstavek 4. izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določilih tarifne št. 1 Tarife davka od prometa storitev, ki je sestavni del Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 71/93), po stopnji 3% plačuje davek od prometa vseh storitev, razen od prometa storitev, ki so določeni v drugih tarifnih številkah te tarife, ali je zanjo z zakonom določena davčna oprostitev. Iz tarifne št. 2 pa izhaja, da se po stopnji 3% plačuje davek za od dajanja v najem opreme iz 1. in 2. odstavka 10. člena zakona. Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku (Ur.l. RS, št. 6/92 do 39/93) v 3. točki 2. odstavka 44. a člena določa, da se po tarifni št. 1 plačuje davek tudi od dajanja v najem proizvodov z možnostjo odkupa, razen dajanja v najem proizvodov z možnostjo odkupa, opredeljenih v tretji številki 2. Pri pregledu najemnih pogodb, ki jih je sklenil tožnik, je ugotovljeno, da k pogodbam s strani najemodajalcev računalniške opreme niso predložene izjave po 7. členu Zakona o prometnem davku. Ker torej iz 2. odstavka 44. b člena citiranega pravilnika izhaja, da se za dajanje v najem opreme po tar.št. 2, po kateri se prometni davek plačuje po stopnji 3%, šteje za dajanje v najem opreme iz 1. in 2. odstavka 10. člena zakona pravni osebi oz. zasebniku, ki najema opremo za opravljanje registrirane dejavnosti, ob izpolnjevanju pogojev iz 7. člena zakona, ti pogoji pa pri tožniku niso bili izpolnjeni, tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik prometni davek dolžan obračunavati po tarifni št. 1, po stopnji 5%.

Tožnik v tožbi navaja, da izjava za najem opreme z zakonom ni predpisana. Namen izjave je, da se dokazuje, da opremo uporabljajo najemodajalci za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. Torej je vsebina oz. bistvo izjave jasno razvidna že iz samih pogodb z najemojemalci. Vse pravne osebe, s katerimi je sklenil najemne pogodbe, uporabljajo tožnikovo opremo izključno za opravljanje svoje registrirane dejavnosti, zato je dvom o upravičenosti 3% davka od dajanja v najem opreme neutemeljen. Tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja, saj se enako kot prvostopni upravni organ sklicuje le na neposedovanje izjav najemojemalcev. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Pravna podlaga za izdajo odločbe prve stopnje naj bi bil glede na uvedni del iste odločbe 9. člen Zakona o davčni službi (Ur.l. RS, št. 14/92 in 19/92). To določilo določa, da ob pregledu v poslovalnici sestavi inšpektor zapisnik. Če ugotovi, da fizična oseba ni v redu, sproti ali točno vodila knjigovodskih listin, da ni točno ali sploh ni obračunavala davka ali drugih obveznosti, ki bi jih moral obračunavati in plačati, izda odločbo, s katero to ugotovi. S to odločbo ugotovi tudi davčne in druge obveznosti, ki bi jih morala obračunati in plačati in jim naloži, da v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti ter plača ustrezen davek in druge obveznosti v roku 30 dni. Če fizična oseba ne plača ustreznega davka ali drugih obveznosti v predpisanem roku, se odločba izvrši v skladu s predpisi o prisilni izterjavi davkov.

Po presoji sodišča odločba upravnega organa prve stopnje ne ustreza zahtevam navedenega 9. člena, saj je pavšalna in nekonkretizirana in tožniku ne nalaga nobene konkretne obveznosti, še zlasti ne plačila ustreznega davka po pravilni davčni stopnji. Takšen izrek pa po drugi strani tudi ni jasen, kratek in določen, torej takšen, kot ga terja 2. odstavek 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tak kot je, sploh ni prisilno izvršljiv.

Ker tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odpravila navedenih pomanjkljivosti odločbe upravnega organa prve stopnje, je po presoji sodišča tudi izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče moralo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ne da bi se pri tem spuščalo v utemeljenost tožbenih navedb.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).