Jedro

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2019 v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2019 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2020 v višini 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2020 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 4.629,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 2. 2022 dalje do plačila. V presežku za 2.314,92 EUR je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe na transkacijski račun DS v CE plača znesek 584,15 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka dalje do plačila (točka III izreka), tožniku pa, da toženki v roku 15 dni plača 273,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni navedlo utemeljenega razloga, zaradi katerega tožnik ni mogel nadaljevati delovnega razmerja s toženko, torej v čem naj bi bile zamude s plačili tako nevzdržne. Zato je huje kršil delovne obveznosti, ker pri toženki ni delal do izteka odpovednega roka. Tega v odpovedi ni navedel. Zaradi tega bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti v celoti, saj tožnik nima pravice do odpravnine. Nadalje je napačen zaključek sodišča, da je tožnik uspel dokazati, da je bil pri toženki in njenih pravnih prednikih zaposlen 12 let, 8 mesecev in 8 dni. Pravno nasledstvo mora biti neprekinjeno, zato tožnik nima neprekinjene delovne dobe v trajanju 12 let, saj se je pri A. d. o. o. zaposlil šele 7. 7. 2017, kar je 4 leta. Sodišče bi tako moralo tožniku odmeriti odpravnino v višini 1/5 povprečne plače za delovno dobo do 10 let. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se na to kršitev toženka v pritožbi le pavšalno sklicuje. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik skladno z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) iz utemeljenih razlogov določenih v 111. členu ZDR-1 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, ker ni upoštevala določbe 134. člena ZDR-1 in mu jih je izplačevala tudi z večmesečno zamudo. Zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021, prav tako pa mu tudi ni izplačala regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022. Tožnik je toženko na to opozoril z opominom, vendar ta očitanih kršitev, ki bi jih lahko odpravila v tem roku (plačilo prispevkov in regresov za letni dopust), ni odpravila, medtem ko so kršitve zaradi nepravočasnega plačila plač neodpravljive. Tako je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in podana v zakonsko določenem 30 dnevnem roku.

7. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati regresa za letni dopust za leti 2019 in 2020, materialno pravno pravilna. Tožnik se je pri toženki zaposlil kot prevzeti delavec (pogodba o zaposlitvi priloga A2), zato je upravičen do plačila regresa za letni dopust za leto 2019 (92. člen ZDR-1), prav tako pa mu je toženka dolžna izplačati tudi regres za leto 2020 (131. člen ZDR-1). Za leto 2019 je Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije določala regres za letni dopust v višini 900,00 EUR, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo. Toženka je tožbeni zahtevek za leto 2020 v znesku 940,58 pripoznala. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do plačila (378. člen OZ).

8. Na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 je sodišče tožniku dosodilo tudi odpravnino po določbah 108. člena ZDR-1 in pri tem tudi pravilno upoštevalo osnovo za izračun plače, višino odpravnine in tudi določbo tretjega odstavka tega člena, po kateri se kot tožnikovo delo pri delodajalcu (toženki) šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Zakon ne določa neprekinjenega dela pri pravnih prednikih, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je tožnik dokazal, da je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen 12 let, 8 mesecev in 8 dni in sicer v času od 22. 5. 2008 do 31. 3. 2012 in od 1. 3. 2013 do 31. 1. 2022, pravilna. Glede na skupno trajanje zaposlitve več kot deset let do 20 let, je pravilno upoštevalo, da mu za vsako leto dela pripada ¼ mesečne plače v višini 1.543,28 EUR, ki jo je povprečno prejel v oktobru, novembru in decembru 2021, in mu dosodilo odpravnino v višini 4.629,84 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude (prenehanje pogodbe o zaposlitvi) do plačila skladno z določbo 379. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nadalj., UPB1).

9. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je o potrebnih stroških tožnika odločilo skladno z Odvetniško tarifo in mu priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk po OT, kamor so všteti konferenca s stranko in pregled listin, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 280,00 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.