Jedro

Tožnik je bil v kritičnem času bolan in ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj ter ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, zato mu ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela. Iz istega razloga o svoji odsotnosti tudi ni mogel obvestiti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik očitanih kršitev delovnih obveznosti iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ni storil ter da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 10. 2008 izdala tožena stranka tožeči stranki ter ugotovilo, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in poplačati pravice iz dela ter povrniti pravdne stroške v znesku 1.711,31 EUR in sicer tako, da v roku 8 dni del stroškov v višini 248,04 EUR povrne tožniku, preostali del v višini 1.463,27 EUR pa nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. Višji zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker je izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca, glede katerega je bil dokazni predlog podan prepozno. Tožeča stranka je izvedbo tega dokaza predlagala dvakrat. Prvič v tožbi in drugič v vlogi z dne 6. 5. 2010. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom z dne 4. 3. 2010 pozvalo, da v 8 dnevnem roku založi predujem in jo tudi opozorilo, da tega dokaza ne bo izvedlo, če ne bo založila predujma. Tožeča stranka predujma ni plačala in zato sodišče prve stopnje na podlagi tega dokaznega predloga tega dokaza ni izvedlo. Ker je tožeča stranka še drugič predlagala izvedbo tega dokaza, po opravljenem prvem naroku, je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranka kršilo določbo 6. odstavka 286. člena ZPP, ko je ta dokaz izvedlo. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog štelo za pravočasnega in dokaz izvedlo. Nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožbe in utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dejstva, da je bil tožnik septembra 2008 neprišteven, tožnik sploh ni zatrjeval. V tožbi je navedel, da so se psihične težave pri njem začele pojavljati septembra 2008, medtem ko je bilo od februarja 2009 njegovo zdravstveno stanje tako, da ni pravočasno odreagiral na izredno odpoved. Sodišče je torej svoj dokazni zaključek sprejelo brez ustrezne trditvene podlage. Izvedensko mnenje vsebuje nasprotujoče si zaključke o nekaterih bistvenih vprašanjih. Izvedenec je v mnenju navedel, da je bil tožnik neprišteven od maja oziroma junija 2008 dalje, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je navedel, da maja 2008 ni bil neprišteven, ampak se je takrat pri njem začela razvijati psihotična motnja, bolezenske spremembe pa so v naslednjih mesecih povsem prežele njegovo doživljanje in vedenje. O tem, ali je pri tožniku v septembru 2008 nastopilo stanje neprištevnosti, so si ugotovitve izvedenca nasprotujoče, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Prav tako so nasprotujoči zaključki, ali je bil tožnik ob sprejemu v bolnišnico maja 2009 neprišteven ali ne. Izvedenec ugotavlja, da je bil neprišteven od maja oziroma junija 2008 do začetka delovanja zdravil odpusta iz bolnišnice, po drugi strani pa ugotovi, da je tožnik podal soglasje za zdravljenje v skladu z Zakonom o duševnem zdravju in da je šlo za zdravljenje s privolitvijo. Glede na kriterije, določene v 2. odstavku 36. člena Zakona o duševnem zdravju, neprištevna oseba soglasja ne more dati. Zato je nepravilen zaključek, da je bil tožnik neprišteven ob sprejemu v bolnišnico. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe in dokazom, na katerega se sodba opira. Sodba se namreč sklicuje na mnenje izvedenca, da tožnik ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj v maju 2008, izvedenec pa je ugotovil, da tožnik od maja 2008 ni bil neprišteven, maja 2009 pa je podal soglasje za zdravljenje v psihiatrični bolnici in da ni šlo za zdravljenje brez privolitve. Ker je prvi zaznamek o tožnikovih zdravstvenih težavah šele z dne 25. 11. 2008, ni podlage za sklepanje od neprištevnosti tožnika v septembru 2008 oziroma zdravstvena dokumentacija ne daje podlage za zaključek o tožnikovi neprištevnosti v septembru 2008. Če je bil tožnik v maju 2009 sprejet v bolnišnico v prištevnem stanju, tožba ni pravočasna, saj je vložena po preteku treh mesecev. Ker sodišče prve stopnje prenehanje tožnikove neprištevnosti opira na odpust iz bolnišnice, čeprav v izvedenskem mnenju ni podlage za tak zaključek, saj je izvedenec ugotovil, da je neprištevnost trajala še nekaj časa po tožnikovem sprejemu v bolnišnico, je tožnikova neprištevnost prenehala že med hospitalizacijo, saj je bil v času hospitalizacije tožnik nekajkrat doma med vikendi. Zaradi ugotovitev izvedenca ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prišteven šele od odhoda iz bolnišnice dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka, in ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je tudi ustrezno obrazložena. Kot bo v nadaljevanju podrobneje obrazloženo, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od maja 2008 neprišteven oziroma ni mogel razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca prim. G.V.M., dr. med., spec. psih..

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je izvedlo dokaz z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, potem ko tožnik po pozivu sodišča prve stopnje ni založil predujma za izvedbo tega dokaza ter je ponovno predlagal izvedbo tega dokaza po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, ko mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, iz katere je bil plačan predujem za izvedenca. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da so pri njem že dalj časa pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi februarja 2009 obstajale hude psihične motnje in težave, in da je v septembru 2008 utrpel hude poškodbe zaradi prometne nesreče, ki so pustile posledice tudi na psihičnem zdravju. Tožnik je torej že v tožbi podal zadostno trditveno podlago za imenovanje izvedenca psihiatričen stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali je mogel v času domnevne kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje. Glede na določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po 2. odstavku tega člena pa v takem primeru sodišče določi, da znesek, ki je potreben za stroške izvedbe dokaza, založi ena ali obe stranki. Če ta znesek ni založen v roku, ki ga je določilo sodišče, sodišče opusti izvedbo dokaza. Ker po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje brez imenovanja izvedenca psihiatrične stroke ne bi moglo ugotoviti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, bi lahko ta dokaz izvedlo tudi kasneje, po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ob pogojih iz 2. odstavka 34. člena ZDR, zato ni mogoče govoriti o prekluziji v smislu 286. člena ZPP, ker naj tožnik ne bi že ob podaji prvotnega dokaznega predloga založil predujma za izvedenca in bi lahko za brezplačno pravno pomoč zaprosil že ob vložitvi tožbe. V tem kontekstu so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo brez ustrezne trditvene podlage v tožbi.

Zmotno je stališče pritožbe, da je tožnik vložil tožbo po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določenega v 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 1145/2009 z dne 13. 1. 2010, ter s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, kdaj je pričel teči prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva po citirani določbi 3. točke 204. člena ZDR oziroma kdaj je tožnik zvedel za kršitev svojih pravic, saj rok ni mogel začeti teči z vročitvijo odpovedi poslovno nesposobni osebi oziroma osebi, ki je sicer poslovno sposobna, pa nima sposobnosti razsojanja. Na podlagi ugotovitev imenovanega sodnega izvedenca psihiatrične stroke prim. G.V.M., dr. med., spec. psih. je ugotovilo, da je mogoče šele datum odpusta tožnika z bolnišničnega zdravljenja v Psihiatrični bolnišnici ... šteti za datum, ko je bil tožnik že sposoben razumeti pomen in posledice prejete odpovedi in s tem uveljavljati sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja. Izvedenec je tudi prepričljivo zavrnil trditev tožene stranke, da je bil tožnik ob sprejemu v Psihiatrično bolnišnico ... dne 28. 5. 2009 prišteven oziroma je mogel razumeti pomen svojih ravnanj, ker je podal soglasje za zdravljenje v psihiatrični bolnici in da ni šlo za zdravljenje brez privolitve v smislu določb 2. odstavka 36. člena Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008; ZDZdr). Izvedenec je pojasnil, pod kakšnim pritiskom in vplivom blodnjavih vsebin je bil takrat tožnik (opisoval je fenomene odtegovanja, vstavljanja misli in volje, slušne halucinacije imperativne vsebine, cenestetične halucinacije, depersonalizacije, čustveno je bil nekoliko odmaknjen in slabše čustvene modulacije), takšna simptomatika pa po oceni sodišča druge stopnje ne dopušča sklepanja, da je bil tožnik takrat sposoben razsojanja ter da bi lahko že takrat uveljavljal varstvo pravic iz delovnega razmerja. Izvedenec je v zvezi s sprejemom duševnih bolnikov v bolnišnično zdravljenje izpostavil, da je hospitalizacij proti volji pacienta zelo malo in da bolniki s psihotičnimi motnjami v razviti fazi lahko že zelo trpijo, so preplašeni, počutijo se ogrožene, nemočne in sprejem v bolnišnico v takšnih pogojih sprejemajo celo kot določeno olajšanje in razbremenitev. Glede na ugotovitev izvedenca, da so bila tožnikova dejanja, vedenje, reakcije in odločitve v vsakdanjem življenju od maja 2008 dalje vse bolj pod vplivom psihotičnega doživljanja, dokler bolezenske spremembe niso povsem prežele njegovega doživljanja in vedenja, ni mogoče šteti, da je bil tožnik zaradi podanega soglasja prišteven oziroma sposoben skrbeti za sodno varstvo svojih pravic. Takšno razlogovanje tožene stranke bi dejansko pomenilo, da mora biti oseba poslovno sposobna in prištevna, da poda soglasje za zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Ker iz medicinske dokumentacije, ki jo je povzel izvedenec (izvid ob zaključku zdravljenja) izhaja, da se je tožnik v času hospitalizacije postopoma od bolezenskega dogajanja distanciral in dosegel bolezensko kritičnost kljub temu, da se halucinatorna simptomatika ni povsem stišala, tožnikovih rednih odhodov na vikend dopust ni mogoče razlagati tako, da je bil že v času teh odhodov sposoben razumeti pomen svojih dejanj, saj je šlo za postopno izboljševanje. Zato je tudi po stališču sodišča druge stopnje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR pričel teči šele od odpusta tožnika iz bolnišničnega zdravljenja, to je 14. 8. 2009. Sodni izvedenec prim. G.V.M., dr. med. spec. psih. je v svojem mnenju z dne 14. 7. 2010 ugotovil, na podlagi dokumentacije dr. D., tožnikovega lečečega psihiatra in dokumentacije Psihiatrične bolnišnice ..., ter podatkov, ki jih je v razgovoru dobil od tožnika in njegove matere, da se je tožnikovo bolezensko stanje razvijalo najmanj leto dni pred prvim obiskom pri psihiatru, se pravi v obdobju od maja oziroma junija 2008. Njegovo vedenje, odločanje in reagiranje je v obdobju od maja do junija 2008 pa vse do sprejema v psihiatrično bolnišnico čez eno leto bilo povsem podrejeno in pod vplivom psihotične motnje. Izvedenec je pojasnil, da je mogoče z vso gotovostjo oceniti, da dokler niso pričela delovati antipsihotična zdravila, tožnik ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja. Tudi v dopolnitvi mnenja izvedenec teh ugotovitev ni modificiral, ko je pojasnil, da so bile odločitve v vsakdanjem življenju od maja 2008 dalje vse bolj pod vplivom psihotičnega doživljanja, dokler bolezenske spremembe niso povsem prežele njegovega doživljanja in vedenja, pri čemer je izrecno podaril, da že iz prvotnega mnenja izhajajo odgovori na vprašanja, ki so bila predmet dopolnitve izvedenskega mnenja. Pojasnil je tudi potek razvoja te bolezni in na kakšen način ta motnja vpliva na doživljanje, počutje, vedenje reagiranje in tovrstne izkušnje, ter razložil, da opisi kot npr., da je tožnik luciden, povsem orientiran v času, prostoru, kraju ne govorijo ničesar o njegovem bolezenskem stanju, saj so te kognitivne funkcije lahko dolgo ohranjene tudi pri najbolj razvitih psihotičnih kliničnih slikah, njegove reakcije in interpretacije dogodkov pa so spremenjene le takrat, kadar so v zvezi z njegovo blodnjavo, se pravi psihotično vsebino in doživljanjem. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja tudi prometno nesrečo v septembru 2008 povezal z doživljanjem bolezenskih vsebin, zato je mogoče na podlagi izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve sklepati o tem, da tožnik septembra 2008, ko je storil očitano kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, niti kasneje, do odpusta iz Psihiatrične bolnišnice ... v avgustu 2009, ni mogel razumeti pomena svojih dejanj in ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja.

V skladu z 3. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Glede na zgornje ugotovitve sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bil tožnik v kritičnem času bolan in ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj ter ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, zato mu ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela v času od 16. 9. 2008 dalje. Iz istega razloga pa tudi o svoji odsotnosti ni mogel obvestiti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik očitanih kršitev delovnih obveznosti iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ni storil, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2008 (A2) pa je nezakonita. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tudi zahtevku za reintegracijo in reparacijo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).